TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

V obravnavani zadevi je iz podatkov Centralnega sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Tak status prosilca za mednarodno zaščito je lahko pridobil že s samim izkazom namere pri policiji, kljub temu da formalne prošnje na Hrvaškem ni vložil, ampak je to storil šele v Sloveniji.

Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

Sodišče ugotavlja, da se tožnikove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaške policije ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek, nesporno je namreč, da tožnik v hrvaški azilni dom ni šel, čeprav je na Hrvaškem prejel potrdilo o registraciji kot prosilec za mednarodno zaščito in ga je hrvaška policija tja napotila. Ni sporno, da bi tožnik tam imel na voljo, nastanitev, hrano, pijačo, obleke in osnovne zdravstvene storitve. Glede na takšne ugotovitve se sodišče pridružuje stališču toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Hrvaško.

Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaj, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice.

Sodišče v obravnavani zadevi ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških.