Ker prvi odstavek 125. člena ZFPPIPP praviloma dovoljuje pravico do pritožbe zoper sklep in ker je dolžnik stranka postopka osebnega stečaja, je njegov položaj na splošno (ne le glede pravice do pritožbe) podoben položaju osebno odgovornega družbenika v stečajnem postopku nad pravno osebo. Zapoved smiselne uporabe pravil iz oddelkov 5.1 do 5.10 ZFPPIPP, opredeljena v prvem odstavku 383. člena ZFPPIPP, zato napoti na (smiselno) uporabo drugega odstavka 349. člena iz pododdelka 5.8.3 ZFPPIPP, po katerem ima osebno odgovorni družbenik (med drugim) pravico do pritožbe proti sklepu o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP (tako odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 949/12 z dne 10. 10. 2013). Tako dolžnik v postopku osebnega stečaja ima pravico do pritožbe zoper sklep o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP.
Izhajajoč iz ustavnih v določil 54. člena Ustave RS, da imajo starši tako pravico kot dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati v enaki meri in da se ta pravica ter dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, je treba vedno prvenstveno presojati, ali je mogoče, da je otrok zaupan v skupno varstvo in vzgojo z uravnoteženimi pravicami in dolžnosti obeh staršev. Mejnik, ko skupno starševstvo ni možno, je ogrožanje otroka.
Poslovanje z izgubo v preteklosti ni pravno nerelevantno za uporabo druge alineje 2. točke petega odstavka 389.a člena ZFPPIPP. Ta je res zazrta v prihodnost, vendar se tipično ravno iz preteklega ravnanja, ki je vodilo do določenih posledic, lahko napoveduje, da če bo tudi v prihodnosti ravnanje enako, bodo takšne tudi posledice.
Preteklo poslovanje je bilo le ena od sestavin te prognoze (da pritožnica verjetno v prihodnosti ne bo poslovala brez izgube), ki jo je le dodatno potrjevalo, brez kakršnihkoli sredstev za lokal, opremo in nakup živil in pijač pa ne more biti drugačna.
Člen 279.a ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je pojem dejanskega tveganja po prvem odstavku 7. člena Uredbe. Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. in nasl. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited).
Dokaze se zavaruje na način, da se jih (predčasno) izvede in ne na način, da se jih izroči stranki. S tem, ko imajo predlagatelji (le) pravico vpogleda v spis, ne pa tudi fotokopiranja in prevzema listin iz spisa, jim tudi ni kršena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.
Z izpolnitvijo preneha upnikova pravica od dolžnika zahtevati, da opravi v pogodbi dogovorjeno izpolnitveno ravnanje.
Objava novega podatka o višini povprečne mesečne plače tik pred izdajo sodbe sama po sebi ne vpliva na višino prisojene odškodnine. Enota večkratnika povprečne mesečne plače v državi je primerjalna enota, ki jo sodna praksa uporablja za pravilno uporabo načela objektivizacije.
Degenerativne spremembe, ki oškodovancu pred škodnim dogodkom niso povzročale težav, ne utemeljujejo zmanjšanja odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Takšne degenerativne spremembe se pri odmeri odškodnine ne morejo upoštevati v škodo oškodovanca.
Pri odločitvi, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške, ni odločilen zgolj uspeh strank v pravdi, temveč je mogoče upoštevati tudi druge okoliščine konkretnega primera, med drugim višino stroškov, ki so nastali posamezni stranki.
Otrok, ki je že dopolnil 15 let, lahko samostojno odloča o svojem zdravljenju, če je sposoben razumeti in sprejeti načrt zdravljenja.
Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem.
Po izvedenkini oceni bi nezadostno zdravljena psihična destabilizacija ohranila tveganje psihotične destabilizacije in s tem škodljivega učinka bolezenskih simptomov na delovanje možganov zaradi nevrotoksičnosti.
Pravno ni odločilno, ali pritožnica res ni bila, kot je trdila, vpletena v dolžničino poslovanje in ali je bila zgolj formalna članica dolžničinega poslovodstva. Kdor sprejme položaj poslovodje, sprejme tudi odgovornosti, ki jih ta položaj prinaša. Niti poudarjanje v pritožbi, da je pritožnico drugi nekdanji poslovodja zaradi njunih zasebnih sporov povsem odrinil od poslovodenja in ji onemogočil sodelovanje pri dolžničinem poslovanju, ne spada k okoliščinam, ki bi bile pravno odločilne po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da ostane poslovodja.
V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.
Ukrepi na podlagi ZPND se izrekajo ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zato so lahko le začasnega in ne trajnega značaja. Njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem (sumarnem) postopku čim prej nuditi zaščito pred nasiljem, zato se sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Tako ukrepi ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost njihovega podaljšanja. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave - bodisi z vložitvijo tožbe za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ bodisi z uporabo drugih ustreznih pravnih sredstev. Zato pritožba pravilno opozarja, da je namen ukrepov po ZPND v preprečitvi akutne ogroženosti, ne pa v trajni sistemski ločitvi bivših partnerjev. Upoštevajoč intenzivnost ravnanj nasprotnega udeleženca (do težav je prihajalo predvsem ob predajah otroka, sicer pa udeleženca nimata stikov) ter ogroženost predlagateljice, pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti iz 5. člena ZPND ocenjuje, da je izrečeno obdobje podaljšanja prepovedi približevanja in navezovanja stikov v trajanju 12 mesecev predolgo, zato ga je treba skrajšati na 9 mesecev.
Sodišče prve stopnje naj pred odločanjem o pristojnosti skladno s 17. členom Uredbe preveri, katero sodišče je prvo začelo postopek: če je to storilo grško, se mora postopek pred slovenskim sodiščem po uradni dolžnosti prekiniti do ugotovitve o (ne)pristojnosti grškega sodišča.
Očetove nepripravljenosti, da uvidi svojo večletno težavo z uživanjem alkohola in predvsem pristopi k njeni odpravi oziroma vsaj zmanjšanju, niti stiki pod nadzorom CSD ne morejo nadomestiti. Ni namen takšnih in omejeno časovno obdobje trajajočih stikov preizkušati, ali se bo lahko oče tedaj vzdržal pitja alkohola in ustrezno ravnal z otroki, pač pa premostitvi začasnih ovir, glede katerih mora biti verjetno, da jih bo mogoče v tem času preseči. Po povedanem pa je očitno, da gre pri nasprotnem udeležencu za več let trajajoče težave, ki jih ne jemlje resno. teh prisotnost strokovnih delavcev ali tretje osebe ne bi mogla omiliti ali odpraviti.
Dediči postanejo s trenutkom zapustnikove smrti lastniki vsega njegovega premoženja, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti navedeno v sklepu o dedovanju.
Pritožnik smiselno navaja, da se je priposestvovanje začelo šele po smrti zapustnice. To pa pomeni, da gre za pravico, ki jo je (domnevno) pridobil šele po smrti zapustnice, zato te pravice ne more uveljavljati v okviru zapuščinskega postopka, temveč jo bo moral uveljavljati v pravdi.
Dokazni postopek ni pokazal, da bi pritožnica ogrožala zdravje tretjih oseb (heteroagresivnega vedenja ob močno izraženi blodnjavosti le v bodoče ni mogoče izključiti), zanesljivo pa je pokazal, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje.
Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ je merilo za upnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov dolžniku okoliščina, ali jih je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil.
Upnik je priglasil stroške skladno z obračunom izvršitelja. Ta praviloma opravlja neposredna izvršilna dejanja med delavniki med 8. in 16. uro, za opravo dela izven delovnega časa mora obstajati odredba sodišča oziroma drugega pooblaščenega organa, ali pa utemeljen razlog, zaradi katerega je oprava izvršilnega dejanja izven delovnega časa upravičena. Torej se za opravo izven delovnega časa lahko odloči tudi sam izvršitelj, kot je izvršitelj ravnal tudi v tej zadevi. Glede na navedeno in ker ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je izvršitelj popoldanski rubež opravljal iz neutemeljenega razloga, ki bi bil upniku znan, pa je kljub temu za rubež priglasil nagrado s 50% povečanjem, mu ni mogoče očitati, da je dolžnici stroške pritožbe z dne 30. 1. 2025 povzročil neutemeljeno. Zlasti ob dejstvu, da je bil prvotni sklep o stroških z dne 23. 1. 2025 razveljavljen zaradi procesne kršitve, to je pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje, na kar upnik ni imel vpliva.
Tožnik je bil oproščen plačila sodnih taks v celoti, in sicer za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in enako za pritožbeni postopek, ta taksna obveznost je obakrat znašala 2.337,00 EUR. Če ne bi bil oproščen, bi moral to takso plačati v celoti, nato pa bi plačani znesek delil usodo vseh za pravdo potrebnih stroškov. Tako je tudi v konkretnem primeru in razmerje, ki ga želi doseči tožnik, je doseženo (dejansko ga bo bremenil le tisti delež takse, ki odpade na njegov pravdni neuspeh). Sodišče prve stopnje je tožniku med potrebne stroške priznalo celotni strošek takse, ki je je bil oproščen, tega pa mora sedaj plačati. Odločitev sodišča je torej pravilna in zakonita.
Določnih, še manj pa z dokaznimi predlogi podprtih, razlogov za neverodostojnost vročilnice toženka ne ponuja.
Komunikacija med staršema je sicer slaba, a ne tako, da zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ne bi bilo mogoče. Tekom postopka sta udeleženca sklepala dogovore o stikih, prebivališču otrok in njunem preživljanju, kar dokazuje njuno zmožnost usklajevanja, ko gre za dobrobit otrok. Sicer pa je sodišče natančno določilo način prehajanja otrok med staršema, kako bosta financirala potrebe otrok, pa sta se tudi natančno dogovorila sama. Da bi ob prehajanju otrok od enega k drugemu staršu prihajalo do težav, ni podatkov, prav tako ne, da se ne moreta sporazumeti o pomembnejših vprašanjih glede varstva in vzgoje otrok (npr. o izbiri šole in poklica, udeležbi otroka v družabnem življenju, o morebitnem premoženju otrok, njunih stikih z drugimi osebami, uporabi elektronskih medijev, zdravniških posegih), glede vsakdanjih stvari (npr. kaj bo otrok jedel, glede običajne medicinske oskrbe, kdaj bo šel spat, ali bo šel k prijatelju) pa dogovarjanje ni potrebno, saj te odločitve sprejema tisti starš, ki je trenutno z otrokom.