Ugotovitvene sodbe kot takšne ne morejo biti predmet prisilne izvršbe oziroma izvršitve, saj so pravno učinkovite že s samo pravnomočnostjo. Njene pravne posledice se bodo odrazile v upravnem postopku, kjer bodo denacionalizacijskim upravičencem zagotovile možnost, da bodo svoje pravice glede oblike denacionalizacije lahko uveljavili v denacionalizacijskem postopku in v skladu s pravili ZDen.
Z 88. členom ZDen je bilo tako s prepovedjo razpolaganja premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa.
Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen absolutna in velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje sukcesivne pridobitelje
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00072365
SPZ člen 67, 67/1, 118, 118/1, 118/2, 118/4. SZ-1 člen 9, 9/1, 9/2, 25, 25/1, 29, 29/1, 30, 30/1, 48, 48/1. OZ člen 190, 190/1, 197, 199.
spor majhne vrednosti - razmerja med etažnimi lastniki - upravnik večstanovanjske stavbe - potrebna večina etažnih lastnikov - neupravičena obogatitev - verzijski zahtevek - obratovalni stroški - stroški upravljanja - stroški vodenja rezervnega sklada
Predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, ima 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov in sicer etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev.
Neplačani del vtoževanih računov zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moč, ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi stroške upravljanja in stroške vodenja rezervnega sklada, t.j. storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka kot lastno storitev. Gre torej za različne stroške, ki pa nimajo enake narave in se zato presojajo na različnih pravnih podlagah. Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri zahtevku za povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tretjim (dobaviteljem) tožeča stranka plačala za toženca iz lastnih sredstev, za verzijski zahtevek, t.j. zahtevek, ki temelji na določilu 197. člena OZ, določa pa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. Drugače pa je z zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila sama. Ta ima lahko podlago v veljavni pogodbi ali pa, če so za to izpolnjeni pogoji, v pravilih o poslovodstvu brez naročila, ki so urejena v določbah od 199. do 203. člena OZ.
V skladu s 197. členom OZ je tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo tistih stroškov, ki jih je zanj plačala dobavitelju električne energije.
V tej zadevi tožeča stranka ni navedla niti tega, da poslov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki sta po njenih navedbah, v tem konkretnem primeru obsegali obračun prispevka v rezervni sklad, delno plačevanje obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter opravo njihove razdelitve, pa tudi naročanje storitev oziroma dobav pri izvajalcih storitev oziroma dobaviteljih, delitev njihovih izstavljenih računov in plačevanje teh računov, ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja, niti tega, da bi bila brez njenega ravnanja zamujena sicer očitna korist za toženca.
Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni utemeljen niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ker je ta neveljavna, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, zato ga je kot takega potrebno zavrniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00051003
OZ člen 247, 247/3, 250, 251, 277, 277/1, 394.
zagotovitev zaposlitve - opustitvena obveznost - pogodbena kazen - ničnost pogodbene kazni - višina pogodbene kazni - zmanjšanje nesorazmerno visoke pogodbene kazni - zahteva za zmanjšanje pogodbene kazni - zmanjšanje pogodbene kazni kot materialnopravni ugovor - vložitev tožbe - kriteriji za določitev višine pogodbene kazni - tek zamudnih obresti od pogodbene kazni - stroškovna odločitev - obrazloženost stroškovne odločitve - solidarna obveznost - domneva solidarnosti - pobotni ugovor v pravdi
V starejši teoriji je bilo zavzeto stališče, da je pogodbeno kazen mogoče znižati na dolžnikovo zahtevo bodisi s tožbo bodisi z ugovorom. Temu stališču je sledila tudi sodna praksa. Novejša teorija izpostavlja spornost navedenega stališča, saj uporaba zakonskega izraza, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, jasno pomeni, da gre za oblikovalno pravico, ki je stranka ne more uresničiti sama, ampak zgolj s pomočjo sodišča preko oblikovalne tožbe oziroma v podobnih primerih kot je tudi konkreten, nasprotne (oblikovalne) tožbe. Kljub takšnemu stališču pa očitno tudi novejša sodna praksa dopušča uveljavljanje znižanja pogodbene kazni zgolj z ugovorom.
OZ člen 2, 38, 38/1, 82, 271, 311. ZPP člen 214, 214/2.
dogovor o drugačnem načinu prenehanja obveznosti - prenehanje obveznosti s kompenzacijo - dogovor o pobotu - izjava o pobotu - določljiv predmet obveznosti - načelo dispozitivnosti - odstop terjatve (cesija) - prevzemnik terjatve - dogovor o kompenzaciji - dogovor o načinu plačila - zahtevek za izpolnitev pogodbenih obveznosti - bodoča terjatev - skupni namen pogodbenih strank - razlaga pogodbe - izpolnitev tretjega - neprerekana dejstva
V primeru pogodbenega določila o kompenzaciji kot načinu prenehanja obveznosti, ko se pogodbeni stranki dogovorita, da dolžnik svoje denarne obveznosti ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, ampak bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga ali opravo storitve ter posledično vzpostavitvijo svoje terjatve, ki bo predmet pobotanja, ni dopustno uveljavljati denarne izpolnitve, razen izjemoma, na primer, če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Ker je smisel vnaprej dogovorjenega pobota obveznosti ravno v tem, da se terjatvi pobotata, ko se stečejo pogoji za pobot, tudi izjava o pobotu ni vedno potrebna. Potrebna je le, če dogovor o pobotanju ne vsebuje dovolj določne opredelitve terjatev, ki naj s pobotom prenehajo.
prevozna pogodba - stranke pogodbe - relativnost obligacijskih razmerij - prenos pogodbe - podlaga zahtevka - zastopanje - zakonito zastopanje - upravičenje za zastopanje - neupravičena pridobitev
Soglasje k prenosu pogodbe je možno izraziti tudi konkludentno. Vendar pa v obravnavnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka izrazila soglasje za prenos pogodbe. Namreč, vsa naročila je oddala avstrijski družbi, s katero je tudi potekala vsa komunikacija.
Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Zanjo ni izpolnjen pogoj odsotnosti pravne podlage. Tožena stranka je imela podlago za morebitno obogatitev v sklenjeni pogodbi z avstrijsko družbo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL00048493
ZPP člen 1. ZPVPJN člen 1, 1/1, 1/2. ZJN-2 člen 57, 57/1, 57/1-8, 57/2, 63a, 63a/1, 63a/1-1. OZ člen 5, 6, 10, 346. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 98, 98/1, 98/2. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1, 3/3. Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 člen 152, 152/1.
sofinanciranje iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti - sredstva evropske kohezijske politike - revizija evropskih strukturnih skladov - nadzor nad namensko porabo sredstev - finančni vpliv kršitve na proračun Evropske skupnosti - smernice COCOF - pogodba o sofinanciranju - trditveno in dokazno breme - finančni popravek - pristojnosti Državne revizijske komisije - kršitev pravil javnega naročanja - obstoj škode - podzakonski predpis - zastaralni rok - splošni zastaralni rok - splošni petletni zastaralni rok - obrestni zahtevek
Po določbi prvega odstavka 98. člena Uredbe št. 1083/2006 imajo države članice prvostopenjsko odgovornost za preiskovanje nepravilnosti na podlagi dokazov o večji spremembi, ki vpliva na naravo okoliščin izvajanja ali nadzora projektov ali operativnih programov in povzroči izvajanje potrebnih finančnih popravkov. Po določbi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena izvede država članica potrebne finančne popravke v povezavi s posameznimi ali sistemskimi nepravilnostmi, ki so odkrite v delovanju projektov ali operativnih programov, popravki države članice pa obsegajo preklic celote ali dela javnega prispevka iz operativnega programa, država pa upošteva naravo in resnost nepravilnosti ter finančno izgubo sklada. Ta določba, ki hkrati določa tudi merila, predstavlja neposredno podlago za odmero finančnih popravkov.
Ker je pogoj za finančni popravek škodovanje oz. možnost škodovanja sredstvom EU, škoda, ki bi nastala tožnici, ni pogoj za izrek finančnega popravka.
Glavni namen postopkov oddaje javnih naročil je gospodarna nabava blaga, storitev in gradenj, kar v prvi vrsti pomeni dosego (naj)nižje cene. Ugotovljene nepravilnosti v postopku javnega naročanja tako že same po sebi ustvarijo domnevo možnosti nastanka škode za proračunska sredstva. Stranka zato s trditvami o izvedenih finančnih popravkih zaradi ugotovljenih nepravilnosti, v katerih so implicitno zajete tudi trditve o škodi na proračunskih sredstvih, zadosti (svojemu) trditvenemu bremenu glede škodljivega vpliva na porabo proračunskih sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043628
OZ člen 619, 642. ZPP člen 12, 115, 115/1, 285.
podjemna pogodba - določitev plačila in izplačilo - materialno procesno vodstvo - nedovoljenost informativnih dokazov - prošnja za preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičeni razlogi za izostanek z naroka - pomoč prava neuki stranki
Tožena stranka v prošnji za preložitev naroka navaja zgolj to, da naj bi bil zakoniti zastopnik tožene stranke na dan naroka službeno odsoten v tujini. V prošnji za preložitev naroka zakoniti zastopnik kakršnihkoli konkretnih pojasnil o zatrjevani službeni odsotnosti ni navedel, prav tako tudi ničesar o nepredvidljivosti oziroma nujnosti dogodka. Takih razlogov niti ne navaja sedaj v pritožbi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožena stranka ni izkazala upravičenega razloga za preložitev naroka. Tožena stranka je imela možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar pa je ni izkoristila, ker na narok ni pristopila. Očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni utemeljen.
Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo 12. člen, 108. člen in 285. člen ZPP, ker tožene stranke kot pravno neuke stranke ni pozvalo na dopolnitev prošnje za preložitev naroka. Stranka sama je bila dolžna postopati z zahtevano skrbnostjo, ki ji v tem primeru ni zadostila. Pretirana skrb za posameznika ni v skladu s pojmovanjem le-tega kot razumnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne odločitve. Zakon sodišču takšne skrbi za stranko ne nalaga, zato skuša svojo odgovornost brez podlage prevaliti na sodišče.
gospodarski spor majhne vrednosti - gospodarska pogodba - prodajna pogodba - pravice kupca - kdaj kupec lahko odstopi od pogodbe - odgovornost za stvarne napake - garancija za brezhibno delovanje stvari - reklamacija - skrita napaka - obvestilo o napaki - pravočasnost obvestila o napaki - poziv na odpravo napake - rok za odpravo napak - primeren naknadni rok za odpravo napak - odstop od pogodbe - če pogodba ni izpolnjena v dodatnem roku - razvezana pogodba - zahtevek na vračilo kupnine - dokazi in izvajanje dokazov - priznana dejstva - sklepčnost tožbe - nesklepčna tožba - odpravljiva nesklepčnost - rok za odpravo nesklepčnosti tožbe - materialno procesno vodstvo - kršitev razpravnega načela - odločanje o pritožbi - neizvedba naroka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjavljanja v postopku - načelo kontradiktornosti - nedovoljena pritožbena novota
O pritožbi je v tem sporu majhne vrednosti odločal senat. Kot bistveno vprašanje je presojal s pritožbo izpodbijano stališče sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru kljub temu, da tožeča stranka v tožbi ni navedla datuma, ko je toženo stranko z SMS sporočilom obvestila o napaki, tožba sklepčna, ker datum, to je 10. 8. 2018 izhaja iz SMS sporočila (priloga A3) in bi bilo prisiljeno trditi, da zaradi izostanka navedbe tega datuma, ob vseh ostalih neprerekanih dejstvih v zvezi s SMS sporočilom, tožba ni sklepčna.
Ugotovljeno nesklepčnost je sodišče prve stopnje samo odpravilo tako, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo z vpogledom v priložene tožničine dokaze (SMS sporočila) ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00047016
OZ člen 18, 18/1, 58, 275, 434, 434/1, 434/2, 434/3, 610, 610/1. ZPP člen 312, 312/1, 314, 314/1, 355, 355/1. SPZ člen 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - prodaja nepremičnine - obratovalni stroški - zavezanec za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna stvarna legitimacija - pasivna stvarna legitimacija - prevzem izpolnitve - plačilo najemnine - podnajemna pogodba - obstoj najemne pogodbe - pomanjkljiva oblika - konvalidacija - zmotna uporaba materialnega prava - pritožbena obravnava - delna sodba izdana na pritožbenem sodišču
SPZ (člen 115) kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov določa lastnika posamezne etažne enote in ne najemnika. Najemnika kot zavezanca za plačilo tovrstnih stroškov ne določa niti ZPSPP. Res je sicer, da se lastnik (dolžnik) in najemnik (tretji) lahko dogovorita, da bo slednji izpolnil lastnikovo (dolžnikovo) obveznost nasproti upravičencu do plačila obratovalnih stroškov (upniku). Vendar pa je takšen dogovor med lastnikom in najemnikom mogoče šteti le kot dogovor o prevzemu izpolnitve (prvi odstavek 434. člena OZ). V tem primeru najemnik odgovarja lastniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev do lastnika (drugi odstavek 434. člena OZ). Vendar najemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato, tudi če bi bila tožeča stranka upnik za plačilo obratovalnih stroškov, nasproti toženi stranki kot najemnici zadevnih prostorov ne bi imela nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ).
Ker je podnajemna pogodba po vsebini najemna pogodba (le da jo tretji namesto z lastnikom sklene z najemnikom), pisno najemno pogodbo pa sta pravdni stranki že imeli sklenjeno, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da do preoblikovanja najemnega razmerja v podnajemnega ni prišlo zgolj zato, ker pravdni stranki po prodaji zadevni prostorov nista sklenili nove (pisne) podnajemne pogodbe. Sklepanje takšne pogodbe bi bilo v resnici nesmiselno, saj se dejansko ni nič spremenilo – če bi pravdni stranki sklepali novo podnajemno pogodbo, bi se eventualno spremenil le naslov, ostala pogodbena določila pa bi ostala enaka. Tudi sicer odsotnost pisne podnajemne pogodbe v konkretnem primeru ne vpliva na njeno veljavnost, glede na to, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje za nadaljevanje najemnega razmerja in da je skladno z njim tožena stranka te prostore še po prodaji uporabljala, tožeči stranki pa za uporabo ves čas trajanja najemnega razmerja v pretežni meri plačevala najemnino in obratovalne stroške (58. člen OZ).
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - spor o obsegu zapuščine - izročilna pogodba - soglasje dedičev - zakonska domneva - darilo - darilo dediču - manj verjetna pravica - napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - vsebina napotitvenega sklepa - oblikovanje tožbenega zahtevka
Zapustnik, ki je oče petih otrok, je s svojim sinom E. E. sklenil dve izročilni pogodbi, obe v notarskem zapisu, zadnja je bila tudi zemljiškoknjižno realizirana. Po določilu 547. člena OZ je izročilna pogodba veljavna le tedaj, če se z njo strninjajo vsi izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da po njem dedujejo, v primeru nestrinjanja pa se izročeni deli premoženja štejejo za darila in se z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem (prvi odstavek 550. člena OZ). V obravnavani zadevi ni sporno, da ostali štirje otroci zapustnika niso sodelovali pri sklepanju izročilne pogodbe in svojega soglasja k izročitvi premoženja niso podali. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da je glede na zakonsko domnevo o darilu manj verjetna pravica pritožnika in ga zato napotilo na pravdo.
Stranka na vsebino napotitvenega sklepa ni vezana ter lahko tožbo vloži tudi glede drugih spornih dejstev. Predvsem pa mora sama (ne glede na sklep zapuščinskega sodišča) paziti na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka in v tem okviru tudi na ustrezno pasivno legitimacijo. Vsebina napotitvenega sklepa tako stranke ne omejuje, da vloži tožbo zoper vse tiste dediče, za katere meni, da morajo glede na vsebino zahtevka sodelovati na pasivni strani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043765
ZPP člen 8, 214, 254. OZ člen 9.
izpolnitev pogodbene obveznosti - določitev roka za izpolnitev obveznosti - dodaten rok za izpolnitev - najem vozila - rok za vračilo - zamuda z izpolnitvijo - vrnitev vozila - odtujitev vozila - dokaz z izvedencem - kršitev razpravnega načela - trditvena podlaga
Med strankama je nesporno, da je bil njun dogovor, da si toženec izposodi sporno vozilo za namen potovanja na Sardinijo. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovoru med pravdnima strankama, da mora toženec vozilo vrniti, ko se vrne z dopusta s Sardinije čez približno dva tedna oziroma konec avgusta 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da je rok za vračilo vozila pričel teči z dnem izposoje oziroma sredi avgusta 2011 ter se je iztekel po dveh oziroma (glede na trditev tožnika o podaljšanju roka za en teden) treh tednih. Ker je bil rok za vračilo dogovorjen že ob sklenitvi pogodbe, je sodišče pravilno navedlo, da tožnikovo dodatno pozivanje k vračilu vozila za nastop toženčeve zamude ni bilo potrebno.
Srž spora ni bila v tem, da D. ne bi izvedlo del, ki so predmet njegovega računa z dne 13. 3. 2012, ampak je v tem, da so bila izvedena dela v računu razbita na preštevilne postavke, kar je vodilo do previsokih cen, poleg tega pa je D. izvedlo tudi posamezna dela, ki niso bila potrebna oziroma so predstavljala nadgradnjo (boljšo izvedbo) glede na osnovni projekt dogovorjenih del.
Tožnica utemeljeno graja odločitev prvega sodišča, da ni upravičena do povračila škode iz naslova potnih stroškov za prihod iz Švice v Slovenijo 3. 11. 2009 in 4. 5. 2011. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je bil glavni oziroma odločilni razlog za tožničin prihod v Slovenijo tudi v teh terminih urejanje zadev v zvezi z odpravo napake na delih, ki jih je izvedla toženka.
OZ člen 378. ZPSPP člen 14, 15. ZOR člen 18, 132, 132/5, 189, 189/3, 262, 266, 266/1, 266/3, 269, 574. ZPP člen 286, 286/1, 286a, 286a/2.
pogodbena odškodninska odgovornost - protipravno ravnanje - izgubljeni dobiček - najemna pogodba - kršitev najemne pogodbe - uporabno dovoljenje - navedbe na prvem naroku za glavno obravnavo - vzročna zveza
Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043730
ZPP člen 7, 212, 214, 279c, 436, 452, 454, 458. OZ člen 9, 626, 642.
spor majhne vrednosti - postopek v sporu majhne vrednosti - posebnosti v postopku v sporih majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - izrek sodbe v sporih začetih na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine - odločanje o tožbi - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti - neobvezna izvedba naroka - izrecna zahteva za izvedbo naroka - sporno dejansko stanje - procesna dejanja sodišča - trditveno in dokazno breme - neizvedba dokazov - trditveno breme - neprerekana dejstva - manjkajoče trditve - pogodba o delu (podjemna pogodba) - dolžnost izpolnitve pogodbene obveznosti - neustrezna oprema - odgovornost podjemnika - podjemnikove obveznosti - obveznost naročnika - določitev plačila in izplačilo - pregled stvari - zakonska analogija
Že od uveljavitve novele ZPP-E, ki velja od 14. 9. 2017, sodišče v postopkih, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, ne odloča več o usodi plačilnega naloga, temveč se na obrazložen ugovor dolžnika sklep o izvršbi razveljavi v celoti (kot je v tem primeru sodišče tudi storilo) in o zahtevku odloči kot pri običajni tožbi (primerjaj 436. člen ZPP). Tožnica je ves čas uveljavljala denarni zahtevek in sodišče prve stopnje ji je to tudi prisodilo.
V sporu majhne vrednosti narok ni obvezen, temveč ga je sodišče dolžno opraviti le, če sodišče to oceni za potrebno ali če katera od strank izvedbo naroka izrecno zahteva v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP (primerjaj 454. člen ZPP). Sodbo brez naroka je mogoče izdati tudi, če je dejansko stanje sporno.
Izvedbo naroka mora izrecno zahtevati stranka.
Sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku (le) na podlagi listinskih dokazov, temveč predvsem na podlagi trditvenega bremena strank in dejstva, da toženec nekaterih ključnih trditev tožnice sploh ni prerekal.
Sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je neupoštevno, saj bi tovrstno procesno kršitev lahko uveljavljala kvečjemu tožnica. Ker toženec ni zmogel že trditvenega bremena, ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokazov z zaslišanji, saj je izvedba dokazov namenjena dokazovanju pravno pomembnih dejstev, ki pa jih mora stranka poprej zatrjevati. Če jih ne zatrjuje, ni ničesar pravno pomembnega, kar bi bilo treba dokazovati.
Toženec je sam povzročil, da izdelane žaluzije niso več ustrezale stavbi, in ne (pritožbeno polemizirano) umanjkanje gradbenega odra.
Toženec je s svojim ravnanjem (naknadnimi spremembami na fasadi) povzročil, da dela ni bilo mogoče dokončati. Pri tem gre za situacijo, ki je analogno najbližje tretjemu odstavku 626. člena OZ: [Podjemnik] ne odgovarja za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma, in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja. Tako se izkaže, da je tudi materialno pravo bilo pravilno uporabljeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043646
OZ člen 206, 851, 863, 865, 868. ZPP člen 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - špedicijska pogodba - vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - pogodbena volja - soglasje strank - dogovor o plačilu - nagrada - povrnitev stroškov - stroški skladiščenja - potrebni stroški
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu prvim odstavkom 458. člena ZPP vezano, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke z dne 23. 11. 2018 za slednjo opravila postopek carinjenja njene pošiljke (za skladiščenje katere je tožeča stranka poskrbela že od 23. 10. 2018 dalje) in ji jo dne 27. 11. 2018 dostavila, pri čemer je bila tožena stranka že vse od 23. 10. 2018 seznanjena s cenami tožničinih storitev in dnevno višino stroškov skladiščenja, vendar pa ob omenjenem naročilu ni kakorkoli omejila zaveze plačila zgolj na nagrado za sámo delo tožeče stranke (odpravo pošiljke oziroma špedicijo) v znesku 18,00 EUR ter DDV oziroma ni izključila plačila stroškov skladiščenja, niti se ni sklicevala na vsebino svojih prejšnjih elektronskih sporočil, ki za tožečo stranko ni bila sprejemljiva. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da toženkino naročilo z dne 23. 11. 2018 predstavlja novo, samostojno izjavo volje (ki ni vsebovala prejšnjih različnih omejitev, ki za tožečo stranko niso bile sprejemljive), na podlagi katere je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba (851. člen OZ) in ni mogoče objektivno opravičiti toženkinega sklicevanja na nesporazum, prav tako pa v zgoraj povzetem dejstvenem substratu ni opore za uporabo določb 868. člena OZ. Tožeča stranka je tako poleg dogovorjenega plačila za odpravo pošiljke (t. j. nagrade oziroma provizije) na podlagi 865. člena OZ upravičena še do povrnitve potrebnih stroškov z izpolnitvijo toženkinega naročila.
Vtoževani stroški skladiščenja tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo potrebne stroške v smislu 865. člena OZ. Čeprav je del teh stroškov nastal še pred sklenitvijo zadevne špedicijske pogodbe, ni nobenega dvoma, da je bila pošiljka celotno vtoževano obdobje skladiščena za toženo stranko in da brez tega njenega naročila z dne 23. 11. 2018 ne bi bilo mogoče izpolniti. Glede na takšen odločilen pomen teh stroškov za samo odpravo pošiljke je s toženkinim naročilom špedicije dne 23. 11. 2018 smiselno prišlo do situacije iz 206. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00043239
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. SPZ člen 8, 271, 271/2.
izločitvena pravica - ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice - stavbna pravica - montažni objekt - kupoprodajna pogodba - skupno premoženje zakoncev - ugotavljanje deleža na skupnem premoženju - več uporabnikov iste nepremičnine - načelo povezanosti zemljišča in objekta - predmet pogodbe - stavba - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje se do trditev ni opredelilo, pač pa je le zaključilo, da gre objekt, ki nima lastnosti stavbe. Glede na navedeno je obrazložitev sodišča prve stopnje glede trditve tožnice, da gre za nepremičnino, pomanjkljiva in njenim argumentom glede (ne)nastanka stavbne pravice zaradi tega, ker je šlo za premičnino, ni mogoče slediti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043729
ZPP člen 212, 454, 454/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - izdaja sodbe brez glavne obravnave - trditveno in dokazno breme - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - podjemna pogodba - grajanje napak
Ugovorne navedbe tožene stranke so bile do takšne mere pavšalne in nekonkretizirane, da v zvezi z njimi ni bilo mogoče izvajati dokazov z zaslišanjem prič, saj ti ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Stranka mora namreč najprej navesti dejstva, dokazni predlog pa služi dokazovanju teh dejstev. Na podlagi navedb pravdnih strank, predloženih in predlaganih dokazov, je zato sodišče lahko odločilo brez razpisa naroka za glavno obravnavo, saj je o dejanskem stanju bilo mogoče odločiti že na podlagi listinskih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043626
OZ člen 22, 28, 80. ZPP člen 214, 214/2.
gradbena pogodba - naročnik del - dokazna ocena - prerekana dejstva - ponudba - sprejem ponudbe - pooblastilo po zaposlitvi
Po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži logične presoje stališče tožene stranke, da ni bila naročnica spornih del, upoštevajoč naslednja dejstva: - da je tožeča stranka na pobudo komercialista tožene stranke na toženko naslovila ponudbo, potem pa še delovne naloge in račune, - da je tožena stranka račune delno plačala, za preostanek pa vložila tožbo zoper investitorja, pri čemer je iz v spis predloženih listin razvidno, da v sporu z investitorjem tožena stranka sama navaja, da je ona tista, ki je dela opravila, - da v spis ni vložila pogodbe z investitorjem, s katero bi enostavno lahko dokazala, da je upravičena račune izstavljati tudi v imenu družbe S. Ni običajno, da bi gospodarski subjekt v okviru opravljanja svoje dejavnosti, katere poglavitni cilj je pridobivanje dobička, (delno) plačal račune zaradi ohranitve dobrih poslovnih odnosov s poslovnim partnerjem oziroma zaradi (nekonkretiziranega) varstva poslovnih odnosov z investitorjem, kot zatrjuje tožena stranka.