CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00076762
ZFPPIPP člen 20, 20/3, 21, 21/1, 21/2, 390, 390/1, 408, 408/2, 408/2-5, 409, 409/1, 410. KZ-1 člen 211. KZ člen 217. ZPP člen 14, 343, 343/1, 343/4. ZIZ člen 15.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - osebni stečaj - odpust obveznosti - terjatev na podlagi izvršilnega naslova - začetek osebnega stečaja - pravnomočni sklep sodišča o odpustu obveznosti - obsodilna kazenska sodba - kaznivo dejanje goljufije - isti historični dogodek - namerna povzročitev škode - naklep - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti
V pravdnem oziroma smiselno v izvršilnem postopku je sodišče na prej izdano pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ki temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti vezano. Dolžnica je bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja goljufije, s čimer je upnikoma povzročila veliko premoženjsko škodo. Gre za kaznivo dejanje, ki ga je mogoče storiti le z naklepom. Oboje navedeno pa pomeni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan iz 5. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP, to je, da je dolžnica upnikoma namerno povzročila škodo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO
VSC00074649
KZ člen 126, 126/5, 126/5-1, 244, 244/1, 244/2, 252, 252/1, 252/2, 252/3. ZKP člen 372, 372-1. ZGD-1 člen 263.
zloraba položaja ali pravic - gospodarska dejavnost - izraba položaja - blanketna norma - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - pranje denarja - nasprotje med izrekom in razlogi - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe - predpis - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe - predhodno kaznivo dejanje - predikatno kaznivo dejanje
Res je, da gre pri procesu odpiranja rudnika za "pripravljalna dejanja" za sledeče opravljanje gospodarske dejavnosti stricto sensu, istočasno pa gre pri tem ravno za spremljajočo oziroma podporno dejavnost, ki konstruira izvajanje gospodarske dejavnosti kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja tudi po praksi precedenčnega sodišča. Nedvomno je družba v postopkih nabavljanja opreme za rudnik že poslovala, obtoženec pa je bil s sredstvi družbe razpolagal prav pri tovrstnem poslovanju ter v evidentni vsebinski povezavi z načrtovanim izkoriščanjem rudnika oziroma (odplačnim) izkopavanjem cinka in svinca (kot registrirane dejavnosti družbe G., d. o. o.) po zagonu proizvodnje.
Protipravnost izrabe položaja kot ene od oblik storilčevega ravnanja po 244. členu KZ je prav v opravljanju dejanj, za katere je pooblaščen, v neskladju z njihovim namenom oziroma v neskladju z interesi družbe, s čimer se odrazi storilčev napad na notranjo (zlasti premoženjsko) varnost gospodarskega subjekta in napad na premoženjski interes družbe kot kazenskopravno varovano dobrino. V taki situaciji ni treba, da je izraba položaja (dodatno) konkretizirana še z navedbo pooblastil obtoženca (kot direktorja) družbe in z navajanjem pravne podlage, iz katere izhajajo njegova pooblastila oziroma upravičenja.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja pranja denarja pomeni s pranjem prikriti izvor denarja, ki je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Primarni (pred)pogoj za obstoj pranja denarja je torej obstoj predhodnega kaznivega dejanja. To predikatno kaznivo dejanje mora biti resda ugotovljeno po objektivnem kriteriju, kot navaja tudi sodišče prve stopnje, toda v primeru, ko sodišče oceni, da predhodno dejanje ni kaznivo dejanje, ker da niso podani zakonski znaki tega kaznivega dejanja oziroma znaki niso konkretizirani, že pojmovno ne more biti izpolnjen pogoj, da je predikatno kaznivo dejanje po objektivnih kriterijih podano.
V obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi poškodbe nastale na način, kot ga opisuje obtoženka, tj. da bi oškodovanec obtoženko v trenutku, ko je ta z nožem zamahnila proti njemu, davil, zato, ob tem ko ni mogoče ugotoviti, kako so poškodbe nastale, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo obtoženkino dejanje storjeno v silobranu.
Obtoženka je bila žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter je kritične noči trikrat poklicala na telefonsko številko 113, pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena, vendar te okoliščine same po sebi, ob neizkazanem napadu s strani oškodovanca, ne pomenijo, da je obtoženka ravnala v silobranu.
Izvedenec medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodbe na način, da se je pokojnik istočasno gibal proti nožu in nož proti pokojniku, vendar pa je kot najbolj verjeten ocenil način poškodovanja z relativno močnim zamahom z nožem od zgoraj navzdol, pri čemer je prišlo do delnega izvleka in ponovnega vboda.
Obtoženka je pokazala trdno odločenost, da oškodovancu vzame življenje, ko ga je z relativno močnim zamahom z nožem dolžine najmanj 19,5 cm od zgoraj navzdol zabodla v prsni koš, torej vitalni del telesa, pri čemer je nož delno izvlekla in ga ponovno vbodla v oškodovančevo telo, kar je privedlo do njegove smrti. Navedene okoliščine kažejo, da je obtoženka pri izvršitvi kaznivega dejanja kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti ravnala z visoko stopnjo krivde. Zato kljub ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti in dejstvu, da je bila obtoženka žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca, milejše kaznovanje ni dopustno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00074832
KZ-1 člen 324, 324/1, 324/1-1.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - vožnja pod vplivom mamil - vzročna zveza - dvom - prekršek
Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Pri kaznivem dejanju nevarne vožnje mora biti izkazana tudi vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico, zaradi česar mora sodišče oceniti tudi, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela (v konkretnem primeru) prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodil do prepovedane posledice, tj. konkretne ogrozitve v manifestirani prometni nesreči, nato pa v poškodbe drugih udeležencev v prometu.
KZ-1 člen 74, 75, 75/1, 75/2, 77. ZFPPIPP člen 310, 310/1, 312, 312/2.
stečajni postopek - stečajni postopek nad zavezancem za vračilo premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - nadomestni odvzem - izločitvena pravica - denarna terjatev - prerekana terjatev in izločitvena pravica na podlagi izvršilnega naslova - napotitev na pravdo
V obravnavani zadevi je bil stečajnemu dolžniku v plačilo naložen denarni znesek v višini 361.927,50 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem (nadomestni odvzem po drugem odstavku 75. člena KZ-1). Sodna praksa je že zavzela stališče, da takšen način odvzema premoženjske koristi ne daje podlage za zaključek, da je bilo s pravnomočno kazensko sodbo odločeno o izločitveni pravici upnice. Kadar je prejemniku koristi naloženo plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1), se to s stališča stečajnega prava ne obravnava kot izločitvena pravica, ampak kot terjatev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073956
KZ-1 člen 158, 158/1. ZKP člen 105, 105/2, 391.
kaznivo dejanje razžalitve - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - objektivno žaljiva izjava - izpodbijanje odločitve o sankcijah - pritožba zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku
Za zaključek, da je obdolženec izvršil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago predvsem na podlagi posnetka pod prilogo A4. Na podlagi ogleda navedenega posnetka, iz katerega brez dvoma izhaja, da je obdolženec kritičnega dne zasebnega tožilca razžalil z besedami "Jebemti Judu", se je prvostopenjsko sodišče namreč prepričalo o izrečenih besedah obdolženca.
Kot neutemeljena je prepoznati tudi zagovornikova pritožbena izvajanja, da se zasebni tožilec ni mogel počutiti ogroženega ali razžaljenega, saj da beseda ni bila namenjena njemu, temveč je to povedal le svoji partnerki A. A. Takšne pritožbene navedbe so povsem zgrešene, saj je iz posnetka moč videti, da je v trenutku, ko so bile izrečene očitane besede, zasebni tožilec stal le nekaj metrov stran od obdolženca, slednji pa je govoril zelo glasno in se je torej zavedal, da ga zasebni tožilec sliši ter posledično inkriminirano besedno zvezo izrekel prav z namenom prizadeti zasebnega tožilca in njegovo osebno dostojanstvo. Višje sodišče na tem mestu pripominja, da se za kaznivo dejanje razžalitve ne zahteva, da bi moral žalitev slišati še kdo drug, ampak je kaznivo dejanje podano v primeru, če je žaljiva vsebina izrečena neposredno oškodovancu, kakor tudi v primeru, če je izrečena tretjim osebam ali zapisana, vendar tako, da ljudje vedo, kdo je s tem mišljen.
S pavšalnimi in špekulativnimi navedbami in dokazi zagovornik ne more uspeti, zlasti ker gre za povsem nepovezana dogodka in ker je bila izpovedba oškodovanke glede dogajanja kritičnega dne ves čas skladna.
Iz opisa očitanega dejanja, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, niso razvidna ravnanja obdolženca (ali morebitna zamolčanja dejstev) pri sklepanju pogodb s predstavniki oškodovanih družb, ki bi konkretizirala obdolženčevo preslepitveno ravnanje, ki bi pri njih ustvarila odločitev za sklenitev posla. Opisan je le goljufiv obogatitveni namen obdolženca, ki se kaže v pridobitvi protipravne premoženjske koristi iz kaznivega dejanja na račun in v korist pravne osebe A. d.o.o. in hkrati povzročitev škode oškodovanima družbama, ko je opisano, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno oziroma ni v celoti plačal. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, navedba, da kljub temu, da je družba razpolagala s sredstvi za plačilo izdanih računov, obdolženec predmetnih računov vse do danes niti delno (oziroma v celoti) ni plačal, ne predstavlja konkretizacije preslepitve kot zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije iz prvega odstavka 228. člena KZ-1.
Pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja (ki jo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo v korist obdolženke) je namreč v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati za vsako dejanje posebej, kar pomeni, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00073692
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 285c, 354, 354/1, 354/2.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - pravna opredelitev kaznivega dejanja - priznanje krivde - zavrnitev priznanja krivde - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - preizkus po uradni dolžnosti - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost
Ker sprejem priznanja krivde vodi v izrek obsodilne sodbe, je sodišče dolžno ugotavljati ustreznost pravne opredelitve dejanja v obtožbi, ko odloča o sprejemu priznanja krivde. Če oceni, da državni tožilec v obtožbi ni pravilno presodil, katera dejstva so pravno pomembna in katera ne, mora priznanje krivde zavrniti.
Pravna opredelitev dejanja je podvržena preizkusu sodišča, ki je-kljub priznanju krivde obtoženega-dolžno samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika možnih pravnih podlag.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSC00074565
KZ-1 člen 211, 228. ZKP člen 105, 105/2. ZFPPIPP člen 227, 227/1, 227/2, 383, 383/1, 383/2, 383/2-1.
goljufija - poslovna goljufija - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - osebni stečaj - načelo koncentracije - napotitev na pravdo
Pritožnik upravičeno opozarja na t. i. načelo koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP, ki sporoča, da lahko upniki svoje zahtevke za izpolnitev obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (obtoženčeve obveznosti do oškodovancev so nastale pred 8. 4. 2016), v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (kar tu ni). V kontekstu odločanja o premoženjskopravnih zahtevkih v t. i. adhezijskem postopku, ki po svoji vsebini pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, pa je bistveno, da dokler teče postopek osebnega stečaja (tj. ne glede na to, ali je upnik v tem postopku prijavil svojo terjatev ali ne), vložitev tožbe na plačilo terjatve (smiselno enako uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka) v "vzporednem" pravdnem (ali adhezijskem) postopku ni dopustna. To pa v adhezijskem postopku ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je napotitev vseh oškodovancev z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP že iz tega razloga, torej tudi tistih, ki jim je sodišče prve stopnje premoženjskopravne zahtevke (deloma ali v celoti) priznalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074055
KZ-1 člen 53, 53/2, 57, 57/1, 57/2, 58, 194, 194/1. ZKP člen 194, 194/3.
neplačevanje preživnine - pogojna obsodba - dolžnost plačevanja preživnine - preizkusna doba - pritožba državnega tožilca
Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen.
Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.
Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.
Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko.
Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve stopnje v dokazanost inkriminiranega dogajanja prepričalo predvsem na podlagi v bistvenem skladnih izpovedbah oškodovank, priče A. A. in priče B. B., ki so grožnje neposredno slišale oziroma videle.
Povsem logično in življenjsko izkustveno je, da sta oškodovanki šele naslednji dan, ko sta se že pomirili, podali zoper obdolženca predlog za pregon. To pa jima nenazadnje omogoča tudi 52. člen ZKP, ki določa, da je potrebno predlog za pregon vložiti v šestih mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
Pritožba prezre, da so navedene priče najprej res posplošeno izpovedale oziroma ni bilo natančno razmejeno, kaj pojmujejo kot dvorišče, brežino in spodnjo cesto, vendar je sodišče prve stopnje njihove vrzeli odpravilo s tem, ko je opravilo ogled na kraju samem, kjer pa je bilo kot nedvomno - tako s strani prič kot obdolženca - ugotovljeno, da se je obravnavani dogodek izvršil na cesti, ki vodi mimo stanovanjske hiše na naslovu C., v bližini mostu čez reko Dravinjo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00073664
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - zdravstvene težave - preuranjen sklep - razveljavitev sklepa
Glede na predloženo medicinsko dokumentacijo in navedbe, da se obsojenec trenutno nahaja v UKC, je tudi po oceni pritožbenega sodišča zaključek prvostopnega sodišča preuranjen. Prvostopno sodišče glede na podatke, ki izhajajo iz spisa in glede na navedbe v pritožbi namreč ni raziskalo, kaj konkretno je razlog za neopravo družbeno koristnega dela naloženega obsojencu. Glede na medicinsko dokumentacijo priloženo pritožbi pa bi bilo mogoče sklepati, da obsojenec dela v splošno korist dejansko ni opravil iz objektivnih razlogov, ker zaradi bolezni ni mogel delati. Navedeno bo prvostopno sodišče pred ponovnim odločanjem vsekakor moralo raziskati.
Ker se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit.
Izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov
Že sam zakonodajalec je smatral oziroma ocenil, da pri kaznivem dejanju po 308. členu KZ-1, glede na okoliščine, naravo in težo storilčevega protipravnega ravnanja, obstaja tako velika stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da to terja obligatoren odvzem za kaznivo dejanje uporabljenega prevoznega sredstva, pod pogojem, da je storilčeva last. Namen novega, osmega odstavka 308. člena KZ-1 , ki je bil vnešen z novelo KZ-1I, je onemogočiti nadaljnje izvrševanje tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico. Gre torej za (stvarni) varnostni ukrep, s katerim se storilcu (legitimno) odvzame pravica razpolaganja s prevoznim sredstvom, ki ga je uporabil pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja.
Pri presoji pogojev za izrek varnostnega ukrepa po določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, ne igra relevantne vloge v tem postopku ugotovljena in tudi s strani pritožnice problematizirana okoliščina, da je bilo pri očitanem kaznivem dejanju prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države (ki ga je dokazano storil obtoženec), uporabljeno osebno vozilo, ki ni v izključni lasti obtoženca, ampak predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene. To z drugimi besedami pomeni "zgolj" to, da gre za prevozno sredstvo, ki je v (so)lasti obtoženca in njegove žene brez razdeljenih deležev, kar pa po oceni pritožbenega sodišča, tudi z vidika obtoženčevih razpolagalnih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri izrek varnostnega ukrepa (glede na zakonsko dikcijo "storilčeva last") ne bi bil mogoč. Drugačna razlaga bi bila po oceni sodišča druge stopnje v nasprotju z namenom zakonodajalca in tudi v nasprotju s ciljem oziroma smotrom, ki ga varnostni ukrep zasleduje; torej z odvzemom prevoznega sredstva, na katerem storilec (vsled legitimnega posega države) nima več razpolagalne pravice, preprečiti nevarnost ponavljanja (istovrstnih) kaznivih dejanj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074804
ZKP člen 83, 218, 234, 234/1, 248, 252, 252/1. KZ-1 člen 116, 116-4. URS člen 22, 29.
izločitev dokazov - doktrina neizogibnega odkritja - pravica do obrambe - dokaz z izvedencem - strokovno mnenje - izvedena priča - strokovni pomočnik - pomoč strokovnjaka pri izpodbijanju dokazne vrednosti izvedenskega mnenja - zavrnitev dokaznega predloga - načelo proste presoje dokazov - dokazna ocena - prištevnost - kaznivo dejanje umora - nizkotni nagibi - umor iz nizkotnih nagibov - odmera kazenske sankcije - olajševalne in obteževalne okoliščine
Četudi obtoženec ključev ne bi izročil, je zanesljivo in z gotovostjo mogoče zaključiti, da bi policija nadaljevala s preverjanjem in preiskovanjem v začrtani smeri na podlagi samoprijave obtoženca (da je v stanovanju ubil svojo ženo), torej z vstopom v stanovanje, saj je bilo potrebno preveriti okoliščine, ki so kazale na smrt določene osebe in bi policisti nedvomno (tudi z uporabo sile) nujno vstopili v stanovanje in preverili te okoliščine. To pa tudi pomeni, da bi do istih dokazov, vključno z najdbo trupla, policisti neizogibno in po neodvisni poti prišli tudi, če obtoženi ključev ne bi izročil, in torej vzročna zveza med postopanjem policistov in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila odločilna.
S tem, ko sodišče prve stopnje obrambi ni dopustilo, da bi s pomočjo strokovnjaka vnesla dvom v dokaz z izvedenstvom med samim izvajanjem dokaza, saj ji je bila na glavni obravnavi dne 13. 2. 2023 v celoti onemogočena pomoč strokovnjaka pri izvedbi dokaza z izvedencem, je kršilo obtoženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave RS. Ni dvoma, da je učinkovita pomoč strokovnjaka zagotovljena, ko se ta sprejme kot pomočnik obrambe in lahko "kot usta obrambe" sodeluje v določenih fazah postopka, torej zaslišuje izvedenca ali ob njegovem zaslišanju obrambi nudi neposredno pomoč v tej smeri. Če obtožencu v kazenskem postopku, v katerem se ugotavlja njegova odgovornost za očitano mu kaznivo dejanje, nista zagotovljeni možnost izjavljanja o celotnem procesnem gradivu in možnost primernega sodelovanja v dokaznem postopku, je nedopustno poseženo v njegovo pravico do obrambe.
Predstavljeno po oceni sodišča druge stopnje nedvomno predstavlja nizkotne nagibe, ki so povsem primerljivi s tistimi, ki so primeroma navedeni v zakonski določbi, saj je moč dejstvo, da si storilec partnerja lasti kot objekt, si ga popolnoma podredi in mu omeji stike z drugimi ljudmi, je do njega fizično nasilen in mu že prej grozi, da živ iz hiše ne bo prišel, ko pa partner vendarle najde odločenost in pogum, da odide in to predstavi storilcu, le tega raje ubije, kot da bi mu pustil, da odide, oceniti kot posebno zavržno. Vsak človek ima namreč glede na splošno sprejete moralne pa tudi pravne vrednote pravico, da živi svobodno življenje na način, ki si ga izbere sam, torej tudi v smislu s kom želi ali ne želi živeti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00074470
ZKP člen 358, 358-3, 370, 370/1, 370/1-3, 373, 373/1, 392, 392/1. KZ-1 člen 122, 122/1.
lahka telesna poškodba - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec medicinske stroke - telesne poškodbe - izpovedba oškodovanca - vrnitev zadeve v ponovno sojenje pred drugim sodnikom
Pravno vrednotenje oziroma subsumpcija ugotovljenih značilnosti in posledic neke telesne poškodbe je sicer res pridržana razpravljajočemu sodniku, vendar je odvisna od ugotovitev o vrsti in teži poškodbe ter o njenem učinku glede na njeno naravo in posebne okoliščine vsakega konkretnega primera.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00074433
ZKP člen 148. ZNPPol člen 33, 33/1, 112, 112/1, 115, 115/1, 123, 123/2. ZPPreb-1 člen 34, 34/1, 42, 42/1, 43, 43/1, 43/2. ZVOPOKD člen 1, 1/1, 6, 6/1, 8, 8/1, 9.
izločitev dokazov - osebni podatki - evidence policije - evidenca gostov - namen evidence - odkrivanje in prepoznavanje storilca kaznivega dejanja - osredotočeno policijsko preiskovanje - osredotočenost suma - fishing expedition
Kljub temu, da je policija vpogledala v evidenco gostov zaradi drugega namena, kot ga določa 43. člen ZPPreb-1, zahteva za izločitev listin, ni utemeljena, saj je policija te podatke zbirala za potrebe odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj v zvezi s predkazenskim postopkom, ki je bil tedaj že v teku. Niso namreč relevantne le določbe ZPPreb-1 in ZNPPol (ter 148. člen ZKP), temveč še ZVOPOKD, in sicer 1., 6. in 8. člena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00076170
KZ-1 člen 135, 135/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1. ZKP člen 373.
kaznivo dejanje grožnje - resnost grožnje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - celovita dokazna ocena
Grožnja s prerezanjem vratu oškodovanca brez dvoma pomeni resno grožnjo za zdravje in življenje oškodovanca, še posebej, če je podkrepljena z zavedajočimi se posledicami takega ravnanja, to je z zaporno kaznijo 30 let, za kar je že splošno znano dejstvo, da se izreka za najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo. Pritožnikovi primerjavi očitanega kaznivega dejanja z dejanji, ki so našteta v prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 zato ni mogoče slediti. Po tej določbi je namreč storilec prekrška, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem povzroči pri drugemu občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, torej gre za ravnanja, ki so po svoji intenziteti ogrožanja bistveno milejša, kot v obravnavanem primeru, kjer gre za očitek resne grožnje, naperjene zoper zdravje, življenje in telo oškodovanca. Iz navedenega izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.
Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja grožnje je uporaba resne grožnje z napadom na življenje ali telo ali prostost ali premoženje velike vrednosti z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja. Grožnja je prikazovanje bodočega zla oziroma neugodnosti, na nastop katerega lahko storilec vpliva ali to vsaj zatrjuje. Zlo oziroma neugodnost pomeni prikrajšanje oškodovančevih interesov in dobrin, ki presega zgolj manjšo nevšečnost, saj sicer grožnja ni resna. Grožnja je resna samo, če je objektivno zmožna povzročiti vznemirjanje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost, prostost ali premoženje oškodovanca, pri čemer zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grožnje. Objektivno resnost grožnje je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je izrečena, odnosa med storilcem in oškodovancem ipd.