S prihodom družine v Slovenijo in soglasjem obeh udeležencev, da tu bivajo najmanj 5 mesecev, je običajno prebivališče deklice na Tajskem prenehalo, zato o neupravičenem zadržanju ni mogoče govoriti in pogoji za uporabo 3. člena Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok niso izpolnjeni.
Za neodobrene plačilne transakcije načeloma odgovarja banka (prvi odstavek 136. člena ZPlaSSIED). Te odgovornosti se razbremeni, če dokaže, da uporabnik naklepno ali zaradi hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti v zvezi s plačilnim instrumentom v skladu s 132. členom istega zakona. V takem primeru uporabnik izgubo denarnih zneskov skladno z navedenima določbama v celoti krije sam (četrti odstavek 136. v zvezi s tretjim odstavkom 137. člena ZPlaSSIED).
Od ministra ni mogoče pričakovati, da bo v primeru zakonskega besedila, ki omogoča več razlag, izbral tisto, ki nasprotuje do tedaj izraženemu stališču Vrhovnega sodišča. Ravnanje ministra, ki je določila ZIZ razlagal na enak način, kot jih je do tedaj razlagalo Vrhovno sodišče, ustreza skrbnosti povprečno skrbnega uradnika.
Ob najemodajalčevi obveznosti z aktivnim pristopom zmanjševati škodo zaradi toženkinega neupravičenega odstopa od pogodbe se kot prestroga izkaže zavrnitev povračila izgubljenih najemnin zaradi zastaranja. Če bi najemodajalec novega najemnika našel, bi bila njegova škoda manjša, saj bi moral od nje odšteti vse, kar bi dobil na podlagi nadaljnjega najema. Škoda iz tega naslova tako ne more zapasti v plačilo že ob kršitvi pogodbe, pač pa šele vsak nadaljnji mesec sproti.
Sodbo C-287/22 je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi sta tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe).
Materialnopravno zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da dokončnost in pravnomočnost upravne odločbe onemogoča presojo veljavnosti zavezovalnih pravnih poslov po določbah OZ. Postopek prodaje kmetijskega zemljišča je po določbah ZKZ sicer jasno predpisan in strogo obličen, saj lastnika omejuje pri izbiri pogodbenega partnerja ter v samem postopku prodaje. Ko prodajalec - ponudnik prejme kupčevo izjavo o sprejemu ponudbe, je po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012 pogodba za prodajo kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojnega upravnega organa. Tedaj namreč nastopi soglasje volj pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ), vendar četudi s strogo oblično doseženim soglasjem volj, še ni izključena uporaba ostalih določb obligacijskega prava, tudi ne pravil o neveljavnosti pogodb, torej o ničnosti. Ničnost pogodbe ureja OZ v poglavju o neveljavnosti pogodb. Po prvem odstavku 86. člena OZ je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Iz 92. člena OZ nadalje izhaja, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Utemeljena je zato pritožba v delu, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati utemeljenost tožbenega zahtevka še iz vidika veljavnosti zavezovalnih pravnih poslov. Kolikor je namreč tožnik deloval kot oderuh (119. člen OZ), njegovo ravnanje nasprotuje moralnim načelom, kar pomeni, da je pogodba nična, čeprav je upravna enota odobrila pravni posel.
Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo.
Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o glavni stvari ni več izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je vprašanje o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predmet pritožbene polemike, pravno nepomembno. Pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morajo biti namreč izkazani kumulativno.