TFL Vsebine / TFLGlasnik

V resnici gre za enega najzahtevnejših in celo najbolj skrivnostnih pravnih institutov. Ambicija tega prispevka seveda ni razjasniti vseh globin tega pravnega jamstva, ki tudi sicer verjetno nikoli ne bodo do konca pojasnjene, temveč se po nekaj uvodnih teoretičnih izhodiščih osredotočiti na njegov razvoj, ki ga je v zadnjih letih izoblikovala sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Ta razvoj je mogoče zvesti na dve temeljni vprašanji: prvič, kdaj nastopi trenutek, ko je posamezniku treba priznati privilegij. In drugič, v katerih primerih je privilegij sploh uporabljiv oziroma kdaj gre za položaj, v katerem je treba osumljencu zagotoviti, da se informirano in svobodno odloča, ali bo sodeloval z organi kazenskega pregona. Z drugimi besedami, kakšen je domet privilegija zoper samoobtožbo. Ali je ta ozko omejen na dokaze testimonialne oziroma komunikativne narave, ali varuje tudi akt izročitve predmetov, s katerimi razpolaga osumljenec? In končno, ali varuje pred policijskim zasegom brez ustrezne odredbe sodišča celo (same) predmete, ki jih ima osumljenec pri sebi?¹

Opredelitev privilegija zoper samoobtožbo

Privilegij zoper samoobtožbo je pravica pozitivnega statusa, saj so državni organi dolžni obdolženca v položaju, ko naj bi se izjavil o očitkih oziroma se na kakršenkoli način obremenil, opozoriti na pravico do molka.² Po vsebini gre za procesno jamstvo kazenskega postopka, ki obdolžencu omogoča, da ne postane del dokazov zoper samega sebe, izpove zoper samega sebe ali prizna krivde.³ Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval.⁴ Končni namen privilegija zoper samoobtožbo je zagotoviti, da ima obdolženec položaj subjekta v kazenskem postopku.⁵ S privilegijem zoper samoobtožbo se torej varuje obdolženčeva svobodna volja, ali bo v kaznovalnem postopku izpovedoval ali raje molčal, s čimer se zagotavlja spoštovanje njegovega osebnega dostojanstva.⁶ Iz njega izraščajo pravica do molka, ki se nanaša na prepoved tako imenovane akustične prisile, pravica do pravnega pouka in pravica do seznanitve s procesnim gradivom.⁷ Tesno je povezan z domnevo nedolžnosti, ki med drugim pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, zato obdolžencu ni treba storiti ničesar v svojo obrambo.⁸

Pravne podlage privilegija zoper samoobtožbo

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) privilegija zoper samoobtožbo izrecno ne omenja. Kljub temu ga je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svoji sodni praksi prepoznalo kot del pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.⁹ ESČP je tako večkrat poudarilo, da pravica do molka spada v bistvo poštenega postopka in je splošno priznan mednarodni standard. Njen temeljni smisel je zaščititi obdolženca pred nedopustno silo s strani države in preprečevanje zlorab. Privilegij po stališču ESČP ne ščiti pred vsako samoobtožbo, temveč predvsem takrat, kadar bi bili dokazi od obdolženca pridobljeni pod prisilo.¹⁰

Na ravni Evropske unije pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe, določa Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2016/343 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku.

V četrti alineji 29. člena Ustave republike Slovenije (Ustava)¹¹ je določeno, da mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Določba tretjega odstavka 5. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)¹² zagotavlja, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Privilegij se torej razteza na zbiranje obvestil po četrtem odstavku 148. člena ZKP, na zaslišanje po 148.a členu, 203. členu in 227. členu ZKP ter na izjavljanje o krivdi na predobravnem naroku ali pri pogajanjih o priznanju krivde po prvem odstavku 450.a člena ZKP.

V prekrškovnem postopku se privilegij zoper samoobtožbo odraža v določbi drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1),¹³ ki določa, da prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in ga med drugim pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje. Podobnega pravnega pouka je prekrškovni obdolženec v skladu z določbo prvega odstavka 114. člena ZP-1 deležen tudi pred zaslišanjem s strani sodišča v rednem postopku.

Razvoj privilegija zoper samoobtožbo v praksi Vrhovnega sodišča RS

Upoštevaje že omenjeno zapletenost tega pravnega jamstva je razumljivo, da njegovega pravega pomena ni mogoče spoznati (le) s proučevanjem postavljenega prava. Gre za institut, katerega vsebino izrazito napolnjuje sodna praksa. Z drugimi besedami: njegov razvoj in razumevanje sta predmet živega, sodniškega prava. V nadaljevanju prispevka bomo na kratko predstavili, kako se je s to problematiko v zadnjih letih soočalo Vrhovno sodišče.

Najbolj jasen in nedvoumen odgovor o dometu privilegija zoper samoobtožbo je podalo Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 88506/2010, 15. oktober 2020, in I Ips 41786/2016, 26. november 2020.¹⁴ Navedeni odločbi sta prelomni, ker je Vrhovno sodišče v njiju prvič nedvoumno presodilo, da se privilegij zoper samoobtožbo ne nanaša le na osumljenčeve izjave, temveč tudi na izročanje materialnih dokazov.

Dejansko stanje v zadevi I Ips 88506/2010, 15. oktober 2020, je bilo tako: policista sta ustavila vozilo in obsojenca pozvala, da izroči predmete, ki jih ima pri sebi. Neposredno po tem pozivu je obsojenec iz žepa potegnil mobilni telefon in ga odvrgel na sedež vozila. Policista sta obsojencu zasegla mobilni telefon, nato pa opravila pregled njegovega vozila. Policija je skoraj mesec pred tem od oškodovanke zoper obsojenca prejela prijavo več kaznivih dejanj ogrožanja varnosti. Na podlagi te prijave so policisti, kot so navedli, »že dlje časa polagali pozornost na obsojenca z namenom ugotoviti, ali se v resnici vozi za oškodovanko in ji grozi po mobilnem telefonu«. Poleg tega sta policista neposredno pred ustavitvijo obsojenčevega vozila in izvedbo postopka opazila, da je obsojenec na bencinskem servisu kupil dve kartici za polnjenje računa mobilnega telefona.

V zadevi I Ips 41787/2016, 26. november 2020, pa se je obsojencu med drugim očitalo, da je osebi A na svojem domu prodal zavitek z manjšo količino prepovedane droge konoplje. Policija je opazila, da se je oseba A, ki ji je bila že pred tem znana kot uživalka prepovedanih drog, pred obsojenčevo hišo sestala z obsojencem, nato skupaj z njim vstopila v hišo in čez nekaj minut iz hiše izstopila. Po izstopu iz hiše jo je policija pozvala, da ji izroči zavitek, v katerem je bila – kot se je izkazalo kasneje – prepovedana droga konoplja.

Vrhovno sodišče je v obeh zadevah opravilo presojo v dveh korakih. V prvem koraku je ugotavljalo, ali je bil v času policijskih postopkov že osredotočen sum, da sta osebi storili v prvem primeru kaznivo dejanje oziroma v drugem primeru prekršek. Sum je osredotočen, ko je policijsko preiskovanje zoženo proti možnemu storilcu tako, da policija te osebe ne obravnava več kot občana, ki lahko da kakšno koristno informacijo o kaznivem dejanju ali storilcu, temveč kot domnevnega storilca tega kaznivega dejanja oziroma prekrška. Presodilo je, da če je bil sum osredotočen, bi morala biti domnevna storilca kaznivega dejanja oziroma prekrška v času policijskega postopka – torej preden sta jima bila zasežena mobilni telefon oziroma zvitek s konopljo – seznanjena s pravico do privilegija zoper samoobtožbo.

V drugem koraku se je osredotočilo na domet privilegija in preizkusilo, ali je poziv policistov za izročitev predmetov in zaseg mobilnega telefona oziroma prepovedane droge predstavljal kršitev privilegija zoper samoobtožbo. Presodilo je, da se privilegij sicer primarno nanaša na izjave testimonialne ali komunikativne narave, vendar pa je treba ločiti med fizičnimi dokazi, ki izvirajo iz ali od telesa obdolženca, ki jih je od njega mogoče pridobiti neodvisno od njegove volje,¹⁵ in med fizičnimi dokazi, torej predmeti, ki jih ima obdolženec v svoji posesti in utegnejo biti zanj obremenilni. Vrhovno sodišče je zaključilo, da predmeti, ki jih ima obdolženec v svoji posesti in utegnejo biti zanj obremenilni, poleg testimonialnih izjav sodijo v domet privilegija zoper samoobtožbo. Pri tem je štelo, da če se izročitev predmeta ali listine po pomenu, ki ga ima za dokazovanje kaznivega dejanja, približa obdolženčevi izjavi, s katero bi se obremenil, ni najti prepričljivega razloga, da obdolženca privilegij zoper samoobtožbo ne bi ščitil. Poudarilo je, da lahko predmete, s katerimi razpolaga obdolženec, pridobijo organi pregona na dva načina: prvič, da sodišče na predlog državnega tožilca izda odredbo za opravo osebne oziroma hišne preiskave, pri kateri so predmeti, ki bodo služili kot dokazno gradivo, zaseženi. In drugič, da obdolženec navedene predmete organom pregona izroči prostovoljno.¹⁶

V zadevi I Ips 8271/2021, 14. november 2024, je Vrhovno sodišče obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva zoper tako imenovano drugo odločbo – sklep, s katerim je sodišče ob reševanju ugovora zoper obtožnico iz kazenskega spisa izločilo dokaze. Jedro vložene zahteve za varstvo zakonitosti je bilo v trditvi, da privilegij zoper samoobtožbo v primeru izročitve predmeta s strani obdolženca oziroma kršitelja ne velja. Procesno dejansko stanje v tej zadevi je bilo naslednje: obdolžencu je med policijskim postopkom zaradi domnevno nepravilne vožnje električnega skuterja iz žepa padel zavojček, v katerem so policisti opazili dele rastline zelenorjave barve z značilnim vonjem konoplje. Obdolženca so odvedli v prostore policijske postaje. Ves čas je deloval nervozno, z rokami je segal v žepe, pogledoval je v predel svojega mednožja, od njega je prihajal značilen vonj po konoplji. Policisti so obdolženca, ne da bi ga poučili o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, pozvali, da jim izroči morebitne predmete, ki jih ima pri sebi, čemur je obdolženec sledil in policistom izročil zavojček s prepovedano drogo konopljo.

Vrhovno sodišče je presodilo, da sklicevanje vložnice zahteve na edicijsko dolžnost iz prvega odstavka 220. člena ZKP ni utemeljeno, ker bi povsem izničilo pomen privilegija zoper samoobtožbo. Sklenilo je, da ni razlogov za odstop od že sprejetega stališča, da kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo varuje privilegij zoper samoobtožbo. Izrecno je poudarilo še, da to velja tudi v primeru ukaza policista, ki je podan na podlagi drugega odstavka 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol),¹⁷ naj osumljenec ali domnevni storilec prekrška sam izroči predmete. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve, da s svojim aktivnim ravnanjem izroči predmete, je njegova seznanjenost s pravicami iz določb četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma iz prve alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi vrsti zajemajo pouk o privilegiju zoper samoobtožbo. Zaključilo, da je sodišče zaradi kršitve privilegija zoper samoobtožbo listine iz spisa utemeljeno izločilo.¹⁸

Tudi v sodbi I Ips 60183/2022, 13. marec 2025, je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva zoper pravnomočni sklep o izločitvi dokazov. V tej zadevi so policisti zaznali, da osumljenec, ki je bil sopotnik v avtomobilu osebe, za katero je znano, da preprodaja prepovedano drogo, v roki drži manjši predmet, ki ga je pospravil v hlačni žep. Policisti so osumljenca (za razliko od prej prikazane zadeve!) poučili, da ni dolžan izročiti predmetov, ki jih ima pri sebi, lahko pa jih izroči prostovoljno, in da se izročeni predmeti lahko uporabijo kot dokaz proti njemu. Ker osumljenec poziva policistov ni upošteval oziroma se mu je upiral, so ti na podlagi določbe 52. člena ZNPPol opravili pregled tako, da so segli v njegov hlačni žep. Iz njega so izvlekli zavitek, v katerem je bila neznana snov bele barve, ki so jo zasegli.

Vrhovno sodišče je najprej presodilo, da sklicevanje vrhovne državne tožilke na uporabo policijskih pooblastil iz 51. člena ZNPPol (varnostni pregled) ni utemeljeno, ker v obravnavanem primeru ni bilo mogoče pričakovati napada ali samopoškodovanja osebe. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče presodilo, da so policisti s seganjem v osumljenčev žep, ko je bil nanj že osredotočen sum storitve kaznivega dejanja, dejansko opravili osebno preiskavo. Sum je bil na osebo več kot očitno osredotočen, saj so jo celo policisti sami poučili po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zaključilo, da bi policija od osumljenca lahko pridobila predmet le na podlagi prostovoljne izročitve po danem pravnem pouku ali pa s pridobitvijo odredbe sodišča za osebno preiskavo.

Iz navedene sodbe je razvidno jasno sporočilo Vrhovnega sodišča, da po osredotočenosti suma na posameznika policija pooblastila za pregled osebe na podlagi 52. člena ZNPPol ne sme več uporabiti. Takoj, ko je preiskovanje osredotočeno na posameznika, sme predmet, ki ga ima ta v svoji posesti, od njega pridobiti le na podlagi prostovoljne izročitve domnevnega storilca po danem pravnem pouku ali (če domnevni storilec s policijo noče sodelovati) na podlagi odredbe sodišča za osebno ali hišno preiskavo.¹⁹

K tej sodbi je podal odklonilno ločeno mnenje vrhovni sodnik dr. Primož Gorkič, ki je med drugim navedel, da ne vidi ovire, da (upoštevaje subsidiarno uporabo določb ZNPPol v razmerju do ZKP) policisti uporabijo pooblastilo po 52. členu ZNPPol pri uresničevanju nalog iz 148. člena ZKP tudi po predhodni osredotočenosti suma. Poudaril je, da je Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo domet privilegija razširilo na predmet ali nosilec podatkov, ki se izroča, s čimer je preseglo njegovo bistvo, ki je v tem, da se nanaša na sam akt izročitve. Policisti so namreč v konkretnem primeru osumljenčevo odločitev, da z njimi ne bo sodeloval, spoštovali. S tem je bil v celoti izčrpan jamstveni naboj privilegija zoper samoobtožbo.

Sklep

Iz predstavljenih odločitev Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati naslednja ključna stališča. Prvič, privilegij zoper samoobtožbo ne zajema le testimonialnih dokazov, temveč tudi materialne dokaze oziroma dokumentarno gradivo. Drugič, domnevni storilec kaznivega dejanja oziroma prekrška uživa pravico do privilegija zoper samoobtožbo od trenutka, ko je nanj osredotočen sum storitve kaznivega dejanja oziroma prekrška. Trenutek nastopa osredotočenosti suma predstavlja dejanski začetek kazenskega oziroma prekrškovnega postopka. Posameznik postane subjekt preiskovanja, ki mu pripadajo procesna jamstva, med njimi tudi privilegij zoper samoobtožbo. Osredotočenost suma je vselej dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera, pri čemer je odločilno, ali je mogoče razumno prepoznati, da naj bi posameznik izvršil kaznivo dejanje ali prekršek. Bolj ali manj oddaljena možnost, da bi lahko pri kaznivem dejanju sodelovale tudi druge znane ali neznane osebe, sama po sebi še ne pomeni, da ni mogoče preiskovanja osredotočiti na tiste, glede katerih se takšen sum na podlagi razpoložljivih informacij že lahko oblikuje. Tretjič, policijska pooblastila po 52. členu ZNPPol (zaseg predmetov, pregled osebe) veljajo le do trenutka osredotočenosti suma. In slednjič, predmete, s katerimi obdolženec razpolaga in ti hkrati ne predstavljajo nevarnosti za policiste, druge osebe ali za samega obdolženca (če torej ne obstaja varnostno tveganje), lahko organi pregona po osredotočenosti suma pridobijo le na dva načina: tako, da sodišče izda odredbo za opravo osebne ali hišne preiskave, ali da obdolženec predmete organom pregona na njihov poziv prostovoljno izroči, pri čemer je pogoj za prostovoljnost njegove izročitve seznanjenost s pravico do privilegija zoper samoobtožbo.

Ker je tako, je jasno, da je mogoče genezo privilegija zoper samoobtožbo v praksi Vrhovnega sodišča označiti za izrazito garantistično. Je šlo najvišje sodišče v državi z razlago dometa privilegija predaleč? Menim, da ne. Širitev dometa privilegija na akte izročitve s strani domnevnega storilca pomeni pomemben korak k varstvu pravic osumljenca in ohranitvi dokaznega bremena države.²⁰ Na videz se zdi, da Vrhovno sodišče krepi položaj osumljenca oziroma njegovih človekovih pravic na račun učinkovitosti (pred)kazenskega postopka, ki je zaradi omejitev policijskih pooblastil pri zasegu predmetov znatno oslabljena. Vendar ni tako. Država bo od posameznika po osredotočenosti suma še vedno lahko pridobila zanj obremenilno gradivo (če ga sam po prejetem pouku o pravici do privilegija zoper samoobtožbo ne bo želel izročiti) z izdajo odredbe o hišni, še zlasti pa osebni preiskavi. Le pot do njegove pridobitve bo terjala nekoliko več napora, ki bo v praksi vključeval pridržanje osumljenca, pripravo pobude državnemu tožilstvu za izvedbo preiskave, predlog državnega tožilstva sodišču za njeno odreditev ter (kar je ključno) sodno presojo pogojev za izdajo odredbe za izvedbo osebne ali hišne preiskave. Končna odločitev pa ostaja v dispoziciji osumljenca. Ali bo s policijo prostovoljno sodeloval in ji predmete izročil sam, ali bo v upanju, da sodišče ne bo ugotovilo pogojev za izdajo odredbe, tvegal dolgotrajnejše in lahko celo bolj invazivne posege države v njegovo integriteto in celo osebno svobodo.

In končno še odgovor na v uvodu prispevka zastavljeno vprašanje: ali seže praksa Vrhovnega sodišča tako (pre) daleč, da privilegij varuje pred policijskim zasegom po osredotočenosti suma samo dokazno gradivo, torej predmete, ki jih ima osumljenec pri sebi? Na to bi se morda dalo sklepati na podlagi zadnje predstavljene odločbe, v kateri je Vrhovno sodišče prepoznalo kršitev privilegija po tem, ko so policisti iz osumljenčevega hlačnega žepa izvlekli prepovedano drogo, ki je pred tem (po korektno podanem pravnem pouku) ni želel prostovoljno izročiti. Odgovor je nikalen. Izhodišče je, da privilegij v najširšem smislu varuje osebno dostojanstvo posameznika, v ožjem smislu pa osumljenca ščiti pred (aktivnim, voljnim) ravnanjem v lastno škodo.

Na prvi pogled se zdi, da bi bil lahko namen oziroma jamstveni naboj privilegija udejanjen že s samo podajo pravnega pouka in spoštovanjem odločitve osumljenca, da predmetov ne izroči.²¹ Od te točke dalje, ko se ne zahteva (več) njegovo aktivno ravnanje, bi lahko policija opravila osumljenčev pregled in zasegla predmete, ki jih ima pri sebi. Ta zaključek iz prakse Vrhovnega sodišča ni razviden. Celo nasprotno. Vrhovno sodišče je (ne da bi to stališče podrobneje obrazložilo) nakazalo, da bi takšna razlaga pomenila izničenje privilegija zoper samoobtožbo. Skušajmo pojasniti, zakaj. Prvič, ker bi bilo recitiranje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo le gola forma, namenjena sama sebi, ki policiji ne bi preprečevala, da bo po odklonitvi izročitve do teh predmetov prišla sama, brez predhodne sodne presoje oziroma odobritve. Drugič, in to je ključno: odločitev osumljenca, da predmet bo oziroma ga ne bo izročil, v resnici ne bi bila svobodna oziroma prostovoljna. Nad njim bi kot Damoklejev meč viselo spoznanje, da se bo policija do njih že čez nekaj trenutkov v vsakem primeru dokopala sama, brez vključitve sodne veje oblasti. S sprejetjem take razlage bi bilo torej izvotljeno samo bistvo privilegija, ki je prav v spoštovanju avtonomije osumljenca.

---

¹ »Sklicujem se na peti amandma.« Ta določa, da se v nobeni kazenski zadevi nikogar ne sme siliti, da bi pričal zoper sebe.

¹ »Sklicujem se na peti amandma.« Ta določa, da se v nobeni kazenski zadevi nikogar ne sme siliti, da bi pričal zoper sebe.

² Primerjaj Bošnjak, M., in Žaucer Hrovatin, M.: Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, 2019, str. 288–289.

³ Primerjaj Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 27; in ^{Šošić, M.}: Zakon o kazenskem postopku (ZKP): s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 90.

4 Primerjaj na primer odločbo Ustavnega sodišča RS Up-134/97-17, 14. marec 2002, in sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Jalloh proti Nemčiji, 11. julij 2006, in Allan proti Združenemu kraljestvu, 5. november 2002.

⁵ Tako Zupančič, B. M.: Med državo in posameznikom: Privilegij zoper samoobtožbo, Pravnik, let. 51, št. 1/3, 1996, str. 29.

⁶ Primerjaj npr. odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1293/08-24, 6. julij 2011, točka 31.

7 Tako Žaucer, M.: Nekateri vidiki priznavanja privilegija zoper samoobtožbo pravnim osebam, Pravnik, let. 68, št. 5/6, 2013, str. 319–321.

⁸ Podrobneje o tem glej Vavken, L.: (Ne)priznavanje privilegija zoper samoobtožbo pravnim osebam s poudarkom na enoosebni gospodarski družbi, Zbornik znanstvenih razprav, letn. 2024, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2024, str. 65-86.

⁹ Primerjaj npr. zadeve Funke proti Franciji, 25. februar 1993, John Murray proti Združenemu kraljestvu, 8. februar 1996, in Jalloh proti Nemčiji, 11. julij 2006, ter številne druge.

¹⁰ Primerjaj npr. zadeve Funke proti Franciji, 25. februar 1993, Saunders proti Združenemu kraljestvu, 17. december 1996, in De Legé proti Nizozemski, 4. oktober 2022.

¹¹ Ur. l. RS, št. 33/91.

¹² Ur. l. RS, št. 176/21 – UPB, 96/22.

¹³ Ur. l. RS, št. 29/11 – UPB, 21/13, 111/13, 74/14.

¹⁴ Izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče razveljavilo in zadevi vrnilo v ponovno odločanje, ker je ugotovilo, da ne vsebujeta ustrezne presoje o tem, ali je bil sum na obdolženca osredotočen.

¹⁵ Na primer prstne odtise, bris ustne sluznice, odvzem krvi in drugih telesnih tekočin ipd.

¹⁶ Ta dva načina se med seboj bistveno razlikujeta, ker postopek z zahtevo za izročitev predpostavlja osumljenčevo lastno ravnanje, hišna oziroma osebna preiskava pa omogoča njegovo pasivnost.

¹⁷ Ur. l. RS, št. 22/25.

¹⁸ Tej praksi je Vrhovno sodišče sledilo tudi v prekrškovni zadevi IV Ips 10/2025, 16. julij 2025, v kateri je presodilo, da se je inšpekcijski postopek v času zahteve po izročitvi dokumentacije že prevesil v prekrškovni postopek, in v priporni zadevi XI Ips 72686/2023, 16. julij 2025, v kateri je ugotovilo, da je bil policijski zaseg predmetov po osredotočenosti suma prima facie nezakonit.

¹⁹ To stališče je Vrhovno sodišče potrdilo tudi v sodbi I Ips 8272/2021, 12. junij 2025, v kateri je presodilo, da v obravnavanem primeru policisti niso iskali na slepo (t. i. fishing expedition), temveč so aluminijast zavitek neposredno zaznali že pred pozivom k njegovi izročitvi. Ta okoliščina pa zahteva jamstva, ki jih zagotavlja privilegij zoper samoobtožbo.

²⁰ Tako tudi Hafner, M., in Briški, L.: Novejše dileme o dometu privilegija zoper samoobtožbo in prepovedi sojenja o isti stvari na primeru kršitev v zvezi z drogami, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 1985, Ljubljana, str. 101 in 104.

²¹ Tako odklonilno ločeno mnenje vrhovnega sodnika dr. Primoža Gorkiča k sodbi I Ips 60183/2022, 13. marec 2025.