Odločba U-I-27/24

2026-01-2187

Odločba U-I-27/24

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča, na seji 10. septembra 2026

Prvi odstavek 3. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov (Uradni list RS, št. 30/18) je v neskladju z Ustavo.

Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke izreka te odločbe odpraviti v enem letu po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka imajo osebe z dolgotrajno duševno motnjo s statusom invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 87/11, 98/14 in 18/21), ki so v skladu s tem zakonom nezaposljive in ki nimajo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravico do statusa invalida po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov in pravico do nadomestila za invalidnost iz 5. člena tega zakona.

Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) zahteva oceno ustavnosti prvega odstavka 3. člena Zakona o socialnem vključevanju invalidov (v nadaljevanju ZSVI), ki določa osebe, upravičene do statusa invalida in do pravic po tem zakonu. Zahtevo vlaga v zvezi s socialnim sporom, v katerem mora odločiti o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo). Ministrstvo naj bi z izpodbijano odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavilo odločbo centra za socialno delo, s katero je ta tožniku priznal status invalida po ZSVI in pravico do nadomestila za invalidnost. Predlagatelj pojasni, da je Ministrstvo štelo, da je paranoidna shizofrenija duševna bolezen in ne motnja v duševnem razvoju. Ker naj duševna bolezen ne bi spadala med stanja, opredeljena v prvem odstavku 3. člena ZSVI, naj po stališču Ministrstva tožniku ne bi bilo mogoče priznati statusa invalida po tem zakonu in s tem povezanih pravic. Predlagatelj meni, da je v prvem odstavku 3. člena ZSVI protiustavna pravna praznina, ker osebi z diagnosticirano dolgotrajno duševno boleznijo oziroma duševno motnjo, zaradi katere se oseba sama ne more vključevati v družbo in si zagotavljati sredstev za preživljanje, kljub nezaposljivosti tak status ni priznan. Prvi odstavek 3. člena ZSVI naj bi bil v neskladju z načelom socialne države iz 2. člena ter s 14., 34., 50. in 52. členom Ustave.

Predlagatelj meni, da je položaj oseb z dolgotrajno duševno motnjo, pri katerih ni možno izboljšanje zdravstvenega stanja in ki niso zmožne za delo in samostojno vključevanje v družbo, primerljiv s položajem oseb z invalidnostmi, določenimi v prvem odstavku 3. člena ZSVI. Vsem naj bi bilo skupno to, da si zaradi prizadetosti ne morejo zagotavljati lastnih sredstev za preživljanje in so zato odvisne od drugih. Predlagatelj navaja, da lahko osebe, ki imajo dolgotrajno duševno motnjo, status invalida uveljavijo le po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo, 133/23 in 90/25 – v nadaljevanju ZPIZ-2) ali po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI). Vendar naj bi oseba, pri kateri je invalidnost nastopila pred prvo zaposlitvijo oziroma ki sicer ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravic po ZPIZ-2, status invalida lahko pridobila le po ZZRZI. Predlagatelj dodaja, da taki osebi ta zakon zagotavlja pravico do storitev zaposlitvene rehabilitacije. Ob tem pa naj bi taka oseba imela tudi možnost uveljavljati denarno socialno pomoč in varstveni dodatek po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15, 88/16, 31/18, 73/18 in 36/25 – v nadaljevanju ZSVarPre). Predlagatelj meni, da so zato osebe z dolgotrajnimi duševnimi motnjami v primerjavi z osebami, določenimi v 3. členu ZSVI, v manj ugodnem dejanskem položaju in zato prikrajšane. Za njihovo izključitev iz kroga upravičencev po prvem odstavku 3. člena ZSVI naj ne bi bilo razumnega, iz narave stvari izhajajočega razloga. Vzrok za njihovo nezmožnost zagotavljati si sredstva za preživljanje naj bi bila namreč prav njihova invalidnost.

Predlagatelj navaja, da iz ustavnosodne presoje izhaja, da mora zakonodajalec pri urejanju pravic na podlagi invalidnosti zavarovancem, ki so v enakem položaju, zagotoviti enako raven varstva, ne pa tudi enakih (identičnih) pravic. Ker je prejemanje dajatev po ZSVarPre odvisno od premoženjskega stanja osebe z invalidnostjo in njegove družine, naj osebam z dolgotrajno duševno motnjo ne bi bila zagotovljena enaka raven varstva v primerjavi z osebami, ki jim je pravica do nadomestila za invalidnost priznana po ZSVl, saj se ta priznava ne glede na premoženjsko stanje upravičenca. Predlagatelj zato meni, da je tudi osebam z dolgotrajno duševno motnjo nujno treba zagotoviti minimalno stopnjo dohodkovne varnosti, ki jim z možnostjo pridobiti dajatve po ZSVarPre ni zagotovljena.

Državni zbor ni odgovoril na zahtevo. Mnenje o zahtevi je podala Vlada. Vlada najprej izpostavi, da pri priznavanju pravic osebam z invalidnostjo ni avtomatizma. Pravice naj bi se priznavale individualno, tako da posameznik pridobi tiste pravice, ki jih zaradi svoje invalidnosti potrebuje. Republika Slovenija naj bi z različnimi ukrepi skrbela za čim bolj polno vključevanje oseb z invalidnostjo v družbo z namenom zagotavljanja ustrezne življenjske ravni, tj. da se te osebe enakopravno z drugimi vključujejo v družbo in živijo neodvisno življenje.

Vlada pojasni, da iz obrazložitve predloga ZSVI izhaja, da se z zakonom urejajo status in pravice najtežjih invalidov (ki brez pomoči druge osebe ne zmorejo sami opravljati osnovnih življenjskih potreb) v Republiki Sloveniji. Glede na takrat veljavno zakonodajo (tj. Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, Uradni list SRS, št. 41/83 – v nadaljevanju ZDVDTP) pa se je razširil krog upravičencev, tako da poleg oseb z zmernimi, težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju in najtežje gibalno oviranih oseb lahko pridobijo status invalida po zakonu tudi osebe z avtističnimi motnjami, ki imajo hudo obliko neprilagojenega vedenja, ki jim onemogoča samostojno življenje in pridobivanje sredstev za preživljanje, gluhoslepe osebe in osebe z zmerno do hudo možgansko poškodbo ali okvaro. Vsi invalidi, ki pridobijo status invalida po tem zakonu, naj bi imeli pravico do socialnovarstvenih storitev v skladu z Zakonom o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 57/12, 39/16, 29/17, 54/17, 28/19, 82/23, 24/25 in 112/25 – ZSV) ter do storitev socialnega vključevanja, pravico do nadomestila za invalidnost in pravico do dodatka za pomoč in postrežbo. Vlada dodaja, da se je pri pripravi predloga ZSVI sledilo tudi stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 86), ki jih povzema. Med drugim naj bi se sledilo tudi stališču, da je z vidika ustavnih zahtev bistveno, ali država obravnavani skupini invalidov z vsemi razpoložljivimi ukrepi socialnega varstva zagotavlja osnovno preživetje, potrebno za zagotovitev njihovega osebnega dostojanstva.

Vlada navaja, da osebe z diagnosticirano dolgotrajno duševno boleznijo niso vključene v taksativno našteti nabor ciljne skupine oseb za pridobitev statusa invalida v skladu z ZSVI, prav tako pa tudi niso uvrščene v prvo alinejo prvega odstavka 3. člena ZSVI med osebe z zmernimi, težjimi ali težkimi motnjami v duševnem razvoju. Invalidnost naj bi bila namreč po svoji naravi trajna in neozdravljiva, osebe s težavami v duševnem zdravju pa se v nasprotju z navedeno maksimo z ustrezno terapijo in zdravljenjem lahko pozdravijo (oziroma izboljšajo svoje zdravstveno stanje) in ponovno vključijo na trg dela.

Vlada dodaja, da je za osebe s težavami v duševnem zdravju, četudi niso upravičene do statusa invalida oziroma do pravic v skladu z ZPIZ-2 ali ZSVI, urejena možnost pridobitve statusa invalida po ZZRZI, da bi se jim lahko omogočila pravica do storitev zaposlitvene rehabilitacije ter bi se vključile v kvotni sistem zaposlovanja invalidov. Pravice upravičencev po različnih predpisih naj bi bile res različne, vendar naj bi sledile ciljem in namenom specialnih predpisov ter naj bi hkrati zagotavljale, da se priznavajo individualno na način, da posameznik pridobi le tiste izmed njih, ki jih zaradi svoje invalidnosti potrebuje.

Vlada pojasni, da se osebam, tudi invalidom, ki si same materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati, socialna varnost zagotavlja v okviru socialnovarstvenih prejemkov, tj. z denarno socialno pomočjo in varstvenim dodatkom. Šlo naj bi za instituta, ki sta namenjena socialno ogroženim osebam, pri čemer naj bi se status socialno ogrožene osebe ugotavljal ob upoštevanju izpolnjevanja pogojev po ZSVarPre in Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/10, 40/11, 14/13, 99/13, 57/15, 90/15, 88/16, 75/17, 77/18 in 47/19 – v nadaljevanju ZUPJS). Vlada dodaja, da če je oseba, torej tudi invalid, socialno ogrožena, je ob izpolnjevanju vseh zakonsko določenih pogojev lahko upravičena do navedenih pravic, ki sta poleg pogoja, da višina dohodkov ne sme presegati zakonsko določenega cenzusa, odvisna tudi od števila družinskih članov, premoženja ter zagotovljene oskrbe in morebitnega obstoja krivdnega razloga.

Predlagatelj v odgovoru na mnenje Vlade vztraja pri stališču, da v ZSVI obstaja protiustavna pravna praznina, in pri razlogih za to. Ponovno opozarja na že omenjeno bistveno razliko med pravicami po ZSVI in po ZSVarPre. Zavrača navedbo Vlade, da je značilnost invalidnosti trajnost in neozdravljivost. Opozarja na spremenjeno definicijo invalidnosti po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – ZPIZ-1), po kateri trajnost sprememb v zdravstvenem stanju ni (več) pogoj za oceno invalidnosti, temveč naj bi se ta ugotavljala, kadar spremembe v zdravstvenem stanju "začasno ali trajno" vplivajo na zavarovančevo delovno zmožnost. Enako določbo naj bi vseboval tudi prvi odstavek 63. člena ZPIZ-2. Predlagatelj opozarja tudi na že v zahtevi navedeno opredelitev oseb z invalidnostjo po Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI). V skladu s to opredelitvijo naj bi med osebe z invalidnostjo nedvomno spadale tudi osebe z diagnosticirano dolgotrajno duševno boleznijo.

Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20, 92/21 in 22/25 – v nadaljevanju ZUstS) prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Tako dejstvo prekinitve postopka kot tudi to, da mora sodišče izkazati, da mora izpodbijano zakonsko določbo uporabiti v postopku, v katerem odloča, spadata v okvir procesne predpostavke iz 156. člena Ustave in iz prvega odstavka 23. člena ZUstS, ki mora biti izpolnjena za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Pri tem mora sodišče izkazati, da izpodbijanih zakonskih določb ni mogoče razložiti ustavnoskladno.¹

Predlagatelj je izkazal obstoj teh procesnih predpostavk. Iz sklepa o prekinitvi pritožbenega postopka in zahteve za oceno ustavnosti izhaja, da predlagatelj odloča o pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo odločbe Ministrstva. Predlagatelj pojasni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ob ugotovitvi, da pri tožniku ni podana zmerna, težja ali težka motnja v duševnem razvoju in tudi niso podana druga stanja po prvem odstavku 3. člena ZSVI, ki bi bila lahko podlaga za priznanje statusa invalida.² Prvi odstavek 3. člena ZSVI naj bi taksativno določal zdravstvena stanja, na podlagi katerih oseba pridobi status invalida po tem zakonu. Predlagatelj meni, da tudi dolgotrajna duševna motnja, tako kot zdravstvena stanja, taksativno določena v prvem odstavku 3. člena ZSVI, vpliva med drugim na zmožnost osebe zagotavljati si sredstva za preživetje. Predlagatelj v zvezi s tem pojasni, da sta bila tožniku priznana status invalida po ZZRZI in pravica do zaposlitvene rehabilitacije. Po predlogu izvajalca zaposlitvene rehabilitacije pa naj bi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) izdal odločbo, da je tožnik nezaposljiv. Iz odločbe naj bi izhajalo, da se tožnik zaradi posledic invalidnosti v procesu zaposlitvene rehabilitacije ni mogel dovolj usposobiti za zaposlitev. Predlagatelj ob navedenem pojasni še, da se je pri tožniku duševna motnja pojavila v času rednega šolanja, pred dopolnitvijo 26. leta in da tudi zato ni upravičen do statusa delovnega invalida oziroma pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Upoštevaje navedeno, predlagatelj meni, da izpodbijana določba protiustavno oži krog oseb, ki so glede na zdravstveno stanje upravičene do statusa invalida in pravic po ZSVI. Ker v prvem odstavku 3. člena ZSVI med izrecno opredeljenimi zdravstvenimi stanji ni dolgotrajne duševne motnje, Ustavno sodišče pritrjuje predlagatelju, da za sprejetje ustavnoskladne odločitve v obravnavni zadevi potrebuje odločitev Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi.

Predlagatelj meni, da je položaj oseb z dolgotrajno duševno motnjo, ki so zaradi invalidnosti nezaposljive in si zato sredstev za preživljanje ne morejo zagotavljati same,³ primerljiv s položajem oseb z okvarami ali motnjami, opredeljenim v navedeni zakonski določbi. Kljub temu pa naj do statusa in pravic po ZSVI ne bi bile upravičene. Čeprav naj bi tudi njihova invalidnost nastala v obdobjih oziroma na način, kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena ZSVI, naj bi bile navedene osebe upravičene le do socialnovarstvenih prejemkov po ZSVarPre, s tem pa postavljene v manj ugoden položaj kot osebe, upravičene do statusa in pravic po ZSVI. Ustavno sodišče ugotavlja, da že iz navedenega izhaja, da v izpodbijani določbi ni pravne praznine, kot meni predlagatelj. Položaj obravnavane skupine oseb z invalidnostjo je, čeprav po mnenju predlagatelja v neskladju z Ustavo, urejen v drugih predpisih.

Upoštevaje tudi okoliščine sprožilnega primera (pojav duševne motnje v času rednega šolanja, nezaposljivost v skladu z ZZRZI, brez pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja), pa je navedbe predlagatelja mogoče razumeti tudi tako, da oceno ustavnosti prvega odstavka 3. člena ZSVI zahteva zato, ker meni, da zakonodajalec pri opredelitvi oseb, ki jim je z ZSVI pravico do denarnega prejemka za pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov zagotovil pod ugodnejšimi pogoji, kot izhajajo iz ZSVarPre, ni ravnal v skladu z zahtevami načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zastavlja se torej vprašanje, ali je zakonodajalec navedeno pravico zagotovil vsem osebam z invalidnostjo, ki so v ustavnopravno primerljivem položaju. Kot izhaja iz ustavnosodne presoje,⁴ gre za osebe z invalidnostjo, ki jim poseben položaj (zaradi časa nastanka njihove invalidnosti in težjih oblik invalidnosti) daje že Ustava v drugem in tretjem odstavku 52. člena. Ustavno sodišče mora torej v okviru trditev predlagatelja odgovoriti na ustavnopravno vprašanje, ali je prvi odstavek 3. člena ZSVI, ki med upravičene osebe do statusa invalida po tem zakonu in s tem do pravice do materialne varnosti pod ugodnejšimi pogoji (tj. ne glede na njihovo premoženjsko stanje) ne šteje tudi oseb z dolgotrajno duševno motnjo, čeprav je bilo zanje v skladu z ZZRZI ugotovljeno, da so nezaposljive, in čeprav (zaradi časa nastanka njihove invalidnosti) niso upravičene do statusa delovnega invalida⁵ oziroma pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v skladu z načelom enakosti pred zakonom.

Pravice oseb z invalidnostjo⁶ ureja več predpisov. Osebe z invalidnostjo namreč niso enovita skupina, saj med posameznimi skupinami oseb z invalidnostjo obstajajo razlike, ki se odražajo tudi v pravni ureditvi.⁷ Nekateri predpisi urejajo njihov položaj enotno,⁸ nekateri pa urejajo pravice samo določene skupine oseb z invalidnostjo.⁹

Socialno varnost¹⁰ oseb z invalidnostjo v okviru obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja ZPIZ-2. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobijo praviloma zavarovanci, torej osebe, ki so obvezno zavarovane na podlagi opravljanja določenega dela oziroma delovne in druge aktivnosti. Če ZPIZ-2 ne določa drugače, so pravice iz obveznega zavarovanja sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom. ZPIZ-2 samostojno opredeljuje pojem invalidnosti.¹¹ Razvršča jo v tri kategorije.¹² Socialna varnost delovnih invalidov se v primeru I. kategorije invalidnosti praviloma¹³ zagotavlja s pravico do invalidske pokojnine,¹⁴ v primeru II. in III. kategorije invalidnosti pa z različnimi nadomestili (npr. v primeru priznanja pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega ima zavarovanec pravico do delnega nadomestila). Nadomestila se praviloma odmerijo v določenem odstotku od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti.

ZPIZ-2 določa splošne in posebne pogoje za pridobitev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavarovanci pravice pridobijo ob nastanku invalidnosti in ob izpolnitvi drugih pogojev, ki jih zakon določa za pridobitev posamezne pravice (npr. starost, dopolnjena zavarovalna oziroma pokojninska doba). Pri pravicah iz invalidskega zavarovanja¹⁵ je pomemben tudi obstoj zavarovanja v trenutku nastanka invalidnosti. Na pridobitev pravic na podlagi invalidnosti in njihov obseg vpliva tudi vzrok za nastanek invalidnosti. Ta je lahko posledica poklicnih tveganj, kot sta poškodba pri delu ali poklicna bolezen, ali nepoklicnih tveganj, kot sta bolezen in poškodba. Pogoji za pridobitev pravic v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni so milejši, odmera dajatev pa ugodnejša.

Osebe z invalidnostjo, ki nimajo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, npr. zavarovanci obveznega invalidskega in pokojninskega zavarovanja, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev pravic iz tega zavarovanja,¹⁶ uživalci pravic iz tega zavarovanja, ki jim ne zagotavljajo ustrezne materialne varnosti, osebe s statusom invalida¹⁷ po ZZRZI,¹⁸ ki imajo odločbo o nezaposljivosti,¹⁹ lahko pridobijo socialnovarstvena prejemka po ZSVarPre. To sta pravica do denarne socialne pomoči in pravica do varstvenega dodatka. Gre za pravici, ki sta v temelju odvisni od materialnega položaja posameznika ali njegove družine, ki navedeni pravici uveljavljata. Postopek in pogoje za njuno pridobitev določata ZSVarPre in ZUPJS. Pravici se financirata iz proračuna Republike Slovenije (55. člen ZSVarPre).

Pravica do denarne socialne pomoči je namenjena vsem skupinam oseb, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere same ne morejo vplivati.²⁰ Pravica do varstvenega dodatka pa je namenjena le določenim skupinam oseb. Do nje so upravičene osebe, ki so trajno nezaposljive,²¹ trajno nezmožne za delo,²² nezaposlene in starejše od 63 let za ženske oziroma od 65 let za moške ali uživalci starostne, predčasne, invalidske in vdovske pokojnine (prvi odstavek 7. člena ZSVarPre).²³ Z varstvenim dodatkom se upravičencu do njega za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanjem trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb (slednjemu je namenjena denarna socialna pomoč). Upravičencu, ki se v skladu s 54. členom ZSVarPre šteje za trajno nezaposljivega ali trajno nezmožnega za delo ali ki je nezaposlen in starejši od 63 let za ženske in od 65 let za moške ter je brez premoženja, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, ali je v institucionalnem varstvu in tudi čigar družinski člani izpolnjujejo pogoje iz tega odstavka, se dodeli trajna denarna socialna pomoč. V skladu z 52. členom ZSVarPre navedeno velja tudi za varstveni dodatek.

Ob navedenih predpisih s področja socialne varnosti materialno varnost oseb z invalidnostjo urejata še dva posebna predpisa. To sta ZVojI²⁴ in ZSVI.

ZSVI²⁵ ureja pravice in postopek pridobitve statusa invalida osebam s trajnimi prirojenimi ali pridobljenimi okvarami, ki se zaradi invalidnosti ne morejo socialno vključevati v skupnost brez nudenja storitev socialnega vključevanja in ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje, pravico do denarnih prejemkov in možnosti, ki jim jih zagotavlja država za njihovo enakovredno vključevanje v družbo (1. člen).