TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod o ustavnopravnem prizadevanju za varstvo identitete posameznika

Ustavni razvoj informacijske zasebnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) je dosegel enega svojih ključnih doktrinarnih mejnikov s sprejemom odločbe Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju: US), št. U-I-9/24, z dne 25. septembra 2025. S to odločitvijo je US ugotovilo protiustavnost prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka ter tretjega in četrtega odstavka 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), kolikor so se ti deli predpisa nanašali na hrambo podatkov v policijski evidenci kaznivih dejanj.

Kot nekdo, ki problematiko biometričnih podatkov in širitve policijskih pooblastil v sfero splošne populacije spremlja in naslavlja že več kot četrt stoletja, to odločitev pozdravljam. A jo hkrati tudi berem z določeno mero strokovne apatije. Aktualni ustavnosodni poseg v to temo namreč potrjuje teze, ki sem jih v slovenski pravni prostor eksplicitno vpeljal že jeseni leta 2001 ko sem v članku[1] analiziral takratne poskuse izvršilne oblasti, da bi preko podzakonskih aktov (konkretno preko 6. člena tedanjega Pravilnika o izvrševanju zakona o osebni izkaznici) uzakonila odvzem prstnih odtisov državljanom zgolj za namene izdaje osebnih dokumentov.

Namen tega prispevka je doktrinarna in metodološka povezava ustavnosodne odločbe in tez izpred petindvajsetih let. Moja takratna opozorila, iz leta 2001, razumem kot teoretično in ustavnopravno predhodnico problematike, ki jo je US v letu 2025 končno zaokrožilo in prepoznalo kot nesorazmeren poseg v identiteto in informacijsko zasebnost posameznika, na temelju prvega odstavka 38. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Vendar pa moramo biti pri tej analizi intelektualno pošteni: dokler pravna znanost in ustavno sodstvo bijeta bitke s klasičnimi policijskimi evidencami, realnost tehnološkega razvoja drvi proti paradigmi popolnega digitalnega nadzora nad ljudmi. Ta prispevek zato ne ponuja le retrospektive in analize ustavne doktrine, temveč tudi kritičen pogled na postopno izgubo pomena tovrstnih ustavnih jamstev v svetu, kjer algoritemski nadzor in umetna inteligenca (UI) redefinirata in postavljata na glavo samo bit človekove svobode, identitete (kot osebe) in zasebnosti.

2. Doktrinarna analiza odločbe U-I-9/24: tri faze hrambe podatkov in ustavni testi sorazmernosti

US je v zadevi U-I-9/24 opravilo natančno, metodološko korektno analizo policijskih evidenc. Predmet presoje je bil mehanizem hrambe podatkov v evidenci kaznivih dejanj, ki ga zakonodajalec stopnjuje skozi tri časovne in funkcionalne faze:

• prva, aktivna faza: faza, ko so podatki neposredno dostopni in uporabni za tekoče operativno delo policije;
• druga faza – blokirani podatki: faza, ko se podatki po preteku določenega obdobja zaklenejo oziroma blokirajo, dostop do njih pa je mogoč le pod strogo določenimi zakonskimi pogoji ali s privolitvijo posameznika.
• tretja faza – anonimizirani podatki: faza, v kateri naj bi se podatki nepovratno ločili od identitete posameznika in bi služili le še statističnim ali analitičnim namenom.

Sodišče je metodološko pravilno najprej utemeljilo, da »podatki iz evidence kaznivih dejanj v prvi in drugi fazi hrambe osebnih podatkov so osebni podatki, zato njihova obdelava pomeni poseg v informacijsko zasebnost posameznika, varovano s prvim odstavkom 38. člena Ustave«. Nasprotno pa je sodišče za tretjo fazo ugotovilo, da »anonimizirani podatki niso osebni podatki in niso varovani« z omenjenim členom URS, vendar le pod pogojem, da gre za resnično in tehnično nepovratno anonimizacijo.

Osrednji ustavnopravni očitek, ki je privedel do razveljavitve zakonske ureditve v delu, ki se nanaša na evidenco kaznivih dejanj, je bil preprost, a doktrinarno surov: zakonodajalec je predpisal rigidne, pavšalne in nesorazmerno dolge roke hrambe, ne da bi pri tem ločeval med različnimi kategorijami oseb in težo očitanih kaznivih dejanj.

Ustavno sodišče je v jedru svoje obrazložitve zapisalo naslednje ključno stališče:

»Avtomatična in nediferencirana hramba osebnih podatkov v policijskih evidencah, ki ne razlikuje med težo kaznivih dejanj, naravo podatkov in izidom kazenskega postopka ter ne predvideva rednega preverjanja nujnosti hrambe, pomeni nesorazmeren poseg v informacijsko zasebnost, saj posameznika spreminja v trajni objekt državnega nadzora brez legitimne potrebe v demokratični družbi.«

S tem, ko je ZNPPol določal enoten, 30-letni rok hrambe podatkov v blokirani obliki za vse osumljence – ne glede na to, ali je bil kazenski postopek pozneje ustavljen, ovadba zavržena ali pa je bila oseba pravnomočno oproščena –, je država grobo kršila ustavno načelo sorazmernosti. Takšna ureditev je tudi posameznika, zoper katerega je bil postopek neuspešno voden v luči kazenskega postopka, preko policijskih evidenc za tri desetletja izenačila s pravnomočno obsojenimi storilci najtežjih kaznivih dejanj. Sodišče je poudarilo, da boj proti kriminaliteti sicer predstavlja ustavno dopusten cilj, vendar ukrep splošne, dolgotrajne hrambe brez obdobnega preverjanja nujnosti po uradni dolžnosti (ex officio) ne prestane striktnega testa sorazmernosti v ožjem smislu.

3. Retrospektiva leta 2001: članek kot doktrinarna predhodnica ugotavljanju in reševanju istega problema

Da bi v polnosti razumeli globino problema, se moramo vrniti v leto 2001, ko so se v Sloveniji postavljali temelji za množično zbiranje biometričnih podatkov zunaj kazenskega postopka. V svojem članku sem takrat problematiziral poskus administrativnega podrejanja državljanov skozi obvezno oddajo prstnih odtisov za potrebe osebnih izkaznic. Ustavno sodišče je takrat (v povsem drugi personalni sestavi) že razveljavilo določbo 6. člena pravilnika, ker je upravni organ posegel na zakonodajno področje, sam pa sem v besedilu odpiral globlja, materialnopravna in doktrinarna vprašanja.

Že takrat sem zapisal ustavnosodno opozorilo, ki danes zveni kot neposredni uvod v ustavnosodno odločbo iz leta 2025:

»Rezultat tehnološkega razvoja in posledično izpopolnjenih mehanizmov izvajanja nadzora nad ljudmi, z uporabo raznovrstnih tehničnih sredstev, ne sme biti oženje obsega posameznikove svobode, zasebnosti in privilegija zoper samoobtožbo. Dejstvo osupljivih razsežnosti tehnološkega razvoja ne sme povzročiti hkratne liberalizacije oziroma omilitve kriterijev in načel varovanja človekove svobode, zasebnosti in dostojanstva.«

Ko primerjam svoj takratni ustavnopravni klic k zadržanosti države z navedeno odločitvijo US iz leta 2025, ugotavljam naslednje konceptualne vzporednice in premike:

1. Vprašanje zakonskega pridržka in njegove vsebine. Leta 2001 je bil ključni problem v tem, da je izvršilna oblast poskušala biometrične podatke odvzemati brez kakršne koli zakonske podlage, zgolj na ravni pravilnika. Leta 2025 je problem subtilnejši in nevarnejši: zakonodajalec je sicer sprejel zakon (ZNPPol), vendar je v njem oblikoval vsebino, ki je ustavno nesprejemljiva. Ustavno sodišče je s tem potrdilo, da formalni obstoj zakona ne zadošča: zakon mora biti vsebinsko omejen, po vsebini predvidljiv in mora omogočati individualizacijo, sicer postane instrument zakonitega despotizma nad podatki.
2. Prelevitev administrativne identifikacije v trajno stigmatizacijo. V svojem članku iz leta 2001 sem opozarjal na nevarnost diskriminacije in postopnega navajanja državljanov na to, da je njihovo telo (prstni odtis) last države, ki ga ta lahko zahteva kadar koli v upravnem postopku ali v kazenskem postopku. Odločba iz leta 2025 ta strah potrjuje na področju kazenskih evidenc: ko država enkrat pridobi posameznikove podatke, se od njih zelo težko loči. Tridesetletna hramba podatkov nedolžnih oseb v t. i. drugi fazi (blokirani obliki) ni nič drugega kot administrativni podaljšek policijskega suma ali policijske težnje po delovanju po liniji najmanjšega napora, ki posamezniku odteguje pravico do pozabe. Seveda je to očitno in grobo kršenje ene od najpomembnejših ustavnih kategorij – privilegija zoper samoobtožbo.
3. Metodologija individualizacije posega. Moje opozorilo iz leta 2001 glede varovanja osebne svobode in dostojanstva se v odločbi U-I-9/24 neposredno aplicira skozi zahtevo po diferenciaciji podatkov in oseb. Sodišče je izrecno poudarilo, da mora policijska evidenca natančno ločevati med osumljenci, obdolženci, pravnomočno obsojenimi in tretjimi osebami, ter da morajo biti roki hrambe prilagojeni teži kaznivega dejanja. Kar sem pred petindvajsetimi leti teoretično zatrjeval in zahteval kot ustavno varovalo pred tehnološkim oportunizmom države, je sedaj postalo zavezujoč ustavnosodni standard.

4. Konceptualna in metodološka prepričljivost ustavnosodne presoje

Če se osredotočim na metodološko čistost odločbe U-I-9/24, lahko sklenem, da je sodišče opravilo korektno in doktrinarno prepričljivo delo. Sklicevanje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), predvsem na ključni zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu (2008) in Gaughran proti Združenemu kraljestvu (2020), ter na prakso Sodišča Evropske unije (SEU, npr. zadeva VS proti Inspektor v Inspektorata kam Visshia sadeben savet, C-180/21) daje slovenski odločbi tudi nujno mednarodno pravno kontinuiteto.

Vendar pa se kot ustavnopravni teoretik ne morem izogniti nekaterim metodološkim pomanjkljivostim ali vsaj pretirani previdnosti sodišča. Prvo prepoznam v naivnosti koncepta anonimizacije (»tretja faza«). Sodišče se je v odločbi razmeroma hitro zadovoljilo s tezo, da anonimizirani podatki niso več osebni podatki in zato ne posegajo v 38. člen URS. V dobi sodobne podatkovne analitike, ko je s pomočjo navzkrižnega povezovanja različnih »anonimnih« baz podatkov (t. i. (angl.) data mining, tj. podatkovno rudarjenje) mogoče z izjemno visoko verjetnostjo ponovno identificirati posameznika, se mi zdi takšno strogo ločevanje metodološko zastarelo. Sodišče bi moralo zavzeti radikalnejše stališče: v digitalnem okolju popolna in nepovratna anonimizacija obsežnih policijskih baz skorajda ne obstaja.

Druga je problem procesne jasnosti v razmerju do vsebinske sorazmernosti. Predlagatelji ustavne presoje so zatrjevali tudi kršitev načela jasnosti in določnosti predpisov (2. člen URS) zaradi zapletenega računanja rokov. Sodišče je ta, očitno upravičen pomislek zavrnilo z obrazložitvijo, da so roki s pomočjo metod razlage ugotovljivi in se je raje osredotočilo izključno na test sorazmernosti. Čeprav je rezultat (razveljavitev) enak, bi moralo sodišče po mojem prepričanju jasneje opozoriti zakonodajalca, da morajo biti pravne norme na področju varstva osebnih podatkov kristalno jasne že povprečnemu bralcu, ne le dobrim pravnikom.

Kljub tem opazkam pa je vsebinska prepričljivost ustavnosodne presoje visoka. Sodišče je jasno sporočilo, da represivni aparat ne sme delovati po načelu akumulacije podatkov »za vsak primer«, saj to neizogibno vodi v družbo stalnega suma. Prav taka je bila tudi moja kritika leta 2001.

5. Bledost učbeniške ustavnosti v dobi absolutnega digitalnega nadzora

Treba je stopiti korak dlje in biti neizprosen. Ne želim se izogniti ugotovitvi, da ta odločitev US, pa naj bo še tako doktrinarno utemeljena in ustavnopravno pravilna, prihaja v času, ko tovrstne pravne bitke pospešeno izgubljajo svoj realni, praktični pomen. Medtem ko se pravniki in sodniki prepiramo o tem, ali sme policija podatke o osumljencu v klasični, rigidni mapi kaznivih dejanj hraniti 15 ali 30 let, že globoko živimo v realnosti, ki jo definira popoln, fluiden in vsesplošen digitalni nadzor nad posameznikom.[2]

Danes nadzor nad ljudmi ne poteka več primarno skozi formalne policijske evidence, ki jih ureja ZNPPol. Nadzor je postal nevidna, permanentna infrastruktura našega vsakdana. Tu je algoritemski nadzor in umetna inteligenca (UI). Sodobni sistemi UI ne potrebujejo formalno urejene »evidence kaznivih dejanj«, da bi o posamezniku ustvarili natančen psihološki, vedenjski in ideološki profil. Tudi, da bi mu sledili. Naša gibanja, nakupovalne navade, komunikacijski vzorci na spletu in politična prepričanja, pa tudi golo izjavljanje in komuniciranje s pomočjo tehnologije, se analizirajo v realnem času že skozi komercialne algoritme, do katerih ima država preko ustreznih obveščevalnih ali javno-zasebnih partnerstev nemoten dostop. Po tem je tu spletna in biometrična vseprisotnost nadzora. Tehnologija prepoznave obrazov (CCTV), ki se integrira v pametna mesta, analitika glasu, digitalne sledi, ki jih prostovoljno puščamo ob vsakem kliku, in centralizirane evidence biometričnih potnih listov so vprašanje »odvzema prstnega odtisa iz leta 2001« spremenile v nekakšno arhaično romantiko, za nepozorne ljudi tudi naivnost. Danes posameznik ne oddaja prstnega odtisa pod prisilo upravnega organa na okencu: posameznik svoj odtis in sken obraza prostovoljno ponuja svojemu pametnemu telefonu tudi po več stokrat na dan, da sploh lahko odklene aparat in s tem lastno digitalno eksistenco.

Prehod iz reaktivnega v proaktivni (predvidljivi) nadzor je zadeva dejstev in očitnosti. Klasično ustavno pravo, kot ga lahko beremo v ustavnosodni odločbi U-I-9/24, temelji na reaktivnem pristopu: posameznik je storil ali pa je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, država pa je o tem zabeležila podatek. Sodobni digitalni nadzor pa deluje proaktivno, oziroma predvidljivo. S pomočjo analize masovnih podatkov (t. i. (angl.) Big Data, tj. veliko podatkovje) sistem vnaprej ocenjuje stopnjo tveganja, ki jo posameznik predstavlja za sistem, s čimer se koncept domneve nedolžnosti, ki ga Ustavno sodišče RS tako krčevito in sicer utemeljeno brani v zadevi U-I-9/24, de facto ukinja na ravni algoritma.

US s svojimi odločbami tako – zaenkrat – naslavlja in ureja le vrh ledene gore, medtem pa se pod gladino nahaja celoten ocean nereguliranega, tehnološko superiornega nadzora, ki ga klasični ustavni koncepti sploh ne znajo več ujeti v svoje kategorije in standarde. Ko pravo končno reši problem izbrisa podatkov iz stare policijske baze, je ta isti posameznik že zdavnaj kategoriziran, profiliran in ujet v tisoče drugih, komercialnih in paradržavnih digitalnih mrežah.

6. Sklep: pravni poduk

Zgodba, ki se razteza od članka iz leta 2001 do odločbe Ustavnega sodišča RS iz leta 2025, je učbeniški primer tega, kako pravna država zamuja za tehnološko in politično realnostjo. Poučna vrednost te sage za bralca/uporabnika je večplastna. Prvič, pravo ne sme nikoli nasedati argumentom tehnološke »nujnosti« ali administrativne »enostavnosti«, »poenostavljenosti«. Vsak poskus države, da pod krinko učinkovitosti pridobi ali zadrži naše osebne podatke, se čez čas sprevrže v sistemsko zlorabo, če ni podvržen nenehnemu, striktnemu ustavnemu nadzoru. In zaenkrat ni.

Drugič, odločba U-I-9/24 pomeni pomembno zmago za doktrino informacijske zasebnosti v Sloveniji, saj postavlja jasne meje policijskemu oportunizmu in zahteva absolutno razlikovanje (diferenciacijo) ter individualizacijo obdelave podatkov. Tretjič, hkrati pa najpomembneje, ustavna jamstva je treba začeti misliti zunaj klasičnih okvirov državne represije. Če bomo ustavnost branili le pred policijo, nam bodo svobodo brez boja odvzele korporacije, algoritmi in vsesplošna digitalna infrastruktura, ki ji pravimo sodobna družba. Kar je tudi generalni cilj svetovnega dogajanja, pa če o tem kaj rečejo ali ne rečejo ničesar v mainstream medijih in na televiziji.

Bitka za ustavnost, ustavno substanco in človekovo dostojanstvo, ki sem jo začel pred petindvajsetimi leti ob vprašanju enega samega prstnega odtisa, se danes seli na polje boja proti totalnemu algoritemskemu determinizmu in totalitarizmu. Odločba US iz leta 2025 je pomemben opomnik, da pravo še zmore reči »ne« preveliki, oportunistični in preveč požrešni državi, vendar pa ostaja odprto vprašanje, ali ima to pravo še sploh dovolj moči, da zaščiti posameznika pred svetom, ki ga pospešeno spreminja v goli digitalni podatek. V tem trenutku je moj odgovor »ne«.

Opombe:

^[1] Andraž Teršek: Odvzem prstnega odtisa v upravnem postopku, v: Pravna praksa, št. 30/2001, str. 25–27.

^[2] Prim. s člankoma Andraž Teršek: EU projekt »Chat Control«: uradni cilj in dejanski namen – poskus analize, v: TFL Glasnik, št. 35/2026, 9. december 2025; Boštjan Koritnik, Andraž Teršek: Okvir CSA2 za dobavne verige IKT: nujna reforma ali (pravno) pretiravanje?, v: TFL Glasnik, št. 11/2026, 7. april 2026.