TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
2. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.
3. Za škodo ne glede na krivdo se odgovarja tudi v drugih z zakonom določenih primerih.

Iz navedene določbe je razvidno, da v prvem odstavku določa domnevo krivdne odgovornosti povzročitelja škode, kar pomeni, da bo v morebitnem sodnem postopku dokazno breme na povzročitelju; dokazati mora, da škoda ni nastala zaradi njegove krivde oziroma da je ni povzročil ne namenoma ne iz malomarnosti oziroma da ni bil deliktno sposoben (136. člen OZ). Oškodovanec bo moral tako v sodnem postopku izkazati obstoj le treh odškodninskih predpostavk: protipravnost škodnega dejanja, obstoj vzročne zveze med škodnim dejanjem in nastalo škodo ter nastanek škode. V primeru medicinske napake bo lahko oškodovanec izhajal iz omenjenih dokaznih pravil v izvensodnem postopku po Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) in povzročitelja prepričal, da se mu sodni postopek zaradi pravila 131. člena OZ ne izplača, saj ga čaka težka dokazna naloga ekskulpacije.

V zadnjem odškodninskem primeru iz odvetniške prakse je bil povzročitelj škode Univerzitetni klinični center (UKC).

Zdravniška napaka se je pripetila na urgenci, ponoči. Zdravnik (mlad specializant) ni pravilno odbral rentgenske slike in je spregledal zlom. Stranka je več dni doma zdravila posledice udarca zaradi padca, ne vedoč, da gre v resnici za zlom. V drugem primeru je oškodovanec, brez svojcev, zaradi takšne medicinske napake umrl. Ker gre v primeru napake dežurnega zdravnika na UKC za delavca UKC, pride v poštev določba 147. člena OZ, ki določa odgovornost delodajalcev, saj gre za škodo, ki jo je povzročil delavec pri delu tretji osebi. Delodajalec bi se lahko odgovornosti razbremenil le, če bi dokazal, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. V konkretnem primeru se UKC odgovornosti najverjetneje ne bi uspel razbremeniti, saj je bila zdravniška napaka izkazana z rentgensko sliko, pridobljeno od UKC na podlagi pooblastilnega razmerja in 10. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) ter v okviru postopka po ZPacP. Priporočljivo je, da vso pridobljeno dokumentacijo v postopku pregleda zdravnik, saj odvetniki nimamo specifičnega medicinskega znanja in lahko kaj spregledamo. Ker padca ni zakrivil UKC, ampak oškodovanka sama, se zastavi vprašanje deleža obeh deležnikov pri isti škodi, povzročitelja in oškodovanca. V poravnalnem predsodnem postopku je priporočljivo izhajati iz tretjega odstavka 188. člena OZ, saj bi se sicer pogajanja preveč zavlekla, je pa možno poravnalno vsoto dvigovati glede na delež in težo izkazane krivde ter posledic po drugem odstavku 188. člena OZ tudi v izvensodnem poravnalnem postopku po ZPacP.

Rok za zastaranje odškodninske terjatve začne teči, ko se stanje oškodovanca stabilizira in je zaključeno zdravljenje, od katerega je bilo mogoče pričakovati izboljšanje ali odpravo škode. Praviloma je to ob zaključku zdravljenja, ko je oškodovanec izvedel ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedel za škodo.

Po 352. členu OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok). V vsakem primeru odškodninska terjatev zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok).

Če se vrneva h konkretnemu primeru, naj navedeva še, da ima UKC odgovornost zavarovano pri zavarovalnici Generali, d. d., in ravno zavarovalnica je stranka predsodne poravnave, ne UKC oziroma dežurni specializant, ki je napako zakrivil. Pomembno je tudi vedeti, da z vidika uspeha poravnalnega postopka ni vseeno, kdaj se je škodni dogodek pripetil. Omenjeni škodni dogodek na urgenci se je pripetil januarja lani in v okviru postopka po ZPacP je bilo neuradno rečeno, da je »fond«, s katerim razpolaga UKC za izplačilo odškodnin za zdravniške napake, v tem času leta še dovolj neokrnjen, tako da se odškodnina lahko izplača.

Določbe po ZPP

Kot je bilo že zapisano, je stranka izvensodne poravnave zaradi zakrivljene medicinske napake zavarovalnica, pri kateri ima zdravstveni doma zavarovano odgovornost, in ne sam zdravstveni dom, v katerem se je medicinska napaka zgodila. V omenjenem primeru škodnega dogodka na urgenci UKC (januarja lani) je poravnavo na obrazcu pripravila kar zavarovalnica in oškodovanki tudi izplačala poravnalno vsoto. Če bi bil poravnalni postopek neuspešen, bi oškodovanka morala odškodninski zahtevek sodno uveljavljati zoper delodajalca in zoper zavarovalnico. To procesno razmerje ureja Zakon o pravdnem postopku (ZPP), ki v 15. in 16. poglavju ureja razmerja, ko je več oseb toženih z isto tožbo (sosporniki), oziroma udeležbo drugih oseb v pravdi. Ker ima zavarovalnica interes, da zdravstveni dom, v katerem se je zgodila zdravniška napaka, v pravdi zmaga, se bo med potekom postopka najverjetneje pridružila povzročitelju škode na pasivni strani, saj utegne sodba učinkovati na njen pravni položaj. Po koncu pravde zavarovalnica povzročitelju škode zato ne bo mogla očitati, da se je slabo pravdal (exceptio mali processus ali intervencijski efekt).¹ S tožbo gre zato že uvodoma zajeti oba pasivna legitimiranca.

Določbe po ZPacP

Po določbi 20. člena ZPacP je oškodovanka upravičena do seznanitve z vso zdravstveno dokumentacijo. V praksi se dostop do dokumentacije (na primer rentgenske slike) zahteva v okviru postopka po 59. členu ZPacP. V ZPacP sta določena dva roka za uveljavljanje medicinskih napak, in sicer rok 15 dni v primeru neustreznega odnosa zdravstvenih delavcev in rok 30 dni v primeru neustreznega ravnanja zdravstvenih delavcev. Objektivni rok je določen v tretjem odstavku 59. člena ZPacP, in sicer znaša tri mesece, če se je domnevna kršitev pokazala pozneje oziroma je pozneje izvedel zanjo. Prva zahteva se poda pri izvajalcu zdravstvene storitve, pri katerem se je medicinska napaka pripetila, in sicer pri osebi, ki je pri izvajalcu zdravstvene storitve pristojna za sprejem prve zahteve (57. in 58. člen ZPacP). V primeru našega UKC je to Urad za pohvale in varstvo pacientovih pravic (Vrazov trg 1, Ljubljana).² V okviru postopka s prvo zahtevo sledi prva obravnava kršitve pacientovih pravic. V nadaljevanju postopka sta s primerom seznanjena UKC in zavarovalnica. Če dogovor ni sklenjen in izvršen v tej fazi postopka, se postopek lahko nadaljuje na podlagi vložitve zahteve za drugo obravnavo še pred Komisijo za varstvo pacientovih pravic (Štefanova ulica 2, Ljubljana).

Po že omenjenem 20. členu ZPacP ima zdravnik dolžnost pacienta odkrito in na razumljiv način seznaniti z diagnozo, možnostmi zdravljenja, tveganji in pričakovanim uspehom. Nezadostna izpolnitev pojasnilne dolžnosti postane pravno pomembna, če se uresniči tveganje, na katero pacient ni bil opozorjen, pa bi moral biti.

Obseg pojasnilne dolžnosti je natančneje določen v 20. členu ZPacP, ki v pojasnilno dolžnost zdravnika uvršča tudi pojasnilo o zdravstvenem stanju in možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah ter drugih neprijetnostih predlaganega medicinskega posega oziroma zdravljenja. Za izpolnitev pojasnilne dolžnosti glede tveganj se od zdravnika pričakuje, da pacienta seznani z rednimi tveganji posameznega posega, med katera spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja. Opozorilo mora upoštevati tudi redka tveganja, če lahko ta v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljenja bolezni ali ga celo presegajo in bi zato lahko vplivala na pacientovo privolitev v zdravljenje.

Obseg pojasnilne dolžnosti se določi glede na okoliščine primera. Pri tem se upošteva:

• nujnost posega: obseg pojasnila je v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega;
• redna tveganja: zdravnik mora pacienta seznaniti s tipičnimi in statistično pogostejšimi tveganji;
• redka tveganja: na redka tveganja mora zdravnik opozoriti, če bi v primeru uresničitve ta lahko ogrozila pacientovo življenje in zdravje bolj kot sama bolezen.

Neizpolnitev pojasnilne dolžnosti ne povzroči samodejne odškodninske odgovornosti. Vzročna zveza je vzpostavljena le, če bi pravilno pojasnilo lahko preprečilo zaplet. Če je izkazano, da pojasnilo ne bi spremenilo pacientove odločitve, ker ne bi povzročilo dileme glede privolitve v poseg, ni razloga za prenos posledic zapleta s pacienta na zdravnika.

Višina odškodnin v sodni praksi

Sodna praksa razlikuje med medicinsko napako in medicinskim zapletom.

Medicinska napaka je odstopanje od poklicnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki lahko povzroči poslabšanje zdravja.

Medicinski zaplet (komplikacija) je zaplet, ki se zgodi med sicer strokovno neoporečnim zdravljenjem, kljub največji možni skrbnosti. Pojavlja se naključno in ga ni mogoče preprečiti, čeprav je predvidljiv.

O strokovni napaki zdravnika govorimo, če zdravnik ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. Odškodninske odgovornosti ni, če je škoda nastala zaradi zapleta ali komplikacije med posegom, kljub dejstvu, da je zdravnik ravnal v skladu s pravili stroke. Ravnanje je nestrokovno, če prekrši znana pravila zdravljenja, pri čemer se mora upoštevati vsakokratno stanje medicinske znanosti v trenutku posega. V skladu z določbo drugega odstavka 6. člena OZ je zdravnik dolžan ravnati s skrbnostjo strokovnjaka.³

Pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva merila, kot so stopnja in trajanje telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin ter starost oškodovanca. Sodišče mora določiti pravično in primerno odškodnino, ki je tudi v okviru primerljivih škod v sodni praksi. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se upošteva pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in se zanj ne prisodi samostojne odškodnine. Odločitev o višini odškodnine za posamezne postavke nepremoženjske škode je prav tako odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja v posameznem primeru.

• Sodba VSRS II Ips 140/2015, 10. 11. 2016

Sodišče je ugodilo reviziji tožnice, ker sta sodišči nižjih stopenj pri presoji pojasnilne dolžnosti spregledali pomembne okoliščine, da diagnostični poseg ni bil nujen in je prinašal velika tveganja, zlasti nastanek vnetja trebušne slinavke z visokim tveganjem smrtnosti. Sodišče bi moralo upoštevati vprašanje, ali bi pri pacientki, ob jasnih indikacijah, da poseg ni terapevtski, ampak diagnostičen, in ob seznanitvi z visokim tveganjem sploh nastala dilema, ali naj se posegu podvrže. Ker teh dejstev nista ugotavljali, so bile sodbe razveljavljene.

• Sodba VSRS II Ips 38/2024, 21. 5. 2025

Reviziji tožnika, ki je v postopku uveljavljal odškodnino za škodo zaradi nepravilnega zdravljenja, je bilo ugodeno, ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je prišlo do zdravniške napake. Sodišče je presodilo, da je bil odziv zdravstvenega osebja ob bistvenem poslabšanju tožnikovega stanja prepozen. Čeprav je bila smrtnost zaradi bakterije streptococcus pyogenes 50-odstotna tudi pri zdravljenih otrocih, je bila verjetnost, da je prepozen začetek antibiotičnega zdravljenja v vzročni zvezi s škodo, več kot 50-odstotna.

Sodišče je ugotovilo, da je toženka tista, ki bi morala dokazati, da bi tožniku nastala škoda tudi brez njenega protipravnega ravnanja. Posledično so bile sodbe nižjih stopenj razveljavljene in zadeva vrnjena v novo sojenje, kjer se bo ugotavljala višina odškodnine. Tožnikova škoda je torej posledica zdravniške napake.

• II Ips 65/2022, 22. 2. 2023

Tožnikov odškodninski zahtevek v višini 267.000 evrov je bil zavrnjen. Sodišče je presodilo, da kljub napačno postavljeni diagnozi Parkinsonove bolezni ni bilo vzročne zveze med napačno diagnozo, zdravljenjem in tožnikovimi težavami.

V obravnavnem primeru je tožnik predlagal angažma drugega, tujega izvedenca, ta predlog pa utemeljil z golim dvomom o obstoječem mnenju, češ da domačim izvedencem medicinske stroke ne zaupa. S takim predlogom, ko svojega subjektivnega dvoma o izvedenskem mnenju ni objektiviziral in pozunanjil, kar pomeni, da ga ni obrazložil in opremil s konkretnimi ter strokovno podprtimi argumenti, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke o izvedenčevih ugotovitvah in zaključkih, tožnik ne more uspeti.

• Sklep VSRS II DoR 445/2020, 1. 9. 2021

Odškodninski zahtevek v višini 178.288,06 evra je bil v celoti zavrnjen. Šlo je za odškodninski zahtevek prvega tožnika, ki je v otroštvu utrpel hude trajne posledice zaradi gnojnega meningitisa, ki se je razvil v sistemsko bolezen. Tožnik je danes hudo prikrajšan v telesnem in duševnem razvoju.

Tožnik je zahteval 140.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo, 10.414,46 evra za premoženjsko škodo in rento za zdravljenje ter tujo pomoč in izgubljeni zaslužek. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo, vendar je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljavilo in delno spremenilo tako, da je bil zahtevek utemeljen po temelju. Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o višini škode.

Sklep

Na podlagi pregledane sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je mogoče opaziti, da sodišče pri odločanju o odškodninskih zahtevkih za medicinske napake in kršitve pojasnilne dolžnosti tožnikom vedno ne ustreže.

Zahtevki so bili uspešni predvsem v primerih, v katerih je bilo dokazano, da je bila storjena zdravniška napaka, na primer da je bila diagnoza postavljena napačno ali prepozno, da je bilo zdravljenje nestrokovno izvedeno, da je zdravnik kršil pojasnilno dolžnost in tožnik ni mogel dati informiranega soglasja k posegu. Odškodnina je bila prisojena tudi v primeru neustreznega zdravljenja, v katerem je bila dokazana neposredna vzročna zveza med opustitvijo zdravnika in škodo.

Zahtevki so bili večinoma zavrnjeni, če ni bilo dokazano, da je prišlo do zdravniške napake, temveč je sodišče presodilo, da je nastal le zaplet, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Podobno so bili neuspešni zahtevki, pri katerih ni bilo mogoče dokazati vzročne zveze med zdravniškim ravnanjem (ali opustitvijo) in nastalo škodo. V nekaterih primerih so bili zahtevki zavrnjeni tudi zaradi prepozne vložitve tožbe.

Na podlagi analiziranih sodnih zadev Vrhovnega sodišča je v zadnjem obdobju opazen trend zniževanja višine odškodnin. Za določitev višine odškodnine so ključni predvsem subjektivni in objektivni dejavniki, kot so stopnja in trajanje bolečin, strahu, duševnih bolečin ter starost oškodovanca.

Sodni primeri od leta 2013 dalje kažejo na raznolikost v odločitvah glede višine odškodnin, ki so odvisne od konkretnih okoliščin, a je opazen splošen trend nižjih dosojenih zneskov, predvsem v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Vendar pa Vrhovno sodišče poudarja, da je kljub temu cilj pravična in primerna odškodnina, ki je v okviru primerljivih sodb.

¹ Ude, L.: Civilni pravdni postopek, Ljubljana 1998, str. 189.

² E-naslov: pohvale.pritozbe@kclj.si, http://www.kclj.si.

³ Sodba VSL II Cp 2586/2013 z dne 6. maja 2024.