TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa spremenita tako, da se na novo glasita:

"II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas od 1. 4. 2011 do 27. 8. 2014 obračunati razliko med izplačano stimulacijo in stimulacijo, določeno za izvršilne A. delavce, v vsakokratni mesečni višini 60,00 EUR bruto, od tega zneska obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa nakazati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, to je od 16. dne v mesecu za razliko v plači za pretekli mesec, do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 484,77 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je Dogovor (o izplačilu stimulacije) akt pogodbene narave, ki ga je tožena stranka sklenila s svojimi socialnimi partnerji, zato je bila vsebina Dogovora v skladu z načelom avtonomije volje pogodbenih strank prepuščena prostemu urejanju s strani njegovih podpisnikov. Za odločitev v zadevi ni pomembno, da je tožnik v vtoževanem obdobju pri toženi stranki opravljal dela, ki jih Pravilnik o delovnih mestih izvršilnih železniških delavcev določa kot dela izvršilnih delavcev. Bistveno je, da Priloga 1 k Dogovoru taksativno določa delovna mesta, na katerih so delavci upravičeni do stimulacije v mesečni višini 120,00 EUR bruto. Ker je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega Dogovor določa stimulacijo v mesečnem znesku 60,00 EUR bruto, mu je tožena stranka v spornem obdobju pravilno obračunavala stimulacijo le v tem znesku. Zato tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v stimulaciji za sporno obdobje ni utemeljen.