Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče od te stranke, naj listino predloži, in ji določi za to rok.
Stranka ne sme odreči predložitve listine, če se je v pravdi sama nanjo sklicevala v dokaz svojih navedb, ali če gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti ali pokazati, ali če velja listina glede na njeno vsebino za skupno za obe stranki.
Glede pravice stranke, da odreče predložitev drugih listin, veljajo smiselno določbe 237. in 238. člena tega zakona.
Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, naj predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko izvede sodišče dokaze za ugotovitev tega dejstva.
Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, kakšnega pomena je to, da stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu sodišča, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej.
Zoper odločbo sodišča iz prvega odstavka tega člena ni posebne pritožbe.