TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne.

Ustava RS določa pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena). Le pod pogojem, da bolnik zaradi duševne bolezni ni sposoben sam sprejeti voljne in zavestne odločitve o zdravljenju in da sta odvzem svobode in prisilno zdravljenje nujno potrebna za zagotovitev varstva ostalih temeljnih človekovih pravic bolnika, je mogoče zadržanje tistih duševnih bolnikov, ki zaradi bolezni ogrožajo sebe. V tovrstnih primerih država nadomesti bolnikovo odločitev o zdravljenju.

Sodišču prve stopnje pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni bilo treba presojati, ker je ugotovilo, da je A. A. jasno in nedvoumno privolil v zdravljenje na oddelku.

Glede na to, da se pritožbeni rok za vložitev pritožbe A. A. v trenutku predmetnega pritožbenega odločanja še ni iztekel, sodišče druge stopnje hkrati ni odločilo, da se izpodbijani sklep potrdi. Če bo A. A. tudi sam vložil pritožbo, bo sodišče druge stopnje v nadaljevanju odločalo tudi o tej pritožbi, sicer pa bo učinek pravnomočnosti izpodbijanega sklepa nastopil, ko se bo tudi njemu iztekel rok za pritožbo. Zaradi nujnosti zadeve oziroma zahteve iz tretjega odstavka 67. člen ZDZdr pa je sodišče druge stopnje o pritožbi njegovega odvetnika kljub opisani situaciji nemudoma odločilo.