TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

2. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 200,00 EUR, obsojenega B. B. pa se plačila sodne takse oprosti.

Pri opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovancu, njegovega skupnega pretepanja oškodovanca s soobsojencem ne izključuje.

Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovanec ni mogel poklicati policistov in s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati.

Obsojenca oškodovanca nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ampak sta ga s pretepanjem lahko telesno poškodovala ter mu nato še preprečila, da bi poklical policiste in pobegnil s kraja dejanja. Slednje pa ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nasilno omejevanje enakih pravic opisano v prvem odstavku 296. člena KZ-1.