TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in sicer:

- v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne še v delu, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka v roku 8 dni plača znesek 72,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2020 dalje do plačila in

- v točki III. izreka tako, da se sedaj pravilno glasi:

″III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati 577,65 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka zgoraj navedenega roka dalje do plačila.‶

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu točke I. izreka (to je glede obveznosti plačila zneska 7,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje do plačila) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 277,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Predmetna stavba, v kateri je toženec etažni lastnik, ima 7 posameznih delov in da sta v njej več kot dva etažna lastnika. Glede na navedbe tožeče stranke, da je Pogodbo o opravljanju podpisala velika večina etažnih lastnikov in sicer etažni lastniki, katerih solastniški deleži znašajo 74,80%, pa le-ta ni bila veljavno sklenjena, saj bi jo morali podpisati vsi etažni lastniki. SPZ in SZ-1 etažne lastnike namreč obvezujeta k določitvi upravnika le v primeru, kadar ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov, kar za konkreten primer ne pride v poštev, saj ima le-ta le 7 posameznih delov. Če določitev upravnika ni obvezna, je po naravi stvari za njegovo določitev potrebno soglasje vseh solastnikov in manjšinskega solastnika k sklenitvi pogodbe o upravljanju ni mogoče prisiliti. Ker Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, je sodišče prve stopnje utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke presojalo še po pravilih, ki urejajo neupravičeno obogatitev.

Neplačani del vtoževanih računov zajema tako stroške obratovanja (stroški skupne elektrike in priključne moč, ki jih je tožeča stranka plačala iz svojih sredstev za toženca, kot tudi stroške upravljanja in stroške vodenja rezervnega sklada, t.j. storitev, ki jih je izvajala tožeča stranka kot lastno storitev. Gre torej za različne stroške, ki pa nimajo enake narave in se zato presojajo na različnih pravnih podlagah. Sodna praksa je povsem enotna, da gre pri zahtevku za povračilo stroškov obratovanja, ki jih je tretjim (dobaviteljem) tožeča stranka plačala za toženca iz lastnih sredstev, za verzijski zahtevek, t.j. zahtevek, ki temelji na določilu 197. člena OZ, določa pa, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši, kar bi bil ta dolžan storiti po zakonu, pravico zahtevati od njega povračilo. Drugače pa je z zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za storitve, ki jih je opravila sama. Ta ima lahko podlago v veljavni pogodbi ali pa, če so za to izpolnjeni pogoji, v pravilih o poslovodstvu brez naročila, ki so urejena v določbah od 199. do 203. člena OZ.

V skladu s 197. členom OZ je tožeča stranka od toženca upravičena zahtevati povračilo tistih stroškov, ki jih je zanj plačala dobavitelju električne energije.

V tej zadevi tožeča stranka ni navedla niti tega, da poslov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, ki sta po njenih navedbah, v tem konkretnem primeru obsegali obračun prispevka v rezervni sklad, delno plačevanje obratovalnih in vzdrževalnih stroškov ter opravo njihove razdelitve, pa tudi naročanje storitev oziroma dobav pri izvajalcih storitev oziroma dobaviteljih, delitev njihovih izstavljenih računov in plačevanje teh računov, ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, oziroma da obstaja konkretna nevarnost škode, ki jo želi tožeča stranka preprečiti s svojim ravnanjem, ali da škoda že nastaja, niti tega, da bi bila brez njenega ravnanja zamujena sicer očitna korist za toženca.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, glede na trditveno podlago tožeče stranke ni utemeljen niti na podlagi Pogodbe o upravljanju, ker je ta neveljavna, niti na podlagi določb o poslovodstvu brez naročila, zato ga je kot takega potrebno zavrniti.