Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi.
Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP.
Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ).
Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega pravnega razmerja zaradi učinkov litispendence iz tretjega 189. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati tudi v nepravdnem postopku, ni mogoč. To velja tudi, če gre za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku.
Izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti o istih pravnih razmerjih, glede katerih se je postopek začel že s predlogom upnika, je bila zato v tem postopku zaradi učinkov litispendence nedopustna.
Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.
Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.