Obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je ni mogoče preizkusiti. Neobrazloženost izpodbijane odločbe ne pomeni le kršitve procesnih pravil, temveč onemogoča tudi učinkovit sodni nadzor nad uporabo prostega preudarka. Če obrazložitev ne vsebuje konkretnih razlogov za odločitev in ne pojasni, kako so bile relevantne okoliščine tehtane, sodišče ne more preveriti, ali je bil prosti preudarek uporabljen v zakonsko določenih mejah, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZUS-1.
Namen sodnega varstva v primeru zavrnjene prošnje za pogojni odpust je v tem, da obsojenec ni prikrajšan za možnost predčasnega odpusta iz zapora mimo razlogov, ki jih določa zakon.
Bistvena pomanjkljivost v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjskega akta posega na področje prava EU ne samo zato, ker v pravu EU velja splošno pravno načelo, da morajo biti upravne odločbe v postopkih, kjer gre za izvajanje prava EU, ustrezno obrazložene, ampak izpodbijani akt temelji na procesni določbi ZUP, kar pa pomeni, da ima Slovenija kot država članica EU procesno avtonomijo, da odloči o zadevi, kjer gre za uporabo prava EU, na podlagi procesnih določb. V konkretnem primeru je to 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP. Zato je potrebno preveriti, da se ta procesna avtonomija izvaja v skladu z načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ki sta sestavna dela določila 47. člena Listine. Načelo enakovrednosti glede izpodbijane odločitve v tem primeru ni problematično, ker pravila o zavrženju vloge na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo. Izpodbijani akt pa je nezakonit z vidika načela učinkovitosti, kajti to načelo zahteva, da nacionalna pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije.
V obravnavani zadevi ni mogoče preizkusiti, ali je tožena stranka pravilno ugotovila število oseb, ki jih je tožnik dolžan preživljati. Ta okoliščina vpliva tudi na najnižjo višino zagotovljenih sredstev, ki jih mora tožnik imeti za lastno preživljanje in oseb, ki jih preživlja. Od števila upoštevnih oseb je namreč v obravnavani zadevi odvisna višina tožnikovih zagotovljenih sredstev (tj. ali je treba višino osnovnega minimalnega dohodka pomnožiti s tri ali štiri). Prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali glede na okoliščine konkretnega primera med tožnikom in njegovo ženo obstoji kakšen pravni temelj, na podlagi katerega bi bila tožnikova žena dolžna preživljati tožnika, zaradi česar bi se tovrstni prejemki njegove žene lahko obravnavali kot tožnikova zagotovljena sredstva.
Tožena stranka bi v obravnavani zadevi morala pri izračunu višine tožnikovih prejemkov iz naslova plače navesti pravno podlago in na tej podlagi navesti razloge, zakaj ni upoštevala celotnega tožnikovega prejemka, kot izhaja iz plačilnih list. Ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena DZ o preživninskih obveznostih med zakoncema in stališč Vrhovnega sodišča bi morala ugotoviti pravno pomembne okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno, ali obstoji med tožnikom in njegovo ženo dolžnost medsebojnega preživljanja. Šele na podlagi tako ugotovljenih dejstev bi tožena stranka lahko ugotavljala najnižji znesek zagotovljenih sredstev, ki jih mora imeti tožnik za lastno preživljanje in oseb, ki jih mora preživljati, ter ali lahko v obravnavani zadevi upošteva tudi prejemke tožnikove žene.
Upravni organ mora zaradi nesuspenzivnosti pravnega sredstva in začetka učinkovanja sklepa o premestitvi odločiti o imenovanju v naziv, v katerem bo javni uslužbenec opravljal delo na drugem delovnem mestu še pred dokončnostjo in pravnomočnostjo premestitve. Vprašanje zakonitosti premestitve torej za presojo zakonitosti odločbe o imenovanju v naziv ni pomembno. Odločba o imenovanju v naziv, ki sledi premestitvi javnega uslužbenca, je nezakonita le, če javni uslužbenec ni bil premeščen v smislu XX. poglavja ZJU. Tožnica tega ne zatrjuje. Nasprotno, izrecno trdi, da je bila s sklepom o premestitvi premeščena, tožbo pa vlaga, ker meni, da je razlog za njeno premestitev, ki je naveden v tem sklepu, le navidezen in da je bila v resnici premeščena zaradi maščevanja nadrejenega. Te navedbe pa so relevantne le za postopek presoje sklepa o premestitvi (ki teče pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani), za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa ne.
Upravno sodišče je že v sodbi I U 1399/2010 zavzelo stališče, da se po ZOPDA odškodnina odmeri za najtežjo vrsto verificirane bolezni, pri čemer se upošteva pričakovani razvoj bolezni; v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja v težjo vrsto bolezni pa upravičencu pripada razlika v odškodnini. Tudi v sodbi III U 467/2010 je bilo zavzeto stališče, da je ZOPDA in Pravilnik treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Pri razlagi ZOPDA in Pravilnika je treba izhajati tudi iz namena sprejema ZOPDA kot specialnega predpisa, ki je v tem, da se upravičencem omogoči, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledice izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska (glej 1. in 6. člen ZOPDA), ta pa ni nujno enak znesku polne odškodnine po načelih OZ.
Zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa zakonitega zastopnika prvega tožnika, ki je bistvena sestavina tožbe, je tožba prvega tožnika ostala nepopolna. Zato jo je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP in drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
Odločba z 2. 3. 2023, ki jo je tožnica brez dvoma prejela 16. 3. 2023, je dokončni upravni akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal pred tem sodiščem. S to odločbo je namreč tožena stranka spremenila Odločbo Zavoda in odločila o upravičenju mladoletne B. B. do brezplačne oskrbe v CUDV D. in CUDV E. Če se tožnica s to odločbo ni strinjala, bi morala zoper njo pravočasno (t. j. pred iztekom 30-dnevnega prekluzivnega roka oziroma najkasneje do 17. 4. 2023) vložiti tožbo pred tem sodiščem. K takšnemu postopanju jo je pravilno napotila tudi tožena stranka v pouku o pravnem sredstvu v Odločbi z 2. 3. 2023, ki pa mu tožnica (pravočasno) ni sledila, saj je tožbo vložila šele 27. 10. 2023.
Dopolnilna odločba časovno gledano sledi predhodni izdaji druge odločbe, vsebinsko gledano pa se z njo odloči o vprašanjih, o katerih v že izdanih odločbah ni bilo odločeno, pa bi moralo biti. Določba 220. člena ZUP je torej podlaga za izdajo samostojne odločbe, s katero se odloči o še nerešenem zahtevku ali delu zahtevka tako, da je izrek te odločbe sam po sebi izvršljiv.
Pritožbo bi tožnici toženka morala vročiti v odgovor in ji določiti rok, v katerem bi se lahko seznanila s pritožbenimi razlogi in nanje odgovorila. S tem bi tožena stranka poskrbela, da bi bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišče Dopolnilne odločbe ne more preizkusiti.
Tožnik ne prereka določno ugotovitve tožene stranke, da ni pojasnil, zakaj bi lahko s predlogom za dopustitev revizije uspel glede na pogoje iz 367.a člena ZPP. Pravilna je tako presoja tožene stranke, da tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh.
Vlagateljeva vloga ni tožba. To ne izhaja niti iz njenega naslova niti iz njene vsebine. Gre za vlogo, naslovljeno na ZZZS, s katero uveljavlja zahtevo za izrek ničnosti dveh odločb. Četudi je ZZZS o ničnosti odločbe že odločal, to ne pomeni, da se v primeru, če stranka ponovno vloži tak zahtevek, ta šteje za tožbo v upravnem sporu, pač pa mora o njem presoditi ZZZS v skladu z določbami ZUP, ki urejajo to izredno pravno sredstvo oziroma opraviti preizkus vloge po 129. členu tega zakona.
Tožnik je 27. 11. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil.
Iz tožnikovega ravnanja je razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Če je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje, upravni organ upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje.
Tožnici, za katero ni sporno, da ima status nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, je treba priznati pravico, da vloži tožbo zoper sporno odločbo, četudi v upravnem postopku ni bila udeležena kot stranka in niti kot stranski udeleženec.
Ni dvoma, da se dovoljenje za odvzem iz narave lahko izda le, če organ ugotovi, da je vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja dokazal obstoj razloga oziroma namena, zaradi katerega se sme dovoliti odvzem iz narave. V tem okviru je treba ugotoviti še, ali iz okoliščin izhaja, da bo ta namen lahko realiziral. Slednje je pomembno tudi za presojo drugega dela testa, tj. ali tega namena, zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače.
Tožena stranka je namesto, da bi presojala, ali je javnost mogoče izobraziti o dejstvih, o katerih naj bi jo stranka z interesom seznanjala na drug način in ne s prikazovanjem človeške ribice v ujetništvu, odločala o tem, ali je človeško ribico (za namen prikazovanja javnosti) mogoče pridobiti kako drugače, kot z odvzemom v naravi. To pa za odločitev sploh ni pravno relevantno. V tem delu je zato toženka zmotno uporabila predpis in relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila.
Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri NUSZ za leto 2023 ne uporablja več, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.