TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožba tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki v zvezi z II. točko izreka spremeni tako, da se pravilno glasi:

   "Tožnik je upravičen do kritja stroškov zdravstvene storitve UKC A. v času od 11. 12. 2023 do 22. 12. 2023, zato se tožencu naloži, da tožnikovi zakoniti zastopnici v roku 15 dni povrne znesek 4.551,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2024 dalje.

   Kar zahteva tožnik več (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 12. 2024 do 30. 9. 2024) se zavrne."

2. V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženca zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

3. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 223,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Stroške odgovora na pritožbo nosi tožnik sam.

Do zamude zavoda z izpolnitvijo obveznosti ne more priti, dokler ni izdana dokončna in izvršljiva odločba. Zavarovanec mora podati zahtevo za priznanje določene pravice, zavod pa ima na podlagi 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zakonski rok v dveh mesecih, da o pravici odloči. To pomeni, da v primeru, ko sodišče v sodnem postopku odpravi upravne odločbe zavoda in zavarovancu prizna pravico za nazaj, zamuda nastane, ko bi prvostopenjska odločba zavoda, ki je bila izdana zavarovancu, postala izvršljiva. Toženec zato ni prišel v zamudo šele z vložitvijo tožbe, kot je to zmotno zaključilo sodišče, niti ne že z 18. 12. 2023, kot to zatrjuje tožnik. Toženec je prišel v zamudo 1. 10. 2024. Ker se je takrat iztekel 2-mesečni rok za izdajo odločbe (222. člen ZUP) in 15-dnevni rok za vložitev pritožbe (235. člen ZUP), tožbeni zahtevek za priznanje zamudnih obresti od 18. 12. 2023 do 30. 09. 2024 od vtoževane glavnice 4.551,02 EUR ni utemeljen.

Zmotno je razlogovanje toženca, da se 24. točka 15. člena ZZVZZ ne more nanašati na mld. tožnika, ker ne gre za šolajočega otroka. Ker je nesporno, da se 24. točka 15. člena ZZVZZ nanaša na šolajoče (starejše) otroke, kar priznava tudi toženec, se upoštevajoč sklepanje argumentum a fortiori, nanaša tudi na mlajše otroke, ki se ne šolajo. Temu nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da se lastnost zavarovanca lahko prizna otrokom, ki se šolajo vse do 18. leta starosti oziroma 26. leta, ne pa tudi mlajšim otrokom. Takega cilja pa zakonodajalec s sprejetjem te določbe nedvomno ni zasledoval.