V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.
Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.
Toženec v pritožbi zmotno meni, da je tožbi nasprotoval s tem, ko je podal soglasje za mediacijo in zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Toženčeva vloga z dne 4. 6. 2025 se glede na navedeno ne more šteti kot odgovor na tožbo, saj ne vsebuje navedb, iz katerih bi se dalo razbrati, da toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku.
Odplačnost je okoliščina, ki povzroči, da premoženje, pridobljeno na podlagi izročilne pogodbe, predstavlja skupno premoženje. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pravdni stranki toženčevim staršem do njune smrti nista nudila nobene pomoči (ker je tudi nista potrebovala), tudi morebiten obstoj izvenzakonske skupnosti med njima ne bi mogel spremeniti odločitve. Priložnostno delo na kmetiji, ki ga je omenjala tožnica, predstavlja namreč kvečjemu simbolično izvrševanje ali pa še to ne. V nobenem primeru ne gre za situacijo, ko bi lahko povezali pridobitev premoženja na podlagi izročilne pogodbe z delom pravdnih strank.
Sodišče je tudi na podlagi neposrednega zaznavanja ugotovilo, da se starša nista sposobna sporazumevati niti glede preživljanja prostega časa otroka, vrtčevskih obveznosti in njegovega zdravstvenega stanja. Konflikt jima ne omogoča razumnega in spoštljivega pogovarjanja in dogovarjanja o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, zato nista sposobna vsakodnevnega prilagajanja, pogosto vnaprej nepredvidljivim situacijam. Po prepričanju sodišča prve stopnje bi odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ustvarjala več novih spornih vprašanj in konfliktov med staršema, ki bi se začeli pojavljati tudi glede dnevnega življenja. Sodišče prve stopnje je torej preizkusilo, ali so v predmetni zadevi podani pogoji za skupno varstvo in vzgojo, a je na podlagi gornjih ugotovitev zaključilo, da niso.
V zadevi VSL IV Cp 1452/2024, iz katere je povzet gornji sklop in na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za vprašanje, ali pomeni pridobitev finskega državljanstva korist za otroka. Za tak primer pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka, da dodatno državljanstvo prinaša dodatno korist: Finska je država EU, poleg tega je splošno znano, da gre za eno najbolj razvitih in varnih držav na svetu. Nasprotno pa je za Mehiko splošno znano, da je to država v razvoju, da velja za eno manj varnih držav, poleg tega pa ni del EU, kar pomeni, da ni del njenega enotnega pravnega reda. Vse to po presoji pritožbenega sodišča postavlja pod vprašanje trditev, da ni nobene dileme, da za posameznika državljanstvo pomeni bonus.
Dejstvo, da izvajalec gradbenega dnevnika ne vodi, samo po sebi ne pomeni, da naročnik ni dolžan plačati dejansko opravljenega dela. Dolžnost plačila namreč obstaja, če je dokazano, da je bilo prevzeto delo opravljeno v celoti, kot je bilo dogovorjeno in po pravilih posla. Gradbeni dnevnik služi lažjemu dokazovanju dejstev, ki se vanj vpisujejo, nima pa pravne narave samostojnega pravnega temelja za plačilo izvedenih del.
Napačno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je 100% povečanje predvideno za primer deložacije, ko gre za odstranjevanje stvari in oseb, temveč drugi odstavek tar. št. 8 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom govori o odstranjevanju stvari poleg oseb. Če se kakršnekoli stvari iz stanovanja sploh niso prisilno odstranjevale, izvršiteljica ne more biti upravičena do stroškov za deložacijo. Prav tako ne bi bila potrebna menjava ključavnice, če bi dolžnik, kot ta trdi, upniku oz. izvršiteljici res izročil ključe. Nazadnje pa v primeru, če je dolžnik izvršiteljico res obvestil o tem, da je nepremičnino izpraznil sam, ne bi bil potreben prihod podizvajalca s kombiniranim vozilom in delavci. Gre torej za pravno pomembne pritožbene novote, predlagan pa je tudi ustrezen dokaz z zaslišanjem.
V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).
Vročanje je ena od bistvenih sestavin ustavne človekove pravice do izjave v postopku, saj se lahko le stranka, ki sodno pisanje dejansko prejme, o njem pred sodiščem tudi izjavi in s tem vpliva na odločitev sodišča. V izvršilnem postopku je temeljni institut, s katerim dolžnik uresničuje svojo pravico do izjave, ugovor zoper sklep o izvršbi. Gre namreč za sploh prvo dolžnikovo možnost, da se brani pred zoper njega izdanim sklepom o izvršbi. To pravico pa lahko dolžnik učinkovito udejani le, če mu je bil sklep o izvršbi najprej sploh (pravilno) vročen.
Vročitev po fikciji se lahko šteje za pravno učinkovito le, če ni dvoma, da je bila takšna vročitev opravljena pravilno oziroma skladno s pravili ZPP. Fizični osebi se vroča na naslovu njenega dejanskega prebivališča in ne more biti veljavna fiktivna vročitev, opravljena na naslovu, kjer stranka dejansko ne prebiva.
Prisilno izterjavo neplačane turistične in promocijske takse opravlja pristojni davčni organ. Če taksa iz plačilnega naloga ni plačana v višini in rokih, določenih s tem zakonom, in taksni zavezanec ne vloži ugovora ali vloge za oprostitev, občina potrdi izvršljivost plačilnega naloga in ga pošlje pristojnemu davčnemu organu v izvršitev. Turistična in promocijska taksa se nato prisilno izterjata po predpisih, ki urejajo prisilno izterjavo davkov. Plačlni nalog ima lastnost izvršilnega naslova.
Listina o začetku postopka v obravnavani izvršilni zadevi je upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 18. 11. 2025, ki pa tudi po presoji višjega sodišča z vidika zahtevka oziroma dolžnikove možnosti dobiti zadostne informacije o zahtevku, ni skladen z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. V izvršilnem predlogu je sicer glavnica zneskovno opredeljena (413,07 EUR, to je 3 x po 137,69 EUR), vendar pa je že sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zahtevek ni ustrezno utemeljen. Res je, kar navaja pritožba, da je upnik določno označil verodostojne listine (vrsta, številka in datum izdaje posameznih listin - faktur). Vendar pa ob tem v obrazcu predloga za izvršbo v za to predpisani rubriki ni navedel oziroma določno opredelil tudi temelja samega zahtevka. Zadnje je predpisana sestavina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine od novele ZIZ-L dalje, pri čemer je bila določba v zakon vnesena prav zaradi uskladitve z zahtevami Uredbe. Kljub temu, da je bil predmetni upnikov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen že po uveljavitvi novele ZIZ-L in je bil obrazec predloga za izvršbo prilagojen zakonski spremembi, pa v njem ni določno označeno, na kateri pravni podlagi so bile izdane zadevne verodostojne listine (fakture). Zgolj oznaka le-teh za ustrezno utemeljitev zahtevka ne zadošča. Zato upnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil v obravnavani zadevi zahtevek točno opredeljen, češ da se je nanašal na konkretne račune, ki so bili dolžniku že poslani in je bil z njimi seznanjen. Ob dejstvu, da verodostojne listine izvršilnemu predlogu niso bile priložene (ker to skladno s petim odstavkom 41. člena ZIZ niti ni bilo potrebno), upnik pa tudi ni določno opredelil temelja zahtevka, ni mogoče šteti, da je dolžnik dobil zadostne informacije o zahtevku. Glede glavnice iz pojasnjenega razloga sklepa o izvršbi VL 100971/2025 z dne 18. 11. 2025 ni mogoče potrditi kot evropski nalog za izvršbo.
Enaka ugotovitev pa velja tudi glede zakonskih zamudnih obresti in stroškov postopka, čeprav se sicer po 8. členu Uredbe kot evropski nalog za izvršbo lahko potrdijo tudi le posamezni deli sodne odločbe.
Ob vložitvi tožbe je bil tožnik kot zemljiškoknjižni lastnik obremenjene nepremičnine aktivno legitimiran. Naknadna odsvojitev nepremičnine med pravdo pa skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPP ne preprečuje dokončanja pravde med istima strankama. V takem primeru pride do ločitve procesne in materialnopravne legitimacije, pri čemer procesna legitimacija ostane tožeči stranki. Tožnik je zato pravilno, skladno z relevančno teorijo, prilagodil tožbeni zahtevek spremenjenemu zemljiškoknjižnemu stanju ter zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke v korist pridobitelja nepremičnine - stranskega intervenienta, saj izbris hipoteke vedno učinkuje v korist aktualnega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine.
Najti je treba ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Že sprememba enega od navedenih pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši omenjeno ravnovesje. Vendar pa vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Spremembe potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca morajo biti bistvene.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Ker od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti, takojšnje zavrženje prepoznega pravnega sredstva ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora biti stranka na prekluzivnost roka oziroma na takojšnje zavrženje v primeru zamude roka za pravno sredstvo, opozorjena v pravnem pouku.
Zaradi zamude ugovornega roka se ugovor vsebinsko ne bo obravnaval, zavrženje pa ne pomeni posega v ustavne pravice dolžnika.
Nadzorovana obravnava je sistem, ki ga koordinira koordinator. Celostno podporo osebi tako nudi strokovni team, katerega delo koordinira koordinator.
Dolgotrajna uporaba stanovanja na podlagi lastnikovega dovoljenja sama po sebi ne dokazuje obstoja najemne pogodbe. Če uporabnik ne izkaže soglasja volj o bistvenih sestavinah najemnega razmerja, gre za prekarno oziroma drugo odpovedljivo obligacijsko razmerje, ki ga lahko lastnik odpove.
Stroga presoja sorazmernosti posega v pravico do doma je potrebna v razmerjih med javnopravnim subjektom in posameznikom, ne pa tudi v razmerjih med dvema subjektoma zasebnega prava. V takšnih primerih je treba upoštevati, da lahko pride do kolizije dveh enakovrednih človekovih pravic, ki ju njuna nosilca lahko uresničujeta le v obsegu, ki ne pomeni prekomernega posega v pravico drugega.
Lastnik ni dolžan trajno dopuščati brezplačne uporabe svoje nepremičnine, če uporabnik kljub dolgotrajnemu bivanju ne izkaže prizadevanj za ureditev svojega stanovanjskega oziroma socialnega položaja.
Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodišča prve stopnje. Od pritožnikov se zato pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice temu standardu ne zadosti. V večjem delu namreč predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbenih navedb, vključno z nedoslednostmi in nejasnostmi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje.
Zgolj nepravilna presoja normodajalca glede (ne)ustavnosti sprejetega predpisa in njegova razveljavitev še ne predstavljata tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost države zaradi normativne protipravnosti lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo.
Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga.
Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.