TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Zavrne se tožbeni zahtevek ki se glasi:

„1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 12. 2012, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, je nezakonita in se odpravi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2008 še traja.

3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati delovno dobo in vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja z dne 6. 4. 2013 dalje.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati vse mesečne plače za čas od 6. 4. 2013 dalje do vrnitve na delo, v višini plače pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi z upoštevanimi zakonskimi in drugimi povečanji plače, tako da od mesečne bruto plače v višini 1.343,67 EUR za tožečo stranko odvede davke in prispevke, neto znesek v višini 954,01 EUR pa izplača na račun tožnice skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posamezne plače v plačil (zapade v plačilo 15. dne v mesecu) dalje do končnega plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči strani povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo."

6. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka.“

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno preverilo delovne izkušnje delavcev na sorodnih delovnih mestih, torej po naslednjem kriteriju in ugotovilo, da je imela po tem kriteriju tožnica manj delovnih izkušenj kot primerljiva delavka, zato je primerjalna delavka pravilno ohranila zaposlitev. Tožnica in primerljiva delavka sta bili primerjani po naslednjem kriteriju, ker sta po prejšnjem kriteriju obe imeli enake delovne izkušnje, tožnica kot koordinator za carinsko upravne postopke, sodelavka pa kot višji prodajni referent. Zato ne gre za vprašanje, da bi bila tožnica izločena po obeh kriterijih hkrati, kar je pojmovno nemogoče, temveč se je skupaj z drugo delavko primerjala pri delovnih izkušnjah na sorodnih delovnih mestih, potem ko sta imeli obe enake delovne izkušnje na enakih delih.

Tožena stranka je pravilno primerjala tožnico z ostalimi tremi delavci, ki so vsi imeli pogoje za zasedbo novega delovnega mesta referent v prodajni podpori I. Glede tega delovnega mesta je bil progam reševanja presežnih delavec transparenten in dokončen ter ni dokazano, da bi ponudba dela navedenim petim delavcem pri drugem delodajalcu vplivala na izbiro tožnice. Ker tožnica ni izkazala, da bi imela več delovnih izkušenj tudi pri neustreznem delovnem mestu „referent prodajni podpori II“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe, tožena stranka tožnici tudi tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi.