TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi upnice se delno ugodi in se sklep v delu prvega odstavka izreka, v katerem je sodišče prve stopnje dolžnikoma najprej naložilo, da takoj odstranita osebni avtomobil, dolžnikoma hkrati izreklo denarno kazen v višini 1.000,00 EUR za primer, če osebnega avtomobila takoj ne bosta odstranila, ter jima zagrozilo, da bo, če ne bosta izpolnila svoje obveznosti, sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim jima bo določilo nov rok za izpolnitev obveznosti in jima izreklo novo višjo denarno kazen za primer, če ne bosta izpolnila svoje obveznosti, razveljavi; v preostalem delu pa se pritožba upnice zavrne in se sklep v delu prvega odstavka izreka, v katerem je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnikov delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v obsegu izvršitve nedenarne terjatve s takojšnjim izrekom denarne kazni v višini 4.000,00 EUR ter v tem delu predlog zavrnilo, ter v izpodbijanem (zavrnilnem) delu tretjega odstavka izreka potrdi.

Pritožba dolžnikov se zavrne in se sklep v izpodbijanem drugem odstavku izreka in ugodilnem delu tretjega odstavka izreka potrdi.

Dolžnika sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Upnica sama krije svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo dolžnikov.

Po določbi petega odstavka 42. člena ZKP se v primeru, če je stranka ravnala v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, zahteva za izločitev v celoti ali deloma zavrže, zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, pa ni pritožbe. Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da je predlog za izločitev izvedenca prepozen, ga je (pravilno) zavrglo, takšna odločitev pa glede na citirano določbo petega odstavka 42. člena ZKP pomeni, da zoper ta sklep ni pritožbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno poudarilo, da izvedensko mnenje ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 83. člena ZKP, ki bi ga bilo potrebno izločiti iz spisa, saj ne obstajajo okoliščine iz 251. člena ZKP, da se sodna odločba ne bi smela opirati na to izvedensko mnenje. S temi razlogi je po mnenju višjega sodišča v celoti zadostilo zahtevi po obrazloženosti sprejete odločitve, še posebej ob dejstvu, ko zagovorniki v predlogu za izločitev izvedenskega mnenja ne navajajo nobenih utemeljenih razlogov za izločitev dokazov, ki jih določata 18. in 251. člen ZKP.