TFL Vsebine / TFLGlasnik

Pred kratkim sem bila opozorjena na teorijo zarote, ki se je pojavila na profilu spletnega vplivneža na enem od družbenih omrežij, »podlaga« za to pa je bil program izobraževanja davčno finančno pravne konference. Ker objava ni dosegla zelo velikega obsega ogledov, ji na tem mestu s citiranjem vira ne bi omogočala dodatnega, četudi benevolentnega avditorija, predvsem zaradi spoštovanja do deležnikov konference. Dacarji naj bi prihajali po naše nepremičnine, pripravljala naj bi se »popolna digitalna izselitev državljana iz lastne lastnine«, pri čemer naj bi bil sistem razdeljen v tri faze: fazo izgradnje zapora, fazo zategovanja zanke in fazo izvršbe in poskusa ropa. Teorija ni prav zlahka razumljiva, za razumevanje je verjetno treba imeti nekaj »predznanja«. Vzpon širjenja teorij zarot prek spletnih vplivnežev je od začetka pandemije še bolj opazen in ne pojenja. Kot je videti, teorijam zarot ne more ubežati niti izobraževanje davčnih pravnikov. Poplava lažnih informacij postaja že tako huda, da spreminja družbeno dojemanje resničnosti, čeprav se primeroma znanost na osebna mnenja ne ozira.

Ministrstvo za kulturo je 26. 8. 2026 objavilo predlog novele[1] Zakona o medijih (ZMed-1),[2] ki črta določbe o vplivnežih ter drugih nedoločenih oblikah javnega komuniciranja. Kot razlog za črtanje določb predlog navaja, da zakon primarno ureja medije in izdajatelje medijev. V 3. členu ZMed-1 se tako črta 15. točka, ki opredeljuje pojem vplivneža. Navedena definicija naj ne bi bila potrebna za izvajanje zakona in naj bi lahko povzročala pravno nejasnost glede subjektov, ki jih zakon ureja. ZMed-1 namreč ne ureja vplivnežev kot posebne pravne kategorije ali oblike javnega komuniciranja. Za presojo uporabe določb ZMed-1 je odločilno, ali posamezna oseba oziroma subjekt opravlja medijsko dejavnost in izpolnjuje zakonske pogoje za medij oziroma izdajatelja medija, ne pa način njenega poimenovanja ali samooznačitev. Če posameznik pod svojo uredniško odgovornostjo periodično zagotavlja ali razširja programske vsebine splošni javnosti, pri čemer so izpolnjeni zakonski elementi medija in izdajatelja medija, se takšna dejavnost presoja po določbah ZMed-1 ne glede na to, ali se oseba označuje kot vplivnež, ustvarjalec digitalnih vsebin, podkaster ipd. S tem se glede na predlog krepita pravna jasnost in tehnološka nevtralnost zakonske ureditve, saj je uporaba zakona vezana na dejansko opravljanje medijske dejavnosti in ne na poimenovanje posameznega subjekta.[3]

Prvotni predlog ZMed-1[4] je v 11. točki 3. člena na drugi strani vplivneže definiral kot ustvarjalce spletnih vsebin, ki objavljajo v družbenih omrežjih in na platformah za izmenjavo videov in katerih namen je z objavami vplivati na družbo, javno mnenje ali osebno mnenje posameznikov in javnosti ter katerih objave imajo lahko tudi ekonomski interes z namenom monetiziranja vsebine. Posamezne določbe ZMed-1, in sicer o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti, nasilju in vojni ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti, zaščiti otrok ter o oglaševanju, bi glede na ta prvotni predlog veljale za vse oblike komunikacij, namenjene splošni javnosti (kot so storitve vplivnežev), ne glede na to, ali štejejo za medij po tem zakonu, razen če so namenjene izključno zasebni komunikaciji med posamezniki (npr. profil posameznika na družbenem omrežju).[5] Takšna ureditev bi bila za vplivneže pravzaprav lahko videti blaga, saj jih je vsaj navidezno omejila le glede najhujših oblik širjenja škodljivih informacij (čemur gotovo ne bi oporekal prav nihče), lahko pa bi po drugi strani povzročala dileme o tem, ali je vplivnežem širjenje »zgolj« lažnih informacij, kolikor to ni protipravno zaradi posega v osebnostne pravice že po splošnih predpisih, celo dovoljeno. A takšno mnenje ne bi upoštevalo možnosti in dovoljenosti uporabe zakonske analogije.

Črtanje definicije vplivneža iz zakona bo zato mogoče celo razširjajoče vplivalo na razvoj meril za delovanje vplivnežev v sodni praksi. Že presoja »izpolnjevanja pogojev« za medij je po eni strani lahko precej široka in ohlapna ali pa sodišče lahko uporabi teleološko redukcijo in določenih pogojev sploh ne zahteva ali pa obveznosti vplivneža (a minori ad maius?) še zaostri. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi,[6] kjer spletni vplivnež ni bil vpisan v razvid medijev, odločilo, da če bi dolžniku v zvezi z očitki upniku (op.: kot je razbrati, hudimi) že priznali svobodo izražanja, določenim merilom delovanja dolžnik kot spletni vplivnež s svojimi objavami nikakor ni zadostil, pri čemer bi pazljivost dolžnika, ki ni nikakršen novinar, morala biti še bistveno večja, praktično skrajna, s trdnimi dokazi, ki bi jih, če bi jih sploh imel, moral v prvi vrsti predati organom pregona. V okviru svobode izražanja sta namreč posebej varovani svoboda tiska in novinarskega izražanja, ki imata pri tehtanju interesov posebno težo. Delovanje spletnih vplivnežev po stališču pritožbenega sodišča tipično ni kot splošno družbeno sprejeto podvrženo kakšnemu standardu, podobnemu novinarskim standardom, ali sprejetemu etičnemu kodeksu. Nekateri sledilci vplivneže spremljajo ravno zaradi razrahljanosti standardov, kot sta resnično in preverljivo poročanje. Novinarji morajo primeroma tudi upoštevati vpliv informacij, ki jih nameravajo objaviti, na osebe, na katere se nanašajo. Pogoj za varstvo, ki ga novinarji uživajo v okviru svobode izražanja, je namreč, da pri izpolnjevanju svojega poslanstva ravnajo v dobri veri ter si prizadevajo zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko, saj javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti bralcev po senzacionalizmu.[7] Podobnost z mediji je po presoji pritožbenega sodišča v številu oseb, ki jih podane informacije vplivnežev dosežejo in ki so jim informacije predstavljene kot resnične. Zaradi navedenega mora po mnenju pritožbenega sodišča tudi svoboda izražanja vplivnežev, še zlasti, kadar ti posegajo v osebnostne pravice druge osebe, biti podvržena strogim merilom resničnosti objav. Citirana odločba je torej delovanje spletnih vplivnežev precej strogo vezala na merilo resničnosti.

Ne glede na to, katera smer se bo nazadnje izkazala za pravilno, bi se verjetno vsi lahko strinjali, da si kot družba zaslužimo preverljive in resnične informacije. Težko si je predstavljati, da ima Ustava v 39. členu nediskriminatorno v mislih tudi očitno lažne informacije, ki lahko povzročajo tudi širše družbeno škodljive posledice. Misel, da takšne informacije ne morejo biti škodljive, češ da jim ne verjame nihče, očitno ne drži. Pot nazaj bo težka in dolga, ni pa nemogoča. Verjetno pa njen začetek oz. osnova vseeno ni v pravnem sankcioniranju, temveč pri vsakem posamezniku in njegovi moralni odgovornosti do svojega avditorija.

Opombe:

[1] https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=19260&lang=si. Zadnji dostop 11. 9. 2026.

[2] Uradni list RS, št. 69-2460/2025.

[3] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih – predlog za obravnavo EVA: 2026-3340-0018 z dne 26. 8. 2026, str. 2, 7, 19.

[4] https://e-uprava.gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=16268&lang=si. Zadnji dostop 11. 9. 2026.

[5] Predlog Zakona o medijih – predlog za obravnavo EVA 2023-3340-0019 z dne 14. 5. 2024, str. 77. Primerjaj predlagani četrti odstavek 2. člena.

[6] VSLJ III Ip Sklep 690/2026, 8. 7. 2026.

[7] Prim. na primer: VSRS Sodba II Ips 77/2020, 3. 3. 2021, odločba Ustavnega sodišča Up-366/16-27, 5. 12. 2019, in druge.