TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu določena kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 170. člena KZ-1 (točka 1 izreka) zviša na 4 (štiri) leta zapora, nato pa se mu ob upoštevanju nespremenjene določene kazni 1 (enega) leta za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 (točka 2 izreka), na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora.

V preostalem delu se pritožba državne tožilke zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Za izgon tujca iz države mora biti izpolnjen tudi materialni pogoj in sicer, da je na podlagi njegovih osebnih okoliščin podana resna grožnja za javni red in javno varnost, ki presega preteklo nevarnost, ki se je izrazila v trenutku izvršitve kaznivega dejanja. Pri odločanju o izreku izgona tujca iz države lahko sodišče upošteva posamezne okoliščine izvršitve kaznivega dejanja, njegovo predkaznovanost. Mora pa upoštevati tudi še ravnanje storilca po izvršitvi kaznivega dejanja, kot je prostovoljna odprava posledic kaznivega dejanja, poravnava škode ali druga oblika aktivnega kesanja. Tudi pri izreku, kakor pri izvršitvi stranske kazni izgona tujca iz države pa mora sodišče paziti, da s svojo odločitvijo ne poseže čezmerno v vsebino pravice do družinskega življenja iz 53., 54. in 56. člena Ustave RS ter drugega odstavka 8. člena EKČP, katere bistvo je vzajemno uživanje staršev in otrok v skupnosti. ESČP je razvilo merila, s katerimi se poskuša zagotoviti pravično ravnovesje med legitimnim državnim interesom po zagotavljanju javnega reda in varnosti ter pravico do družinskega življenja.