TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v VII. in VIII. točki izreka tako, da se glasi:

„ VII. Tožena stranka mora za tožnico v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti stroške postopka v znesku 403,14 EUR namesto zneska 343,85 EUR), in sicer na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

VIII. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 749,63 EUR (namesto zneska 523,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 73,20 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Med tožečo in toženo stranko je bil sklenjen dogovor v višini plačila iz naslova povračila stroškov za prehrano. Veljavnega ustnega dogovora s tožnico toženec ne bi smel enostransko spremeniti, zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Tožnica je z delodajalcem sklenila dogovor o izplačilu kilometrine po 0,18 EUR za vsak kilometer. Glede na ustni dogovor in ob upoštevanju dejstva, da zaradi slabih avtobusnih povezav na sporni relaciji, ki tožnici niso omogočale pravočasnega prihoda na delo in odhoda z dela, je tožničin zahtevek za povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela utemeljen, saj tudi 3. odstavek 50. člena Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo določa, da je v primeru, če javni prevoz ni organiziran oziroma ga delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati, delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela najmanj v višini 0,15 EUR, oziroma v vsakokratni višini po Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, za vsak polni kilometer razdalje med bivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi, do sedeža delodajalca oz. do mesta opravljanja dela. Navedena uredba pa je v 4. odstavku 3. člena določala, da se v davčno osnovo poleg povračila stroškov iz 1. odstavka ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in le-temu najbližjim postajališčem, če je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer.