TFL Vsebine / TFLGlasnik

Moja analiza prikazanih in izrečenih vsebin (izjav, besed, zapisov v dokumentih) in televizijske režije me je pripeljala do, ali bolje, me je ponovno spomnila na srhljivo spoznanje: v našem javnem prostoru smo dopustili, da surova, skoraj »zverinska« moč podob, navedb posameznikov, selektivno izbranih prisluhov, novinarskih analiz in (domnevne ali dejanske, za pravno bistvo to ni odločilno) procesne pravne dokumentacije nadomesti sodni proces. Dobesedno. Ključno vprašanje, ki ga naslavljam, ni, ali je nekaj »res«. Vprašanje je, ali je tisto, kar je res, tudi pravno nezakonito. Če mediji v isti koš vržejo osebne pogovore, politični vpliv in kazniva dejanja, ne izvajajo več novinarstva, temveč epistemično nasilje nad domnevo nedolžnosti.

Svojo pravno misel ponujam kot izziv pravni stroki in prav posebej sodni veji oblasti: ali bomo še naprej nemo opazovali, kako procesni dokumenti postajajo orožje za osebno diskreditacijo, ali pa bosta pravna stroka in sodna veja oblasti sposobni izoblikovati doktrino, ki bo ločila med legitimno kritiko in ustavno nedopustnim uničevanjem človekove integritete?

1. Vizualna moč medijske uprizoritve kot ustavnopravni problem

Tokrat sem si oddajo Tarča ogledal v celoti in ponovljeno, da je bilo dovolj za razumevanje vsebine, pristopa in režije. Moj fokus bi bil sicer lahko na magnetogramu kot zapisani besedi (za katerega bi lahko vljudno zaprosil, ali bi ga izdelal program AI), a s polnim zavedanjem: televizijska uprizoritev na gledalca učinkuje neprimerno močneje kot suhoparen zapis. Pogosto tudi močneje kot pravnomočni rezultati sodnih postopkov. Ko so besede podprte s slikovnim prikazom, kontekst dobi surovo, skoraj zverinsko moč. To niso zgolj literarni opisi; to so pravno pomembne kategorije, saj določajo naravo posega v osebnostne pravice.

Celoten kontekst, združitev besed in podob, ima strašanski učinek. Tako ustvarjena celota je pošastna in pravno pomembna. V tem prispevku zato analiziram nevarno točko, kjer se legitimna politična razprava prevesi v uničujoč napad na človekovo integriteto, in sicer skozi televizijski spektakel, zlasti z zlorabo procesnih dokumentov, ki v javnosti postanejo »dokazi«, preden sploh dosežejo sodno dvorano.

2. Razgradnja medijskega konstrukta: ad rem proti ad personam

Analiza vsega izrečenega in prikazanega v oddaji bi nas v strogi pravniški optiki lahko hitro pripeljala do sklepa, da je večina izrečenega – kot »samo po sebi« – zadeva legitimnosti v okviru svobode izražanja o temi, ki je v javnem interesu. Vendar pa je tak pogled redukcionističen. Kot nevtralni opazovalec, ki odloži pravniško identiteto, ugotavljam, da je ultimativno sporočilo oddaje banalno preprosto in neizprosno: napadeni subjekt, politik, poslovnež, župan je baraba, vrh mafijske hobotnice, katerega vsak odtis je odtis prevare in kaznivosti.

Tu se srečamo s prvo doktrinarno mejo. Politika kot akterja v javnem interesu zavezuje standard dopustnosti ostrih kritik, ki lahko žalijo, vznemirjajo, tudi šokirajo. A ko kontekst postane tako skrajen, da vključuje celo družinske člane in vnuke brez stvarno utemeljenega pravnega razloga, se vprašanje ad rem (o stvari) sprevrže v neposredni napad ad personam (na osebo). Razlikovanje, ki je pravno nujno, med tem, »kaj je res«, in tistim, kar je »protipravno, nezakonito, kaznivo, kriminal«, pa se povsem zabriše. Tudi moralni pristop, objektiviziran, se kategorično nadomesti z »neformalnim sojenjem pred javnostjo.« Slednje pa ima znatno večjo sociološko moč kot sodni procesi. Moja ocena je jasna: to polje je bilo v obravnavanem primeru prestopljeno.

3. Ontološki prepad: kaj je »resnica« in kaj je »pravno pomembno«?

V pravni teoriji bi morali ponovno premisliti razmerje med tistim, kar je nemara res, in tistim, kar je pravno pomembno, v epilogu pa pravno zakoličeno. Med obema obstaja odločilna razlika, ki jo javnost – in žal pogosto tudi novinarji – spregleda:

• vprašanje obstoja dejstva: nekaj se je lahko dejansko zgodilo, ali pa se ni zgodilo:
• vprašanje pravne kvalifikacije: tisto, kar je res, ni nujno pravno nezakonito ali celo kaznivo, ali ob tem še hudo kaznivo dejanje;
• vprašanje pravne pomembnosti: če je nekaj nemara res, ni pa to pravno nezakonito ali kaznivo, je v kontekstu pravne razprave povsem nepomembno, ali je tisto nekaj res ali ni res.

Če se tisto, kar je nemara res, pripisuje nezakonitosti ali predstavlja kot kriminalno ravnanje, gre za očitno in grobo kršenje pravic napadene osebe. Slednja ima zato na voljo pravna sredstva, s katerimi ne brani resnice pred neresnico, temveč tisto, kar je pravno sprejemljivo, pred tistim, kar je pravno prepovedano. Prikazovanje obojega kot pravno zavržnega pomeni hud poseg v osebno integriteto.

4. Procesna kontaminacija: dokumenti organov preiskovanja in pregona kot orodje diskreditacije

Dodaten pravni problem predstavlja uporaba dokumentov (ovadbe, prisluhi, zaznamki, že sprejete sodne odločitve v drugih zadevah, obtožni predlogi, obtožnice …), ki služijo kot »stvarni temelj« za medijske trditve in trditve v medijih (sogovorniki, lokalni politiki, aktivisti, pač tretje osebe). Ti dokumenti so pravno sporni in hipotetični vse do pravnomočne sodne odločitve. Preiskava ravnanj sama po sebi ne pomeni obstoja kaznivega dejanja.

V zavesti javnosti pa se enkrat izrisana slika »zavržnega pobalina« ne izbriše več. Zato je nujno razlikovati med naslednjimi elementi:

• medijskim poročanjem;
• politično polemiko, z navajanjem dokazljivih ali nedokazljivih dejstev, ostrih vrednostnih sodb ali/in dejstvenih trditev;
• podrobno analizo dokumentov, ki nemara še dolgo časa ne bodo dobili sodnega in s tem pravnega epiloga.

Moja pravna misel vztraja: absolutne osebne diskvalifikacije na ta način prehajajo iz polja svobodne razprave v sivo področje prava. To sivo področje bi morala pravna stroka in sodna veja oblasti podrobno analizirati in zavzeti drugačen analitični pristop. Obravnavani primer bi bil za tak premik pravne misli in teorije zelo priročen.

5. Asimetrija pooblastil: novinarsko »razkrivanje« vs. sodno »dokazovanje«

Soočamo se s trojno pravno težavo: razmerjem med novinarsko etiko, prehodom etike v pravo ter razlikovanjem med »razkrivanjem« in »dokazovanjem«. Novinarji imajo v določenih primerih celo večja preiskovalna pooblastila kot policija (npr. uporaba tajnih posnetkov), ker je njihov cilj obveščanje javnosti, ne pa zagotavljanje dokazov za kazenski postopek, ki se lahko izpelje tudi v odvzem prostosti in svobode – zaporno kazen. Neprimerljivo bistvena razlika.

Vendar pa nastane pravni problem, ko se novinarji, politični akterji in javnost na novinarska »razkritja« odzivajo, kot da gre za sodno »dokazanost«. Med ostro vrednostno sodbo in kategorično trditvijo o kriminalu mora obstajati jasna pravna meja. Enako velja za strogo ločevanje med »vplivom«, ki ni pravno pomembna kategorija, in »kriminalom«, ki je pravna kategorija. V primeru »Tarča« je bila ta meja po moji oceni na več mestih očitno in znatno presežena.

Ob tem dodajam še misel, ki verjetno nobenemu novinarju, ki misli, da deluje v »javnem interesu«, ni bila in ni pred očmi: v oddaji so bili predstavljeni tudi domnevni ali dejanski dokazi in navedbe iz sodne preiskave. Zato ima zadeva, banalno, tudi elementarni procesni pomen. Če bi, na primer, morda kateremu od zagovornikov slehernega obdolženega, v kateremkoli primeru, uspelo izločiti katerega od dokazov kot denimo nedopustno pridobljenega (»sadež zastrupljenega drevesa«), bo imelo sodstvo najmanj veliko težavo najti sodnika, ki s poznavanjem izločenega dela spisa ni bil seznanjen, kontaminiran. Kar pa na drugi strani pomeni možnost utemeljenega pritožbenega razloga potencialno (na prvi stopnji) obsojene osebe, enega ali več njih. V tej luči je javni interes novinarskega dela na tak način ne le sila vprašljiv, ampak postane aktivni element na platformi nenehnega in stopnjevanega zanikanja, blokade in praznjenja ustavne substance. »Domneva nedolžnosti« in »dokazni standardi« v takih okoliščinah pred javnostjo ne morejo preživeti, hkrati pa ne morejo ostati nedotakljiva ustavna substanca niti za zaprtimi vrati sodnih dvoran. Razumevanje in analiza tega nad-problema (ne problema nadustavnosti ali supraustavnosti, pač pa nadproblema temeljne, izhodišče ustavnosti) je predpogoj, da bi se proces preprečevanja erozije ustavne substance sploh lahko začel.[1]

6. Sklep: potreba po novi pravni doktrini

Zapisane ocene in doktrinarna opozorila so nedvomno vredna skrbne pravoslovne in sodne presoje, tudi izoblikovanja prepričljive pravne doktrine. Pravo je veščina prepoznavanja konteksta. Če pravo v svojo presojo vključuje standard »povprečnega človeka«, mora priznati, da povprečni gledalec ob takšni medijski uprizoritvi ne vidi le kritike, temveč potrjen kriminal, četudi kategorične in dokončne pravne podlage za to še ni.

Čas je, da pravna teorija in sodna praksa ponovno premislita svoje doktrinarne pristope. Brez jasne ločnice med moralnim zgražanjem in pravno nezakonitostjo ostaja javni prostor polje inkvizicije, kjer medijski konstrukt nadomesti ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti. Menim, da so zapisane ocene, aplicirane na obravnavani primer, vredne skrbne sodne presoje, čeprav sem glede pripravljenosti sodne veje za tak korak zelo skeptičen.

Opombe:

*Oddaja Tarča, RTV SLO 1, 15. januar 2026. Tema je neposredno zadevala župana Mestne občine Ljubljana, tudi tokrat v obliki in z vsebino »medijskega sojenja pred sodiščem javnega mnenja.«

[1] Velja ponoviti: moči, pomena in posledic etikete, vtisa ali prepričanja, ki ga v sociološkem in psihološkem oziru pri javnosti vselej ustvari »medijsko sojenje pred sodiščem javnega mnenja«, tudi v – skrajnih – primerih najbolj zlaganih in izmišljenih »anonimnih prijav« ali samo pisem ali javnih objav, ne more sanirati nobena pravnomočna sodba ali pozitivna odločitev ustavnega sodišča, pa četudi se taka početja nekoč in nekje razgalijo kot nizkotno neutemeljena, neresnična, tudi zapeljana celo do skrajne mere, ko bi morala biti razumljena kot surovo žaljenje povprečnih kognitivnih sposobnosti človeka kot osebe. To je hipotetično izbrisljivo samo z usihanjem zgodovinskega spomina. Pa tudi v tem primeru nikoli v celoti. Mislim splošno, generalno, brez neposredne povezave z obravnavanim primerom.