Odločba U-I-69/25

2026-01-0734

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Sindikata farmacevtov Slovenije – SIFARM, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Ščernjavič, d. o. o., Domžale, na seji 26. februarja 2026

Člen 21a Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 85/16, 77/17, 73/19, 186/21 in 112/24) ni v neskladju z Ustavo.

Predlagatelj izpodbija 21.a člen Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1), dodan z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 112/24 – v nadaljevanju ZLD-1D), po katerem farmacevtski strokovni delavci, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja ter ohranitev zdravja, ne morejo uveljavljati ugovora vesti. Predlagatelj navaja, da je do uveljavitve ZLD-1D, upoštevajoč, da ZLD-1 ugovora vesti posebej ni urejal, veljalo, da ima farmacevt kot zdravstveni delavec pravico do ugovora vesti skladno s 56. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 23/05 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 14/13, 64/17, 73/19, 82/20 in 32/25 – v nadaljevanju ZZDej). Izpodbijana določba naj bi pomenila absolutno in splošno izključitev pravice do ugovora vesti, kar pomeni njeno izvotlitev. Predlagatelj zatrjuje, da pravice do ugovora vesti ni dopustno absolutno izključiti, temveč se tudi ta človekova pravica uresničuje neposredno na podlagi Ustave, zakonodajalec pa je na podlagi izrecnega zakonskega pridržka dolžan z zakonom urediti način njenega uresničevanja. Zato naj bi bila izpodbijana določba že iz tega razloga v neskladju s 46. členom Ustave.

Če bi Ustavno sodišče presodilo, da izpodbijana določba ne pomeni nedopustne izvotlitve pravice do ugovora vesti, predlagatelj zatrjuje, da gre za nesorazmeren poseg v to človekovo pravico (46. člen Ustave). Meni, da je cilj posega (zagotoviti enak dostop vseh pacientov do zdravil) legitimen in da je izpodbijani ukrep primeren za dosego tega cilja. Vendar pa po mnenju predlagatelja ukrep ni nujen, saj bi zakonodajalec lahko enako učinkovito cilj dosegel z blažjimi sredstvi (npr. zagotovitvijo prisotnosti farmacevta brez uveljavljenega ugovora vesti v posamezni lekarni, uvedbo izjeme za nujna stanja ipd.). Poleg tega naj zakonodajalec ne bi preveril in izkazal, da zasledovanega cilja ni bilo mogoče doseči z drugimi ustreznejšimi in predvsem (po svoji naravi) milejšimi (blažjimi) ukrepi. Izpodbijani ukrep naj bi bil tudi nesorazmeren v ožjem pomenu besede, saj naj bi namreč farmacevtskim strokovnim delavcem, ki želijo uveljavljati ugovor vesti, preprečeval življenje in delo v skladu z njihovimi etičnimi načeli oziroma njihovo vestjo, pri čemer naj bi bili vsakodnevno izpostavljeni velikim moralnim oziroma osebnim stiskam. V primeru uveljavljanja ugovora vesti bi bili ti posamezniki z veliko verjetnostjo izpostavljeni delovnopravnim sankcijam (disciplinski postopki, odpovedi pogodb o zaposlitvi), posledično pa bi bila ogrožena njihova socialna varnost in bi bilo poseženo v njihov občutek osebnega dostojanstva, ki jim ga daje poklicno udejstvovanje. Predlagatelj navaja še, da lahko farmacevtski strokovni delavci, ki imajo določena verska, filozofska ali druga osebna prepričanja, brez kakršnihkoli težav opravljajo veliko večino farmacevtskih storitev oziroma svojih delovnih nalog, ne da bi pri tem uveljavljali ugovor vesti. Po mnenju predlagatelja navedeno pretehta nad zgolj nekoliko večjima trajno in nemoteno preskrbo z zdravili in zagotavljanjem farmacevtske obravnave, ki ju v celoti tako nikoli ni mogoče zagotoviti.

Predlagatelj zatrjuje tudi neskladje izpodbijane določbe z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Navaja, da so farmacevti edina skupina zdravstvenih delavcev, ki ne morejo uveljavljati ugovora vesti, čeprav delujejo v okviru javne zdravstvene službe tako kot zdravniki, medicinske sestre in drugi delavci, ki to možnost imajo. To naj bi prišlo še posebej do izraza pri zdravstvenih delavcih v bolnišnicah in zdravstvenih zavodih na terciarni ravni. Izpodbijani 21.a člen ZLD-1 naj bi namreč izključeval pravico do ugovora vesti pri vseh farmacevtskih strokovnih delavcih, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, torej tako pri farmacevtskih delavcih v lekarniških zavodih na primarni ravni kot pri tistih v bolnišnicah in zdravstvenih zavodih na terciarni ravni. Po mnenju predlagatelja imajo torej v istem zdravstvenem zavodu druge skupine zdravstvenih delavcev (npr. zdravniki, medicinske sestre) pravico uveljavljati ugovor vesti, farmacevtski strokovni delavci pa ne.

Državni zbor v odgovoru navaja, da se je pred sprejetjem ZLD-1D tudi za magistre farmacije uporabljal ZZDej. Opisuje potek postopka sprejemanja ZLD-1D. Navaja, da je prvotni predlog določal, da bi bil ugovor vesti magistra farmacije dopusten, če pri tem ne bi bilo neposredno ogroženo pacientovo življenje oziroma zdravje, in povzema mnenje Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora (v nadaljevanju ZPS), ki je opozorila na pomanjkljivosti takšnega predloga, zaradi katerih ta predlog ni bil sprejet. Državni zbor poudarja, da nasproti pravice do ugovora vesti v 46. členu Ustave stojijo zelo pomembne pravica do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave) in v njenem okviru pravica do prostovoljnosti zdravljenja ter pravica do dostopa do zdravil, pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), pravica do zasebnosti in osebnostne pravice ter v okviru tega nedotakljivost telesne in duševne integritete posameznika (35. člen Ustave) ali pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (55. člen Ustave). Po mnenju Državnega zbora z določitvijo alternativne možnosti oskrbe z napotitvijo v drugo lekarno ne bi bilo upoštevano, da je lekarniška dejavnost javna zdravstvena služba, s katero se zagotavljata trajna in nemotena oskrba prebivalstva in izvajalcev zdravstvene dejavnosti z zdravili ter farmacevtska obravnava pacientov. Navaja, da pravica do zdravstvenega varstva vključuje tudi elementa geografske in ekonomske dostopnosti do zdravstvenih storitev oziroma zdravil in da je treba v zvezi z zagotavljanjem kakovostne in učinkovite preskrbe z zdravili upoštevati tudi problematiko pomanjkanja magistrov farmacije in farmacevtskih tehnikov, ki so se pripravljeni zaposliti v lekarnah.

Mnenje je poslala Vlada, ki navaja, da je bila na področju zdravstvenih dejavnosti pravica do ugovora vesti urejena na dveh mestih, in sicer v 49. členu Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 58/08, 40/17, 49/18, 66/19, 199/21 in 35/24 – v nadaljevanju ZZdrS) in 56. členu ZZDej, medtem ko ZLD-1 kot lex specialis ugovora vesti ni urejal. Zato se je poskušalo smiselno razlagati 56. člen ZZDej, ki dopušča ugovor vesti zdravstvenih delavcev pri zdravniških posegih, ko ti niso v skladu z vestjo zdravstvenega delavca in z mednarodnimi pravili medicinske etike, pri čemer pa zdravstveni delavec ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči. Urejanje pravice do ugovora vesti z ZLD-1 je bilo po mnenju Vlade nujno, ker 56. člen ZZDej uporablja povsem druge izraze in pravil iz tega zakona tudi z različnimi metodami razlage ni bilo mogoče jasno in določno prenesti na farmacevtske strokovne delavce. Vlada navaja, da tudi Kodeks lekarniške deontologije pravice do ugovora vesti izrecno ne ureja, temveč v 14. členu le določa, da je farmacevtski strokovni delavec za svoje delo odgovoren pred svojo vestjo, pacientom in družbo. Poudarja, da je zakonodajalec s spremembo ZLD-1 zagotovil določnost ureditve in predvidljivost ravnanja tako za paciente oziroma obvezno zavarovane osebe kot tudi za zdravstvene delavce oziroma farmacevtske strokovne delavce z ureditvijo v obliki absolutne prepovedi ugovora vesti in prioritizacijo pacientovih pravic. Vlada meni, da prepoved ugovora vesti za farmacevtske strokovne delavce nedvomno sledi javnemu interesu trajne in nemotene preskrbe prebivalstva z zdravili in zagotavljanja farmacevtske obravnave. Ureditev naj bi bila primerna, saj naj bi zagotavljala, da pacient prejme zdravilo oziroma farmacevtsko obravnavo neodvisno od verskega, filozofskega oziroma drugega prepričanja farmacevtskega strokovnega delavca. Zaradi velike razpršenosti prebivalstva in omejenosti strokovnega kadra naj bi bila omejitev pravice do ugovora vesti nujna. Zakonodajalec naj bi pri tehtanju pravic pacienta in pravice farmacevtskega strokovnega delavca ocenil, da je omejitev primerna, nujna in sorazmerna.

Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade poslalo predlagatelju. Glede odgovora Državnega zbora predlagatelj navaja, da Državni zbor (enako kot Vlada v mnenju) praktično ne polemizira s pravno teorijo in s stališči predlagatelja, ki so obširno in izčrpno podprta s stališči Ustavnega sodišča, temveč predvsem obširno opisuje zakonodajni postopek, pri čemer ni jasno, kako naj bi to utemeljilo ustavno skladnost izpodbijane ureditve. Poudarja, da iz mnenja ZPS, ki ga povzema Državni zbor, ne izhaja, da bi bilo treba ugovor vesti na področju lekarniške dejavnosti izključiti oziroma da bi bila izpodbijana ureditev ustavnoskladna. Meni, da kritična stališča ZPS iz njenega mnenja glede prvotno predlagane določbe 21.a člena ZLD-1 v celoti in popolnoma veljajo tudi za izpodbijano določbo. Navaja tudi, da izključitev možnosti uveljavljanja ugovora vesti ne bo pozitivno vplivala na število farmacevtskih strokovnih delavcev, temveč bo zaradi izpodbijane določbe farmacevtskih strokovnih delavcev kvečjemu še manj. Ponovno poudarja, da izpodbijani ukrep za dosego sicer legitimnega cilja ni nujen in da izpodbijana določba velja tako za zdravila kot tudi za izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, katerih stroški se večinoma ne krijejo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in pri katerih morebitni kasnejši prejem ne more povzročiti nobenih nepopravljivih ali težko popravljivih posledic za pacienta.

V odgovoru na mnenje Vlade predlagatelj navaja, da izpodbijani 21.a člen ZLD-1 za farmacevtske strokovne delavce, ki pri izvajalcih lekarniške dejavnosti izdajajo zdravila in izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, pomeni dejanski odvzem pravice do ugovora vesti in s tem izvotlitev pravice iz 46. člena Ustave, zato je z njim v neskladju. Po mnenju predlagatelja bi lahko zakonodajalec to pravico za farmacevtske strokovne delavce (z zakonom) kvečjemu omejil, popolnoma zanikati pa jim je ne bi smel. Stališče, da je človekovo pravico iz 46. člena Ustave na določenih področjih oziroma za določene dejavnosti dopustno absolutno izključiti (konkretno, da izpodbijani 21.a člen ZLD1 ne pomeni izvotlitve pravice iz 46. člena Ustave), naj bi nasprotovalo tako njeni zgodovinski razlagi kot tudi sistemski razlagi pomena zakonskega pridržka iz 46. člena v zvezi s petim odstavkom 15. člena Ustave. Predlagatelj vztraja, da izpodbijani ukrep ni nujen, saj izpodbijana določba velja tako za zdravila (izdana na recept ali brez njega) kot tudi za izdelke za podporo zdravljenja in ohranitev zdravja, katerih stroški se večinoma ne krijejo v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in pri katerih morebitni kasnejši prejem ne more povzročiti nobenih nepopravljivih ali težko popravljivih posledic za pacienta, saj v teh primerih njegovo življenje oziroma zdravje ni (neposredno) ogroženo. Predlagatelj nasprotuje razlikovanju med zdravstvenimi delavci z vidika "povzročanja" oziroma zgolj "omogočanja" škode pri trajnem in nemotenem zagotavljanju zdravstvenih storitev vsem pacientom oziroma obvezno zavarovanim osebam pod enakimi pogoji in meni, da so vsi zdravstveni delavci v povsem oziroma vsaj v bistvenem v enakih pravnih položajih. Poudarja, da v zakonodajnem gradivu ni ničesar, kar bi potrjevalo, da je dosedanja ureditev za farmacevtske strokovne delavce, ki jim je omogočala uveljavljanje ugovora vesti v skladu s 56. členom ZZDej, kakorkoli (dodatno) krnila (zmanjševala) trajnost in nemotenost preskrbe prebivalstva z zdravili oziroma njihovo farmacevtsko obravnavo ali onemogočala enak dostop do storitev lekarniške dejavnosti ne glede na katerokoli osebno okoliščino pacienta. Navedeno po mnenju predlagatelja že samo zase zanika nujnost take korenite spremembe možnosti uveljavljanja ugovora vesti za farmacevtske strokovne delavce. Predlagatelj vztraja, da bi zakonodajalec cilj izpodbijane ureditve lahko dosegel z milejšimi ukrepi in da zagotovitev popolnoma trajne in nemotene (neprekinjene) preskrbe z zdravili oziroma farmacevtske obravnave vsem prebivalcem pod enakimi pogoji tako in tako po naravi stvari nikoli ni in ne bo mogoča, kar naj bi kazalo na to, da zakonodajalec ustavno dopustnih ciljev po naravi stvari ne more zasledovati resnično, dosledno in sistematično, kakor je treba, da izpodbijani ukrep prestane test legitimnosti. Predlagatelj navaja še, da se Vlada ne opredeljuje do njegovih argumentov, da je izpodbijani ukrep nesorazmeren v ožjem pomenu besede, temveč ob enostranskem, izoliranem sklicevanju zgolj na "prioritizacijo pacientovih pravic" neupravičeno in neobzirno popolnoma zanemari bistvene negativne, škodljive posledice izpodbijane določbe za farmacevtske strokovne delavce, ki želijo uveljavljati ugovor vesti, saj jim izpodbijana ureditev preprečuje, da bi živeli in delali v skladu s svojimi etičnimi načeli oziroma svojo vestjo, tj. na dostojanstven način, ki spoštuje in omogoča posameznikovo avtonomijo in identiteto ter njegovo duševno in moralno integriteto.

V skladu z enajsto alinejo prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) lahko zahtevo za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, vloži reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic, če so ogrožene pravice delavcev.

V obravnavani zadevi zahtevo vlaga Sindikat farmacevtov Slovenije kot član Konfederacije sindikatov Slovenije PERGAM, ki je reprezentativni sindikat za poklic farmacevt/farmacevtka. V dokaz prilaga odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve o reprezentativnosti in konfederalno pogodbo o združitvi predlagatelja s Konfederacijo sindikatov PERGAM. V skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS, št. 13/93 – v nadaljevanju ZRSin) se za sindikate, reprezentativne na podlagi prvega odstavka 9. člena ZRSin,¹ šteje, da imajo odločbo o reprezentativnosti, če je bila odločba izdana zvezi oziroma konfederaciji, v katero so združeni. Glede na navedeno je pogoj reprezentativnosti izpolnjen.

Glede na naravo pravice do ugovora vesti, ki je povezana ne le z odpovedovanjem osebnim prepričanjem pod pritiskom delovnopravnih sankcij (tudi z realno možnostjo izgube zaposlitve), temveč tudi s spoštovanjem osebnega dostojanstva posameznika, in pri kateri se posledice zanikanja oziroma izključitve pravice do ugovora vesti praviloma izražajo tudi v notranji moralni osebnostni stiski (notranja razklanost, občutki krivde, sramu in tesnobe, izguba osebne integritete), Ustavno sodišče šteje, da je izpolnjena tudi procesna predpostavka ogroženosti pravic delavcev.

Ureditev pravice do ugovora vesti v Ustavi in mednarodnopravnih instrumentih

Ustavna raven

Člen 46 Ustave določa, da je ugovor vesti dopusten v primerih, ki jih določi zakon, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb. Vezanost pravice na primere, ki jih določi zakon, na prvi pogled kaže na tako širok zakonski pridržek,² da je določitev vsebine pravice dejansko v celoti (popolnoma) prepuščena zakonodajalcu, kar bi pomenilo, da gre pravzaprav za zakonsko pravico. Vendar proti takemu pomenu določbe govorijo jezikovna, sistemska in zgodovinska razlaga 46. člena Ustave. Že naslov te ustavne določbe (pravica do ugovora vesti) in njena umestitev v poglavje o človekovih pravicah pomenita, da gre za človekovo pravico. Enak zaključek izhaja tudi iz ustavodajnega gradiva. V Delovnem osnutku Ustave Republike Slovenije in Osnutku Ustave Republike Slovenije je bila pravica vezana na ugovor vesti zoper opravljanje vojaške dolžnosti. Upoštevajoč mnenja, izražena v razpravi, jo je ustavodajalec razširil in opredelil kot človekovo pravico. Zakonska ureditev pravice je bila predvidena zaradi tega, ker vseh primerov ugovora vesti ni bilo mogoče vnaprej predvideti.³ Iz ustavodajnega gradiva je prav tako razvidno, da je ustavna komisija najprej želela, da se z Ustavo na splošno prizna pravica do ugovora vesti. Po premisleku je prišla do spoznanja, da takšne pravice kar na splošno ni mogoče priznati, saj pomeni posameznikovo nasprotovanje pravnemu redu. Zato sta se tako ustavna komisija kot kasneje skupščina kot ustavodajalec odločili, da pravico do ugovora vesti določita le pogojno, in sicer tako, da njeno izvrševanje ne posega v pravice in svoboščine drugih.⁴ Pravica do ugovora vesti je torej človekova pravica, ki ima tako kot vsaka človekova pravica svoje ustavno zagotovljeno jedro, v katero zakonodajalec ne sme poseči.⁵

Člen 46 Ustave je tesno povezan z 41. členom Ustave, ki ureja svobodo vesti in v prvem odstavku določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno.⁶ Gre za t. i. pozitivni vidik vere in drugih opredelitev. Predmet varstva pravice iz 41. člena Ustave so opredelitve in prepričanja s področja etike oziroma morale, zlasti vsa teistična, ateistična in neteistična prepričanja. V tem smislu lahko taka prepričanja opredelimo tudi kot svetovnonazorske opredelitve, torej kot filozofske ali ideološke teorije oziroma kot miselne sisteme, ki razlagajo človeka, njegovo bistvo in svet, v katerem prebiva, lahko tudi, čeprav ne nujno, z neke višje, metafizične ravni.⁷ To pomeni, da razne politične, znanstvene, estetske, zgodovinske in druge opredelitve ali prepričanja ne sodijo v okvir varstva 41. člena Ustave, temveč jih varujejo druge ustavne določbe (npr. svoboda izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave ali svoboda znanosti in umetnosti iz 59. člena Ustave).⁸ Vendar tudi glede prepričanj, ki lahko uživajo varstvo po 41. členu Ustave, ni mogoče reči, da je že vsako izmed njih avtomatično deležno varstva iz te določbe. Šele če notranje in zunanje lastnosti prepričanja kažejo na njegovo konsistentnost, tehtnost, resnost, kohezivnost in pomembnost, je utemeljen sklep, da gre za vero oziroma drugo prepričanje v smislu 41. člena Ustave.⁹ Pri tem država seveda ne sme ocenjevati, ali je taka vera oziroma prepričanje v teološkem oziroma v filozofskem smislu (ne)resnično oziroma (ne)legitimno.¹⁰

Pozitivni vidik svobode vere iz prvega odstavka 41. člena Ustave posamezniku zagotavlja, da svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov. Pozitivna verska svoboda torej zagotavlja (ustno ali pisno, zasebno ali javno) izražanje vere oziroma pripadnosti veri, vključno z molitvami in širjenjem verskih resnic, varovana pa so tudi ravnanja, ki pomenijo izpolnjevanje verskih pravil (bogoslužja, obredi, rituali, procesije, uporaba verskih oblačil, simbolov ipd.). Na splošno je mogoče reči, da ustavno zagotovljena verska svoboda praviloma vključuje navzven zaznavna ravnanja, ki so pomembno povezana s posameznikovim verskim prepričanjem. Vendar to ne pomeni, da so varovana prav vsa ravnanja, ki bi jih versko prepričanje zgolj spodbudilo ali bi nanje vplivalo s kakršno koli intenzivnostjo. Ustavno varstvo zajema zgolj tista ravnanja, ki so tako tesno povezana z bistvom verskega prepričanja, da brez njih verska svoboda za posameznika postane pomembno okrnjena. Zato splošno zavezujoče in versko nevtralne zakonske zapovedi in prepovedi, namenjene varstvu drugih občečloveških vrednot, pomenijo omejitev te človekove pravice le tedaj, ko se nanašajo na tiste manifestacije religioznega, ki dosegajo navedeno intenziteto. Zapovedi in prepovedi ravnanj, ki tega standarda intenzivnosti ne dosegajo, ne morejo pomeniti posega v svobodo vere.¹¹ Smiselno enako velja tudi za druge, neverske oziroma nekonfesionalne svetovnonazorske opredelitve in prepričanja.¹²

Pomembno je poudariti, da v okviru pravice iz 46. člena Ustave niso varovana vsa tista prepričanja oziroma ravnanja, ki jih varuje 41. člen Ustave, temveč je predmet varstva te človekove pravice bistveno ožji. Pravica do ugovora vesti namreč lahko varuje samo prepričanja, povezana s pravico človeka do življenja (obstoja), ki so konsistentna, tehtna, resna, kohezivna in pomembna. Poseben položaj ustavne določbe o nedotakljivosti človekovega življenja izhaja iz dejstva, da brez njenega učinkovitega varstva ni mogoče uživanje drugih pravic in temeljnih svoboščin.¹³ Gre za prepričanja o nastanku, obstoju in končanju življenja, ki so v pomembnem delu povezana tudi z vprašanji o spoštovanju človekovega dostojanstva. Človekovo življenje, pa tudi fizična in psihična celovitost človeka ter človekovo dostojanstvo tudi po stališču Ustavnega sodišča pomenijo visoko ustavno varovane vrednote v hierarhiji človekovih pravic.¹⁴

Poleg tega že sam 46. člen Ustave določa še dodatno omejitev, in sicer, da je ugovor vesti dopusten le, če se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb.¹⁵ V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave so sicer vse človekove pravice in temeljne svoboščine lahko omejene samo s pravicami drugih (in v primerih, ki jih določa Ustava). V primeru pravice do ugovora vesti pa 46. člen Ustave posebej poudarja pravice in svoboščine drugih oseb, kar še dodaja težo pravicam in svoboščinam tistih, ki bi jih uresničevanje pravice do ugovora vesti lahko prizadelo, in zožuje polje predmeta varstva te pravice.