TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. UVOD

V letu 2026 velika podjetja vstopajo v drugo leto obveznega trajnostnega poročanja v skladu z direktivo CSRD in standardi ESRS. Prvo leto obveznega poročanja je bilo za podjetja prvega vala¹ precej volatilno, saj so se zakonodajni procesi, tolmačenja in izvedena pričakovanja spreminjali hitreje, kot je podjetjem uspelo vzpostaviti potrebne notranje procese. Zatem ko se je evropski zakonodajni okvir v ključnih elementih konsolidiral, lahko podjetja vsaj del pozornosti preusmerijo z operativnega zagotavljanja skladnosti na višjo kakovost razkritij, strategije in dejansko izboljševanje poslovnih praks. O vprašanju napredka pa se ne odloča zgolj znotraj evropskega regulativnega prostora, ampak v širšem okolju, ki na trajnostna prizadevanja vpliva z vidika konkurenčnosti, varnosti in dolgoročne odpornosti.

Trajnostno preobrazbo hkrati otežujejo geopolitične razmere, saj se globalna podjetja prilagajajo različnim pravilom, razdobljenim standardom in politično pogojenim prioritetam. Zato odpornost postaja vse bolj strateško pomembna. V praksi to pomeni, da morajo organizacije vzpostaviti vitke, a robustne sisteme trajnostnega upravljanja, ki prenesejo politično in regulativno spremenljivost ter hkrati ohranijo vsebino trajnostnega delovanja.

2. PRVI KORAKI: ODGOVORNOST, TRANSPARENTNOST, RAZKRITJA

Trajnostna razkritja so se razvijala postopno, čeprav so se številna velika podjetja ob uveljavitvi prvih zakonsko obveznih standardov poročanja o trajnostnosti znašla pred novim zahtevnim prehodom. V resnici gre za rezultat postopnega razvoja razumevanja korporativnih vplivov in odgovornosti več zaporednih obdobij.

Prvo obdobje je okolje postavilo v ospredje predvsem v smislu javnega zdravja. Smog v Londonu decembra 1952 je nazorno pokazal, kako lahko industrijski izpusti v kratkem času povzročijo povečano umrljivost in sprožijo politični pritisk za ukrepanje. Leta 1956 se je na Japonskem razkrila še druga razsežnost: industrijski izpusti so ogrozili prehransko verigo, posledice pa so se razvijale počasi, a dolgotrajno, in s tem izpostavile tveganja prepoznega korporativnega odziva. S knjigo *Tiha pomlad* (1962) se je razprava dodatno razširila. V ospredje je stopilo razumevanje, da gospodarske odločitve lahko vplivajo na ekosisteme, biotsko pestrost in zdravje ljudi.

Drugo obdobje se je okrepilo ob velikih nesrečah in sistemskih odzivih nanje, ko je postalo očitno, da tveganje ni le operativno, temveč tudi družbeno in politično. Stockholmska konferenca ZN leta 1972 je utrdila potrebo po skupnih okvirih in institucijah, Brundtlandino poročilo (1987) pa je trajnostni razvoj opredelilo kot stičišče gospodarstva, družbe in okolja ter nakazalo, da okoljska vprašanja niso zgolj strošek, temveč del razvojnega modela.

Tretje obdobje je prišlo z globalno odmevnimi katastrofami, ki so utrdle družbeno pričakovanje odgovornosti in preglednosti. Primeri Bhopal (1984), Černobil (1986), Exxon Valdez (1989), Baia Mare (2000), Deepwater Horizon (2010) in Fukušima (2011)² so vsak na svoj način pokazali, da se učinki industrijskih odločitev širijo prek meja podjetja v ekosisteme, zdravje, lokalno gospodarstvo, zaupanje in regulativne odzive. Takšni dogodki so bili prelomni, ker so povzročili verižne učinke in novo družbeno pričakovanje, da podjetja znajo tveganja pravočasno prepoznati, preprečevati in obvladovati.

V sodobnem času premikov pri pomenu večje odgovornosti podjetij ne povzročajo le naravne nesreče, temveč tudi odmevni primeri slabega upravljanja, ko poslovanje podjetja ogrozijo kultura odločanja, pomanjkljive notranje kontrole in preveliko osredotočanje na kratkoročne rezultate. Primeri Volkswagen, Wirecard, 737 MAX in Turing Pharmaceuticals³ so odprli vprašanja o mejah med tržnimi odločitvami, družbeno odgovornostjo in dostopnostjo, pri čemer pomanjkanje presoje in notranjih kontrol preraste v krizo zaupanja – in s tem v resno poslovno tveganje.

Prav zato se danes odgovornost podjetij vse bolj meri tudi v sposobnosti sistemskega upravljanja vplivov in v dokazljivem ravnanju, ki varuje okolje in skupnost, tudi kadar se okoliščine spreminjajo.

3. PREHOD OD OKVIROV K STANDARDIZIRANEMU POROČANJU

Razvoj trajnostnega poročanja v zadnjih dveh desetletjih lahko razumemo kot premik od prostovoljnih smernic k standardiziranim, primerljivim in obveznim zahtevam, ki se približujejo računovodskemu poročanju. Danes so organizacije hkrati soočene z globalnimi standardi (GRI, IFRS/ISSB, SASB), tržnimi mehanizmi razkritij (CDP) in zakonodajno obveznimi evropskimi standardi (ESRS-ji v okviru CSRD-ja).

Standard organizacije GRI se je uveljavil kot osrednji okvir za razkrivanje vplivov podjetij na gospodarstvo, okolje in ljudi. GRI razkritja so uporabna predvsem pri poročanju o vrednostnih verigah, človekovih pravicah ter širših družbenih in okoljskih učinkih.

Ob tem se je krepil še investitorsko usmerjen tok standardizacije, ki trajnostne informacije obravnava predvsem v smislu finančne materialnosti. SASB je zato razvil industrijsko specifične metrike za razkritja o trajnostnih dejavnikih, ki so pomembni za oceno vrednosti podjetja, ta pristop pa se je kasneje konsolidiral pod okriljem fundacije IFRS. V tem okviru standarda IFRS S1 in IFRS S2 predstavljata jedro razkritij o trajnostnih tveganjih in priložnostih, ki so relevantna za uporabnike splošnih računovodskih izkazov in kapitalske trge.

Pomembno vlogo v globalni infrastrukturi okoljskih razkritij ima tudi CDP, ki deluje kot standardiziran sistem zbiranja podatkov in ocenjevanja. Vprašalnik zagotavlja relevantne informacije za vlagatelje, banke in večje kupce v vrednostnih verigah. Pobuda, vzpostavljena leta 2000 kot Carbon Disclosure Project, se je razvila v uveljavljeno platformo za razkrivanje vplivov in upravljanja tematik podnebja, vode in gozdov. V praksi CDP pogosto deluje kot vzvod krepitve podatkovnega upravljanja (emisije, cilji, scenarijske analize) ter pomaga prepoznati vrzeli v procesih, kontrolah in odgovornostih znotraj organizacije.

Evropsko trajnostno poročanje je kvalitativno prešlo v novo fazo s sprejetjem direktive CSRD (Direktiva (EU) 2022/2464) in standardov ESRS (Delegirana uredba (EU) 2023/2772). Ob dokumenta umiščata trajnostna razkritja v obvezen, standardiziran in primerljiv poročevalski sistem. Osrednje konceptualno izhodišče ESRS-jev je načelo dvojne pomembnosti: podjetje mora celovito razkriti tako finančno pomembnost trajnostnih tem (učinki na poslovni model, tveganja, priložnosti in finančni položaj) kot tudi pomembnost vplivov (učinki podjetja na ljudi in okolje). Takšna zasnova v praksi zahteva bistveno okrepitev upravljanja podatkov, notranjih kontrol, dokumentiranja ter revizijsko sledljivih dokazil v celotnem procesu poročanja.

V letu 2025 je bila v ospredju predvsem politično-regulativna dinamika t. i. poenostavitvenih pobud (Omnibus), ki je spremenila časovnice in obseg zavezancev ter nekatere izvedbene zahteve. Ne glede na zadnje prilagoditve ostaja temeljna usmeritev evropskega okvira nespremenjena: povečanje primerljivosti, transparentnosti in odgovornosti podjetij glede njihovih vplivov ter finančne izpostavljenosti, povezanih s trajnostnimi temami.

Celoten članek je dostopen za naročnike!