TFL Vsebine / TFLGlasnik

Razumevanje kompleksnosti dinamike nasilja v družini

Podoba družine 21. stoletja je podoba skupnosti, podpore, razumevanja, ljubezni in neusahljivega vira moči. Sodobna družba in mediji nam vsak dan določajo pravila, po katerih so popolne družine umetno ustvarjene podobe nasmejanih staršev (očeta in mame) ter otrok, dečka kot prvorojenca in njegove nekaj let mlajše svetlolase in modrooke sestrice. Ozadje iluzije popolne družine dopolnjuje velika hiša in pes srednje velikosti, status družinski.¹

Družina je življenjska skupnost dveh ali več oseb v istem gospodinjstvu, ki so med seboj povezane s poroko, partnerstvom in/ali starševstvom.² Družina je vsaj dvogeneracijska skupnost³ in mnogo več kot le skupina posameznikov.⁴ Sociološko je »družbena institucija, ki skrbi za otroka/e,⁵ Družinski zakonik⁶ jo opredeljuje kot življenjsko skupnost otroka (ne glede na njegovo starost), z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi zanj in ima po zakoniku do otroka določene obveznosti in v zvezi s tem določene pravice. Gabi Čačinovič Vogrinčič⁷ dodaja socialno-psihološko komponento družine, v kateri imajo posamezniki v interakciji skupne motive in cilje, povezujejo jih skupna pravila, norme in vrednote. Odnose v njej odražajo in določajo relativno trajne strukture statusov in vlog, zaradi česar se v družini oblikujeta zanjo značilna struktura moči in način vodenja, razločijo se čustveni odnosi med člani. Dom simbolizira zavetje in intimo,⁸ varno okolje, kamor se vračamo iz javnega življenja, prostor, kamor se lahko umaknemo in kjer je obseg družbenega nadzora bistveno omejen,⁹ in zato prostor, kjer si dovolimo biti takšni, kakršni smo.

V realnosti je družina prostor, kjer maske padajo. Vsakodnevne zahteve, raznovrstne stiske in težave, ki so ekonomsko-finančne, socialne ali zdravstvene, potiskajo ljudi do skrajnih meja. Odtujenosti in spektri raznovrstnih odvisnosti so del stvarnosti in nasilje v družini je del tudi slovenske realnosti.¹⁰

Nasilje v družini

Leta 2008 Kazenski zakonik (KZ-1)¹¹ nasilje v družini opredeli kot samostojno kaznivo dejanje (191. člen KZ-1), ki se preganja po uradni dolžnosti. Istega leta je sprejet še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), s čimer se nasilje v družini vzame iz konteksta zasebnosti in se ga javno izpostavi kot problem družbe, proti kateremu se je treba boriti z ustreznimi (represivnimi) ukrepi.¹²

Kaznivo dejanje nasilja v družini je izvršeno, kadar so kumulativno izpolnjeni trije zakonski znaki:

• dejanje je storjeno v družinski skupnosti,
• gre za dalj časa trajajoče kontinuirano izvrševanje nasilja in
• žrtev je v podrejenem položaju.

Družinska skupnost

Kaznivo dejanje nasilja v družini je po 191. členu KZ-1¹³ vezano na osebe, ki sobivajo v trajnejši življenjski ali družinski skupnosti. Ni dovolj, da so osebe opredeljene kot družinski člani po ZPND,¹⁴ bistveno je njihovo sobivanje v skupnem gospodinjstvu. Kaznivo dejanje se izvrši tudi v primerih, ko je družinska ali življenjska skupnost že razpadla ter storilec in žrtev ne živita več skupaj, vendar storilec nadaljuje izvrševanje nasilja nad žrtvijo, npr. storilec še naprej izvaja psihično nasilje nad žrtvijo (osebno ali preko e-naprav), ob neposrednih stikih (npr. ob predaji otroka) nad žrtvijo izvaja fizično nasilje, žrtvi še vedno omejuje svobodo, jo še naprej zalezuje ipd.

Praviloma je nasilje v družini izvršeno med odraslimi osebami, z izjemo, da je storilec nasilja v družini lahko tudi mladoletnik, ki živi v družinski skupnosti s staršem(a)/skrbnikom/drugim sorodnikom in nad njim/njima/njimi kontinuirano izvaja nasilje ter ga/ ju/jih spravlja v podrejen položaj. Obratno je otrok ali mladoletnik, ki je žrtev nasilja s strani starša/skrbnika v družinski skupnosti, žrtev kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1.

Nasilje ima različne oblike

Psihično nasilje¹⁵ je ravnanje in razširjanje informacij, s katerim storilec pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če je storjeno z uporabo informacijsko- komunikacijske tehnologije.

Fizično nasilje¹⁶ je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi, ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje ter ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.

Ekonomsko nasilje¹⁷ je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju premoženja, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma ga samostojno upravlja, ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja skupnega premoženja družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do žrtve ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na žrtev. Zanemarjanje¹⁸ je oblika nasilja, kadar storilec opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo ta potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin – če gre za sobivanje.

Spolno nasilje¹⁹ je ravnanje s spolno vsebino, v katero žrtev ne privoli, je vanj prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njegovega pomena, nadalje grožnja z uporabo spolnega nasilja in javna objava spolnih vsebin o žrtvi. Spolno nasilje ni konzumirano v kaznivem dejanju nasilja v družini, saj so ta dejanja opredeljena v XIX. poglavju KZ-1 (npr. posilstvo, spolno nasilje) ali v drugih kaznivih dejanjih KZ-1, lahko pa zajema nekoliko milejše oblike, npr. otipavanje, slačenje, ko so takšna ravnanja ovrednotena kot oblika nasilja.²⁰

Podrejen položaj

Pri opredeljevanju nasilja v družini je bistvenega pomena to, da en družinski član zlorablja svojo (pre) moč nad osebo s katero je v posebnem čustvenem odnosu. ²¹ Svojo moč storilec uporablja z namenom, da si žrtev podredi in jo nadzoruje. Kadar podrejen položaj ni jasno razviden iz opisa storilčevega ravnanja, je treba obrazložiti, na kakšen način je žrtev v podrejenem položaju. Spravljanja v podrejen položaj ni mogoče razumeti le kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja ali ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.

Zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini »spravljanje v podrejen položaj« izhaja iz celotnega opisa ravnanja storilca in je konkretiziran z navedbo ali navedbami, kot so: da se žrtev storilcu iz strahu, da ji ne bi naredil še kaj hujšega in grožnje uresničil, povsem podredi, mu ne upa nasprotovati, se mu ne upa zoperstaviti, ves čas živi v strahu, ker je storilčevo obnašanje nepredvidljivo^,22 žrtev storilčevo voljo ali njegove zahteve brezpogojno upošteva, ne upa izraziti svojih stališč ali povsem otopi ob ravnanjih storilca.²³ Partnerja zato v odnosu, v katerem je prisotno nasilje, nikoli nista v enakovrednem položaju. O pomembnih ali vsakodnevnih stvareh se žrtev nikoli ne odloča svobodno, po svobodni volji, temveč se prilagaja zahtevam storilca.²⁴

Nasilje v družini je prisotno v vseh družinah sveta in vseh kulturah. Prisotno je v vseh družbenih slojih, ne glede na starost, spol, izobrazbo, socialno-ekonomski status njenih članov.²⁵ Ker se pojavi znotraj osnovne celice, je nujno večplastno razumevanje problematike, ki vključuje opredelitev, da:²⁶

• nasilje v zasebnih odnosih ostane dolgo skrito, saj se žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s storilcem težko odloči, da bo nasilen odnos zapustila, zlasti če so v družini tudi otroci,
• se nasilje v družini začne s prikritimi oblikami psihičnega nasilja, ki jih žrtev sprva ne prepozna kot nasilje, dokler s svojim časom, telesom in stvarmi ne razpolaga več sama, temveč z njimi razpolaga storilec, se nasilje v družini ne bo končalo samo od sebe.²⁷

Dinamika nasilja kaže, da ne gre samo za izoliran incident, ampak za dolgotrajen proces, ki lahko deluje zelo nejasno,²⁸ in če ne pride pravočasno do prekinitve odnosa, ima tendenco naraščanja in poslabšanja. Nasilje namreč nima zgolj ene oblike, pogosto se spreminja, preoblikuje, velikokrat se stopnjuje. Ob prvem dejanju žrtev dejanje zanika. Razume in opiše ga kot trenutek izgube nadzora med prepirom. Odnos tako postopno postaja vse bolj nasilen in krog se zavrti.²⁹ Žrtev je osupla, zmedena, razočarana, žalostna, v njej se sprožijo občutki strahu, krivde, jeze. Storilec in žrtev »se vrtita v krogu« in največkrat sama ne najdeta izhoda.³⁰ Med žrtvijo in storilcem se oblikuje strategija obvladovanja moči in nadzora, kot oblika različnih samopreživetvenih procesov.

Obrambni mehanizmi

Ljudje smo kompleksna bitja in s kriznimi situacijami, kot je doživljanje nasilja, se spopadamo na najrazličnejše načine. Pri obravnavi nasilja v družini je pomembno vedenje o ravnanju tako storilca kot žrtve.

• Separacija je obrambni mehanizem, pri katerem žrtev podobo storilca opredeljuje negativno, kadar je nasilen, in pozitivno, kadar je nemočen in potrebuje žrtvino oporo ali pomoč, kar v oškodovanki povzroči ambivalenco in nezmožnost trajnega odhoda žrtve iz nasilnega odnosa. Gre za obrambni mehanizem, pri katerem žrtev krivi samo sebe za nasilno ravnanje storilca ali za to krivi zunanje okoliščine.³¹

Separacija je obrambni mehanizem, ki se lahko razvije pri žrtvi kot taktika preživetja z namenom, da racionalizira naslje, ki se ji dogaja. Gre za proces, v katerem žrtev ločuje med storilčevim »dobrim« in storilčevim »slabim« odnosom do nje. Zaradi nenehne napetosti, negotovosti in strahu vidi v storilcu »slabega «, tistega, ki jo pretepa, in »dobrega«, tistega, ki je poln ljubezni. Gre torej za ločevanje ali separacijo med storilčevim dobrim in slabim. Zunanji vplivi postanejo razlog za opravičevanje njegovega slabega vedenja (naporna služba, izguba službe, bil je pijan, zadrogiran ipd.). Kadar je storilec »slab« in jezen, se žrtev počuti majhno, prestrašeno in nemočno ter verjame, da mu ne more pobegniti. Kadar je »dober« in prijazen, postane storilec za žrtev zgolj nemočen otrok, ki jo nepredstavljivo potrebuje. Žrtev takrat lahko skrbi za storilca in s tem kompenzira prejšnji občutek svoje nemoči. Navidezna nemoč, ki jo izkoriščajo storilci, postane za nekatere žrtve past, ker pri njih povečuje upanje, da bodo z razumevanjem (za) ustavile nasilje.³²

• Izogibanje je obrambni mehanizem, pri katerem žrtev svoje vedenje ali ravnanje prilagaja določenim situacijam, ki so lahko sprožilec nasilnega ravnanja storilca, z namenom, da bi preprečila ali onemogočila ponovno nasilje storilca nad njo ali drugimi osebami. ³³

Izmikanje kot strategija preživetja zahteva od žrtve ogromno energije in premišljenosti, ko se poskuša prilagoditi povzročitelju nasilja in umiriti situacijo, npr. z naslednjim: kosilo je skuhano, vse je urejeno in čisto, otroci so šolsko uspešni. Kadar se razjezi, je žrtev zavestno mirna, da s svojim vedenjem in ravnanjem ne bi izzvala nasilja, žrtev se navidezno strinja z voljo storilca, da na obisk ne prihajajo njeni starši, ki jih storilec ne mara, žrtev ne gre na službeno pot, ker storilcu ni všeč, da gre, ipd. Tako usmerjena na potrebe drugega pogosto pozabi nase in na lastne potrebe.³⁴

• Identifikacija s storilcem je obrambni mehanizem, pri katerem se žrtev nasilja poistoveti z ravnanjem, vedenjem, pozicijo moči storilca in začne še sama izvajati nasilje nad drugo šibkejšo osebo.³⁵

Obrambni mehanizem identifikacije s storilcem se pojavi kot obrambni mehanizem zoper občutke strahu in nemoči. Pojavi se predvsem pri mlajših osebah (še posebej najstnikih, ki so posredne žrtve nasilja v družini), saj te občutijo izreden strah kot očividci nasilja v družini. Najstniki razvijejo omenjen obrambni mehanizem kot občutek lastne moči in sposobnosti obvladovanja situacije ter si na takšen način preko občutka strahu in nemoči pridobijo občutek moči in kontrole nad situacijo, kar se najbolj nazorno pokaže tako, da postanejo storilci še oni sami. Do žrtve se obnašajo tako, kot se obnaša osrednji storilec. V besedah žrtve lahko na primer slišimo: »pred tem me je tepel on, zdaj me tepeta še sin in hči«.

• Stockholmski sindrom je obrambni mehanizem, ki se razvije v travmatskih situacijah in se odraža v močni čustveni navezanosti žrtve na storilca. Storilec si žrtev z izolacijo in nasilnim ravnanjem podreja, spet drugič pa z izkazovanjem drobnih naklonjenosti pridobiva njeno pozornost in jo ves čas ohranja. Storilec je za žrtev vez z življenjem; razvije posebno emocionalno navezo nanj in ravna drugače ali celo nasprotno od pričakovanj okolice. Do tovrstnih občutkov privede situacija, v kateri se žrtev čuti življenjsko ogrožena. Policija, ki prva obravnava nasilje v družini, se z žrtvijo in storilcem največkrat sooči ob policijski intervenciji, kjer policiste ob neprepoznavanju ali nerazumevanju stockholmskega sindroma preseneti vedenje in ravnanje žrtve, ko npr. žrtev popolnoma ohromi pred policisti, storilca pred policisti brani ali policiste celo napade ter na takšen način policistom preprečuje, da bi storilca odstranili.³⁶ Žrtev namreč ogroženost občuti neposredno ob fizični prisotnosti storilca, pa tudi tedaj, ko ni neposredno prisoten. Vedenje o tem, kaj se ji lahko zgodi, kaj ji bo storil, ko bosta ponovno sama, je tako zelo močno, da jo hromi še takrat, ko se storilec oddalji ali jo pusti samo s policisti. Gre za odnos, ki je tretji osebi težko razumljiv, saj so čustva in navezanost, ki se vzpostavijo znotraj odnosa, nedoumljivi za zunanji svet. Med udeležencema v odnosu se razvije huda oblika emocionalne navezanosti, ta pa žrtvi preprečuje, da bi razmišljala razumsko in spregledala, kaj se v odnosu pravzaprav dogaja. Storilcu popolnoma zaupa, saj misli, da jo ta pravzaprav varuje pred zunanjim svetom.

Sklep

Izhod iz nasilnega razmerja je izjemno kompleksen in težak korak. Žrtev pogosto nima kam oditi; bega ne vidi kot nekaj, kar bi ji dalo možnost izhoda in rešitve nasilja nad njo; pogosto nima podpore oziroma ima premalo podpore drugih, je prestrašena, potrta in razvrednotena. Prav zato se žrtev zaradi potrebe po zaščiti in preživetju ter narave navezovalnih odnosov v družini zelo težko odloči oditi. Občutek navezanosti je tako močno zakoreninjen, da se ta razvije in obstaja tudi v odnosu, kjer storilec žrtev nenehno kaznuje.

Na podlagi tega lahko razumemo žrtve, ki občutijo bolečino in strah, da bodo izgubile vse. Tovrstni navezovalni odnosi nam razlagajo, zakaj žrtve v nasilnem partnerskem odnosu hkrati doživljajo občutke varnosti, zaščite, tolažbe in občutke strahu, nemoči ter obupa. V mirnih obdobjih se žrtve navežejo na družinske člane, ki sčasoma zlorabijo svojo moč nad njimi. Zaradi navezanosti ostanejo v takem odnosu ne glede na to, da se nasilje ponavlja in postaja stalna praksa njihovega vsakdana.³⁷

Družba, mi vsi na drugi strani smo tisti, ki žrtev moramo razumeti, jo opogumljati in ji vztrajno vsakokrat ponuditi roko pomoči ter vztrajati, četudi se žrtev vrne in tudi če to stori večkrat – vse do takrat, ko bo resnično zmogla oditi.

¹ Miklič, N.: Nasilje v družini, Vzgoja, Ljubljana, 2018, str. 32.

² Žnidaršič, T.: Družine v Sloveniji, 2005, http:/www.stat.si/novice_poglej.sp?ID=549.

³ Rener, T., Sedmak, M., Švab, A., & Urek, M.: Družine in družinsko življenje v Sloveniji. Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Založba Annales; Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2006, str. 72.

⁴ Kompan Erzar, K.: Skrita moč družine, Brat Frančišek, Frančiškanski družinski inštitut, 2003, str. 31.

⁵ Rener, T., Sedmak, M., Švab, A., & Urek, M., naved. delo, str. 72.

⁶ Družinski zakonik – DZ (Ur. l. RS, št. 3/17).

⁷ Čačinovič Vogrinčič, G.: Psihologija družine: prispevek k razvidnosti družinske skupine, Znanstveno in publicistično središče, 1998, str. 130.

⁸ Miklič, N.: Nasilje v družini, Vzgoja, Ljubljana, 2018, str. 32.

⁹ Pačnik, B.: Pravni nasvet: Pravnikov blog: nasilje v družini. 2011, http//pravninasvet.com/blog/nasilje-v_družini.

¹⁰ Miklič, N.: Pristojosti policije na področju preprečevanja nasilja v družini, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Društvo SOS, 2014, str. 194.

¹¹ Ur. l. RS, št. 55/08.

¹² Miklič, N.: Nasilje v družini, Vzgoja, Ljubljana, 2018, str. 32—33.

¹³ Kazenski zakonik – KZ-1 (Ur. l. RS, št. 50/12).

¹⁴ Zakon o preprečevanju nasilja v družini – ZPND (Ur. l. RS, št. 16/08).

¹⁵ Zakon o preprečevanju nasilja v družini – ZPND-A (Ur. l. RS, št. 68/16).

¹⁶ Zakon o preprečevanju nasilja v družini – ZPND-A (Ur. l. RS, št. 68/16).

¹⁷ Zakon o preprečevanju nasilja v družini – ZPND-A (Ur. l. RS, št. 68/16).

¹⁸ Zakon o preprečevanju nasilja v družini – ZPND-A (Ur. l. RS, št. 68/16).

¹⁹ Zakon o preprečevanju nasilja v družini – ZPND-A (Ur. l. RS, št. 68/16).

²⁰ Miklič, N.: Kriminalistika, 2025, interno gradivo.

²¹ Filipčič, K., in Klemenčič, I.: Obravnavanje nasilja v družini: priročnik za zaposlene v vzgojno-izobraževalnih zavodih, Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 2011, str. 11.

²² Policija, Infopol, Nasilje v družini, interno gradivo.

²³ Policija, Nasilje v družini, Kriminalistika, interno gradivo.

²⁴ Rapilane, O. N.: Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo, 2018, str. 18.

²⁵ Miklič, N., Minič, M., Štirn, M., idr.: Psihosocialna pomoč žrtvam nasilja v družini in nasilja zaradi spola, Ljubljana, ISA inštitut, 2017, str. 91.

²⁶ Horvat, D., in Matko, K.: Oblike pomoči, pristojnosti in organizacije, ki nudijo pomoč ženskam in otrokom — žrtvam nasilja, ter delajo z osebami, ki povzročajo nasilje, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasiilja, Ljubljana, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2016, str. 72 in 1

²⁷ Policija, Infopol, Nasilje v družini, interno gradivo.

²⁸ Plaz, M.: Nasilje nad žensko v družini, partnerskih in sorodstvenih zvezah, Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, Ljubljana, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, str. 89.

²⁹ Dinamika nasilja v družini. (b. l.), http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini/dinamika-nasilja-v-druzini.

³⁰ Plaz, M., naved. delo, str. 89.

³¹ Kriminalistični terminološki slovar, interno gradivo.

³² Van der Ent, D. W., Evers, D., in Komduur, K.: Nasilje nad ženskami – odgovornost policije, Ljubljana, Ženska svetovalnica, 2001, str. 13.

³³ Kriminalistični terminološki slovar, interno gradivo.

³⁴ Bezenšek, L. O.: Odzivanje socialnih delavk in delavcev na nasilje v družini, Ljubljana, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, 2009, str. 17.

³⁵ Kriminalistični terminološki slovar, interno gradivo.

³⁶ Miklič, N.: Prepoznavanje in razumevanje stockholmskega sindroma pri preiskovanju kaznivega dejanja nasilja v družini, 25. dnevi varstvoslovja, Portorož 2024, str. 56.

³⁷ Aage Nottestad, J., Berg Nesset, M., Brecelj Kobe, M., idr.: Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini: priročnik za zdravstveno osebje, Ljubljana, Zdravniška zbornica Slovenije, 2015, str. 59.