TFL Vsebine / TFLGlasnik

Aleš Zalar:
Center za mediacijo in arbitražo za patente – vsesplošno se je prijela angleška okrajšava PMAC – ima v bistvu dolgo zgodovino, ker se je prvič predlog za vzpostavitev takega centra pojavil že leta 2007. Leta 2008 je to postala konkretna iniciativa, in to ravno v času, ko je Slovenija sodelovala v tako imenovanem predsedstvenem triu Svetu Evropske unije skupaj s Portugalsko in Nemčijo. Ker je bil velik podpornik tega projekta Portugalec, danes predsednik Evropskega patentnega urada Antonio Campinos, je bilo prvotno zamišljeno, da bo sedež tega centra v Lizboni. Okoliščine so nanesle, da sem leta 2008 postal minister za pravosodje in sem takoj spoznal, da je to seveda idealna priložnost tudi za Slovenijo.

Ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za gospodarstvo sta potem začeli usklajevanja v okviru tega tako imenovanega tria. Prišlo je do političnih usklajevanj in na koncu do političnega kompromisa, da naj ima center dva sedeža – enega v Ljubljani in enega v Lizboni. Tako sem na nek način prispeval k temu, da ima danes ta center dejansko sedež tudi v Sloveniji .

Potem se je zgodilo zelo dolgo obdobje, ko se ni nič zgodilo. Razlogi so bili deloma politične, deloma pravne narave. Čakalo se je na Brexit, ker je bilo prvotno mišljeno, da bo sedež Enotnega patentnega sodišča tudi v Londonu. Ko so bili Francozi in Nemci že prepričani, da si bodo lahko razdelili pogačo glede sedežev Enotnega patentnega sodišča, so prišli še Italijani in, skratka, spet so se začela politična pogajanja. Potem se je zapletlo v Nemčiji, ker se je pojavilo vprašanje, ali je taka ureditev, torej Enotno patentno sodišče z izključno pristojnostjo za patentne spore, sploh v skladu z nemško ustavo. Čakalo se je na odločitev nemškega ustavnega sodišča in vmes so tekla leta.

Tako je šele pred dobrimi tremi leti, 1. junija 2023, začelo delovati Enotno patentno sodišče, ne pa še tudi PMAC. Po enem letu poslovanja sodišča so podpisnice tega sporazuma sklenile, da je čas, da se ustanovi tudi PMAC. Države so si ta postopek zamislile tako, da se najprej izbere direktorja, potem pa se bo direktor ukvarjal z vsemi nadaljnjimi izzivi in problemi. V tem konkurenčnem postopku sem bil najbolje ocenjeni kandidat – soglasno me je takrat potrdilo 17 vlad, držav članic EU, ki sodelujejo v tako imenovanem Upravnem odboru oziroma Administrative Committee. To je v bistvu najvišji organ Enotnega patentnega sodišča in PMAC-a.

V bistvu sem moral začeti postavljati na noge mednarodno organizacijo, kar PMAC je. V resnici PMAC ni institucija Evropske unije, čeprav so ustanoviteljice države članice – a ne vse –, ampak je supranacionalna organizacija, enako kot Enotno patentno sodišče. Ustanovitev je bila izvedena v okviru t. i. okrepljenega sodelovanja držav članic EU. Ko sem začel z delom v septembru 2024, ni bilo ne prostorov ne kadrov, ne postopkovnih pravil, ne mediatorjev ne arbitrov – skratka, ničesar. Ampak meni je to predstavljalo poseben strokovni izziv. Če postavljaš nekaj povsem na novo in imaš proste roke pri uresničitvi svoje vizije, je to seveda enkratna življenjska priložnost. Zelo redko ima človek priložnost, da ustanovi mednarodno organizacijo tako, kot si jo je nekako sam zamislil.

Seveda je pravna podlaga določena v Sporazumu o Enotnem patentnem sodišču v 35. členu, ampak ta člen govori samo o tem, da naj bo ustanovljen tak center in kje. Kako bo deloval, kakšne vrste storitev bo ponujal, kako bo določena njegova pristojnost in tako naprej – vse to je ostalo odprto. V nadaljnjem postopku smo najprej sprejeli pravila vseh postopkov. Šli smo mnogo dlje, kot je predvidel sam Sporazum o Enotnem patentnem sodišču, ki govori samo o mediaciji in arbitraži. Mi smo to razširili še na druge postopke, kot je recimo expert determination oziroma izvedensko odločanje.

Zdaj pripravljamo še postopek zgodnje nevtralne ocene spora, potem smo uvedli postopek hibridne mediacije in arbitraže, tako imenovani med-arb. Skratka, šli smo mnogo dlje od tistega, kar je bilo prvotno mišljeno, ampak ob polni podpori vseh držav, ki so ta projekt zasnovale in ga zdaj tudi financirajo, saj vsaka država prispeva določen finančni delež iz svojega proračuna za delovanje tega enotnega sistema.

Potem je sledila izbira sodelavcev, ki zagotavljajo strokovno in administrativno podporo reševanju teh sporov, ter izbira vseh mediatorjev in arbitrov, kar je bil zelo obsežen projekt, ker smo izbrali, upam si trditi, najboljše na svetu, ki prihajajo s šestih kontinentov, ne samo iz Evrope. Skratka, izjemno zahteven projekt, ampak tudi izjemno zanimiv, ker na nek način orjemo ledino na področju reševanja patentnih sporov v Evropi in širše.

TFL Glasnik:
Nisem preslišala, da se je to začelo v času vašega ministrovanja. Lepo je slišati, ko politični predstavnik Slovenije s svojim znanjem in držo dobi tako zaupanje in priložnost za Slovenijo. Tako da vse čestitke in seveda se zdaj samo po sebi ponuja vprašanje: kaj to pomeni za Slovenijo?

Aleš Zalar:
Gotovo Slovenija nima prav veliko mednarodnih organizacij s sedežem v tej državi. Jasno, da je to po eni strani stvar prestiža, po drugi strani pa priznanje drugih držav Sloveniji. Mislim, da je bil eden od razlogov, da je Slovenija dobila ta sedež, prav ta, da je bila Slovenija med pionirji na področju alternativnega reševanja sporov v Evropski uniji. Bili smo med prvimi, ki smo sistematično vzpostavili zlasti mediacijo, odprli pa možnost tudi za druge alternativne postopke pri sodiščih, in to tako v gospodarskih in civilnih sporih kot v delovnih in družinskih sporih.

Skratka, Slovenija je bila ves ta čas nekako visoko na lestvici tistih držav, ki močno podpirajo ta koncept reševanja sporov. Zato mislim, da ni bil slučaj, da smo na koncu tudi uspeli s kandidaturo za ta sedež. Pomembno je tudi dejstvo, da glede na področje, na katerem PMAC deluje – to pa je pravna zaščita izumov s pravico do patenta, tako imenovanim evropskim patentom in evropskim patentom z enotnim učinkom – da bodo zdaj v naš center kot stranke v sporih prihajale največje svetovne korporacije.

Sam sem ravno pred najinim intervjujem imel skoraj dvourni razgovor s predstavniki Nokie, pred tem sem imel podoben razgovor s predstavniki Qualcomma, sledijo pa še podobni pogovori s Philipsom, Ericssonom, Applom in drugimi globalnimi akterji. Tu so še vsi farmacevtski giganti, področje biomedicine in še mnogi drugi.

Na eni strani imamo res velike igralce, ki so pravzaprav motor evropskega in svetovnega ekonomskega razvoja, na drugi strani pa imamo seveda neomejeno število podjetij, ki niso nujno največja, lahko so tudi manjša ali celo mikro podjetja, ki uporabljajo patentirane izume, seveda proti ustrezni licenčnini, ki jo plačajo. Pogosto prav na teh področjih, ko gre za tako imenovane za standard bistvene patente, prihaja do sporov in nesoglasij med tistimi, ki so nosilci teh patentov, in tistimi, ki bi radi te patente implementirali. Dokler so možnosti za reševanje sporov samo na sodiščih, bodisi na nacionalnih bodisi na Enotnem patentnem sodišču, je logična posledica tega neenotna sodna praksa.

V zadnjih mesecih imamo kar nekaj primerov, ko so v sporu o isti zadevi med istimi strankami odločala sodišča na Kitajskem, v Združenem kraljestvu, v Nemčiji in na Enotnem patentnem sodišču ter prišla do zelo različnih odločitev. Prednost PMAC-a pa je ravno ta, da lahko stranke v sporu vse te globalne spore združijo in jih uredijo na enem mestu, in to je pri našem centru.

TFL Glasnik:
Izjemno. Kako se je mednarodna skupnost odzvala na to? Še bolj pomembno pa se mi zdi naslednje vprašanje: koliko se vsa ta največja podjetja poslužujejo mediacije? Ali velike mednarodne korporacije, ko prihaja do teh sporov, pridejo do vas, preden gre cel spor na sodišče? Vendarle je know-how najbolj občutljiva stvar.

Aleš Zalar:
Seveda. Običajna praksa povsod po svetu je, da se reševanje vsakih nesoglasij ali celo sporov najprej poskuša doseči bilateralno. To pomeni v neposrednih pogajanjih. To je normalna praksa povsod po svetu in tudi na področju patentnih sporov ni nič drugače. Res pa je, da so zneski v teh sporih včasih astronomski. Ravno pred mesecem dni je recimo lokalna enota Enotnega patentnega sodišča v Mannheimu obravnavala zadevo, kjer je vrednost spora presegala 700 milijonov evrov, in sodišče je strankam predlagalo, da se reševanje spora nadaljuje z mediacijo pri PMAC-u.

Skratka, mediacija je na radarju teh, bom rekel, velikih igralcev. V teh korporacijah imajo velike oddelke, ki se ukvarjajo s strategijo reševanja sporov, in jasno poznajo vse možnosti – od pravde, arbitraže in mediacije do neposrednih pogajanj in hibridnih postopkov. Tako da ta podjetja, ki seveda potem vstopajo v poslovna razmerja z drugimi, na nek način lahko diktirajo izbrani postopek. Kadar pride do teh pogajanj ali nesoglasij, mediacija ni nekaj neznanega. Tisto, kar je zdaj večja novost, je to, da mi pri PMAC-u skupaj z Enotnim patentnim sodiščem ponujamo koncept, ki se imenuje Multi-Door Courthouse – sodišče z več vrati. To pomeni, da ponujamo celoten menu postopkov, ki jih stranke lahko koristijo, in se lahko odločijo za enega od njih, odvisno od interesov, ki jih imajo, in odvisno od soglasja nasprotne stranke v sporu. Skratka, to je novost. Zato je recimo predsednik Sodišča Evropske unije, ki je bil glavni govornik na naši inavguraciji 2. junija v Ljubljani, rekel, da je PMAC sam po sebi inovacija, ker gre za prvi tak zakonodajni projekt na supranacionalni ravni v Evropi.

Ob tem PMAC in UPC ponujata toliko različnih vrst reševanja sporov, od svetovalnih, posredovalnih in ocenjevalnih postopkov do razsojevalnih postopkov ter njihovih kombinacij. To pa je novost tudi v svetovnem merilu in zaradi tega mislim, da smo bili deležni tako velike pozornosti ob ustanovitvi in se ta pozornost seveda še nadaljuje. Ravno danes sem videl, da so na Kitajskem objavili moj intervju za enega osrednjih medijev na področju intelektualne lastnine. Kitajska je seveda tukaj izjemno močan igralec in zelo pozorno spremlja globalni razvoj. Zdaj so me že vabili v Peking, Šanghaj in še v druga mesta na Kitajskem. Želijo si čim več informacij o tem, kaj to zdaj pravzaprav pomeni za kitajska podjetja. Jasno, podobno je na Japonskem in v Južni Koreji, saj gre za države z izjemnim razvojem na področju inovacij in posledično tudi patentne zaščite.

Zanimivo je, da lahko podjetje za evropski patent z enotnim učinkom zaprosi ne glede na to, kje ima sedež in kje posluje. In zanimiv podatek je, da več kot 40 odstotkov podjetij, ki zaprosijo za registracijo evropskega patenta z enotnim učinkom v Evropi, prihaja izven Evrope in s tem zaščitijo svoj produkt na evropskem trgu. Enotno patentno sodišče rešuje vse spore, ker ima izključno pristojnost za evropske patente z enotnim učinkom in ker si do leta 2030 deli pristojnost z nacionalnimi sodišči, če gre za evropske patente. Zato je danes več kot 40 odstotkov pravdnih strank pri Enotnem patentnem sodišču izven Evrope.

PMAC je torej globalni center. Zanimivo je, da ima Enotno patentno sodišče teritorialne omejitve za svojo pristojnost, PMAC pa jih nima. Naša edina omejitev je, da mora biti neka povezava z evropskim patentom ali evropskim patentom z enotnim učinkom. Lahko je to pravna povezava, lahko povezava z dejanskimi okoliščinami, lahko so čisto komercialne povezave. Neka vez mora biti, in če obstaja, potem lahko PMAC vsak tak spor sprejme v reševanje. In ni nujno, da gre samo za področje intelektualne lastnine. Lahko je to tudi klasičen gospodarski spor, odškodnina, karkoli, recimo kršitev poslovne skrivnosti.

To pomeni, da je področje pristojnosti PMAC-a širše, kot je področje pristojnosti samega sodišča. Zato si tako močno prizadevamo promovirati naše storitve ne samo v Evropi, ampak na vseh kontinentih.

TFL Glasnik:
To pa je resnično velik uspeh, še dodatno zato, ker ste dejansko neke vrste svetovna institucija za reševanje sporov. Bi se pa dotaknila še nečesa. Zdi se mi zanimivo, ko ste prej naštevali te nove oblike reševanja sporov. Zdi se mi, da je to lahko tudi možnost vpliva pravzaprav nove sodne prakse, novega načina reševanja sporov na sodišču. Ste že zaznali kakšen ta vpliv? Najprej v Sloveniji, pa potem seveda po svetu? Kako se je svet odzval?

Aleš Zalar:
Če najprej začnem pri Enotnem patentnem sodišču, so že procesna pravila tega sodišča napisana tako, da morajo sodniki, ker je to njihova dolžnost, s strankami raziskovati možnosti za napotitev strank v alternativni postopek pri PMAC-u. Po eni strani je torej to dolžnost sodnikov in po drugi strani seveda tudi dolžnost strank, tako imenovana »duty to consider«. To ni sistem, ki bi te prisilil v ta postopek. Vsi postopki pri PMAC-u so izključno vezani na soglasje strank, ampak vgrajene so močne spodbude strankam, da tak premislek opravijo. Recimo, če vam dam primer: če se stranke odločijo za mediacijo pri PMAC-u v zgodnji fazi pravde pri UPC, jim je povrnjenih 65 odstotkov zneska, ki ga plačajo za sodno takso. Morate pa vedeti, da so sodne takse pri UPC zelo visoke, lahko presegajo tudi 300.000 evrov samo za vložitev tožbe.

Potem so tu spodbude finančne narave, ki smo jih mi vgradili v naša procesna pravila. Na primer, če se stranke odločijo za spletni postopek, plačajo samo 50 odstotkov pristojbine. Za majhna in mikro podjetja velja prav tako 50-odstotna pristojbina. Če imajo že odprto pravdo pri UPC, plačajo samo 50 odstotkov pristojbine in tako naprej. To pomeni, da je na voljo veliko finančnih spodbud, potem pa so še druge spodbude.

Recimo, pri PMAC-u nudimo brezplačen spletni informativni narok, ki ga vodi mediator ali arbiter in ki, odvisno od vrste spora, s strankami poskuša ugotoviti, ali bi bil njihov spor primeren za katerega od alternativnih postopkov pri PMAC-u. Stranka torej ne izgubi ničesar, ne plača ničesar, ni ji treba nikamor potovati, dobi strokovnjaka in potem se odloči.

In ravno danes smo dobili prvo zahtevo za izvedbo takega postopka v enem čezmejnem patentnem sporu. V bistvu gre za dva spora pri Enotnem patentnem sodišču, lokalni enoti na Nizozemskem, in stranke so se odločile, da bodo najprej na tem informativnem naroku preverile, kakšne prednosti bi morebiti imela napotitev v izbrani alternativni postopek. Zelo verjetno bo to mediacija. To so zelo pomembne spodbude, ki jih sistem potrebuje tam, kjer ni neke prisile.

Če se zdaj premaknem k drugim evropskim in tudi nacionalnim organom, vključno s sodišči: PMAC se je zelo hitro povezal tudi z drugimi institucijami, ki rešujejo podobne spore. To je EUIPO, Urad Evropske unije za intelektualno lastnino. Potem je tu Evropski patentni urad oziroma EPO, pa nacionalni uradi za intelektualno lastnino, kot ga ima vsaka država članica EU, vključno s Slovenijo.

Zelo dobro sodelujemo recimo s slovenskim in portugalskim uradom.

Zdaj se povezujemo še z nacionalnimi sodišči. Nacionalna sodišča, ki so pristojna za področje sporov intelektualne lastnine, se namreč ravno tako občasno srečujejo z zadevami, kjer ne gre samo za vprašanje nacionalnega patenta, ampak tudi za vprašanje evropskega patenta. Mi zdaj ponujamo nacionalnim sodiščem možnost, da v takih primerih strankam predlagajo razmislek o tem, da poskušajo svoj spor, če je povezan z evropskim patentom ali patentom z enotnim učinkom, rešiti pri našem centru.

Odziv je zelo pozitiven. Italija je izredno zainteresirana za to. Belgija je sama pravzaprav dala pobudo, že smo poslali podobno pobudo Avstriji in Franciji in potem jo bomo v nadaljevanju poslali sodiščem vseh držav članic Evropske unije, ki so pristojna za reševanje tovrstnih sporov. V zvezi s tem imamo recimo oktobra v Alicanteju v Španiji letno konferenco nacionalnih sodnikov in sodišč, pristojnih za reševanje sporov intelektualne lastnine. Povabili so me, da spregovorim kot osrednji govorec prav o tem, kako lahko nacionalna sodišča koristijo storitve našega centra.

Razloga za njihov interes sta dva. Prvi je na strani samih sodišč. Mnoga od njih so zelo obremenjena in imajo težave s čakalnimi dobami za rešitev sporov. Po drugi strani pa ti sodniki morda nimajo toliko ekspertnega znanja na tem specifičnem področju, kot velja za področje evropskega in unitarnega patenta. Mi pa seveda to znanje in kapaciteto imamo v naših mediatorjih, arbitrih, tehničnih in ekonomskih strokovnjakih, ker jih je na listi več kot 400.

Tako da predvidevam, da bo imela ustanovitev PMAC-a kar močan vpliv na razvoj alternativnega reševanja sporov na področju intelektualne lastnine.

TFL Glasnik:
Ko govorite, da ste arbitre in mediatorje že angažirali – kako pravzaprav funkcionirate? Pridejo po potrebi? Kako je to na daljavo, kako je pravzaprav ta vaša nova institucija organizirana?

In pa drugo vprašanje: za koliko časa je Slovenija dobila ta mandat? Ali je to trajni mandat?

Aleš Zalar:
Ja, seveda. Ustanovitev Enotnega patentnega sodišča in PMAC-a je trajen projekt. Edino, kar je začasno, je sistem financiranja tega projekta, in to je zelo zanimivo. Predvideno je namreč, da bi se po letu 2030 tako sodišče kot PMAC sama financirala iz pobranih taks oziroma pristojbin. To je tudi zelo originalen pristop.

Sicer obstaja možnost, da se to prehodno obdobje tudi podaljša, kar ne bi bilo slabo, zlasti zaradi tega, ker je bil PMAC ustanovljen šele letos. Mi imamo torej zelo malo časa, da se pozicioniramo na trgu tako močno, da bi se lahko v celoti samofinancirali. Sodišče pa tudi ni bistveno starejše od PMAC-a, če računamo, da posluje šele tri leta. Ampak to je seveda politična odločitev držav članic, ki bo sprejeta ob določenem času. Vendar moramo računati tudi s to možnostjo.

TFL Glasnik:
Mandat pa je trajen?

Aleš Zalar:
Ja, mandat delovanja obeh institucij je trajen. Predvideno je, da se bo izključna pristojnost UPC in s tem tudi PMAC-a leta 2030 razširila na vse spore v zvezi z evropskim patentom in nacionalna sodišča ne bodo več imela izbirne pristojnosti v teh zadevah, razen seveda v primerih, ko bodo stranke pravočasno podale izjavo, da izstopajo iz tega sistema (opt-out).

Naši arbitri in mediatorji seveda niso zaposleni pri PMAC-u. Najprej smo sprejeli kriterije za njihovo izbiro. Te kriterije smo tudi objavili, potem pa smo objavili 2 javna poziva, ki sta šla po celem svetu, in prejeli ogromno prijav zainteresiranih, večinoma zelo izkušenih mediatorjev, arbitrov in tehničnih ekspertov. Med njimi so svetovno znana imena. Številni so aktivni sodniki ali pa so bili včasih sodniki in so bodisi že upokojeni bodisi niso več sodniki iz drugih razlogov, potem pa so se preusmerili na področje arbitraže in mediacije. Lista teh imen je javna. Mi smo jo javno objavili. To je tudi ena od posebnosti. Mnogi večji centri, taki, kot sta recimo International Chamber of Commerce (ICC) v Parizu ali London Court of International Arbitration (LCIA) v Londonu, ne objavljajo svojih list, prav tako ne na primer World Intellectual Property Organization (WIPO) Mediation and Arbitration Centre.

Mi pa smo rekli: ne, mi želimo biti transparentni. Nimamo kaj skrivati glede tega, kdo so naši mediatorji in arbitri. Nasprotno, menimo, da je to naša konkurenčna prednost, če pokažemo, kako kakovostna imena imamo na listi. Vsi ti mediatorji in arbitri nimajo konkurenčne klavzule. Lahko delajo tudi za druge centre ali v drugih dejavnostih. Tisto, kar je tukaj ključno, je, da v konkretnem primeru, ko jih stranke izberejo ali ko jih center predlaga, ni nobenega konflikta interesov. In seveda morajo spoštovati kodeks etike, ki smo ga v zvezi s tem sprejeli pri PMAC-u in ki zagotavlja njihovo neodvisnost, nepristranost in nevtralnost. Seveda pa morajo biti tudi razpoložljivi v trenutku, ko jih stranke izberejo, kajti nekateri so »razprodani«.

Če se recimo stranka odloči za nekoga, ki je zelo iskan strokovnjak, in on reče: »Jaz v naslednjih štirih mesecih nisem na razpolago, ker delam na drugih zadevah,« se morajo stranke odločiti, ali bodo počakale nanj ali vzele nekoga drugega. Skratka, sistem je zelo fleksibilen.

Nas kot center vsi ti mediatorji, arbitri in drugi strokovnjaki nič ne stanejo, ker njihove nagrade, ki so sicer določene v naših pravilih, plačajo stranke v postopkih. Tako ti strokovnjaki ne bremenijo našega proračuna. Naš proračun v bistvu bremenijo samo stroški prostorov, opreme in stroški naših zaposlenih, tako imenovanih case managerjev. To so tisti, ki bodo potem pomagali arbitrom in mediatorjem z administrativnimi opravili pri vodenju teh postopkov. Seveda sta tu še dve naši sekretarki, ena v Ljubljani in ena v Lizboni, ter jaz kot direktor. To so stroški PMAC-a.

In tukaj je seveda prednost PMAC-a v primerjavi z Enotnim patentnim sodiščem. Sodišče ima določene omejitve pri številu sodnikov, ker mora za vsako povečanje števila sodnikov dobiti soglasje vseh 18 držav članic Evropske unije. Pri PMAC-u pa nismo vezani na ta soglasja. Mi imamo lahko na listi naših mediatorjev in arbitrov tudi več kot tisoč strokovnjakov. Slej ko prej jih bo tudi toliko. Bolj kot bo PMAC širil področje poslovanja, večja bo potreba po tem. Ampak trenutno imamo več kot dovolj kapacitet.

TFL Glasnik:
Vse ste vzpostavili v kratkem času, kar je izjemno. Še pomembnejše pa je sporočilo: ne prerekajte se na sodišču, dogovorite se.

Za konec bi vas vprašala: kakšno pa je vaše sporočilo Slovencem?

Aleš Zalar:
Spori vedno bodo, ampak način, kako se pristopa k sporu, je lahko ključen za končni rezultat reševanja tega spora.

Zato je glede na to, da se zdaj odpira toliko različnih možnosti reševanja sporov, vedno treba skrbno premisliti, katero pot izbrati. Veliko je odvisno od narave spora, od strank, ki so udeležene v sporu, od finančne vrednosti spora, od tega, kako pomembna je hitrost reševanja sporov za stranke, kako pomembni so stroški, ki so povezani s posameznim postopkom. Skratka, vrsta je elementov, ki jih je treba premisliti, preden se odločiš, na kakšen način boš pristopil k sporu. Najbolj naravna pot so logično neposredna pogajanja. Ampak ta dostikrat ne pripeljejo do rezultata zaradi zelo različnih razlogov in od tu naprej se začne strateški razmislek.

Vsekakor je mediacija postopek, pri katerem nihče ne more ničesar izgubiti. Prav zaradi tega, ker lahko iz tega postopka kadarkoli izstopiš, ne da bi nosil kakršne koli posledice, ni nobenih sankcij. Gre samo za poskus, da ob posredovanju tretjega potem morda vendarle stranki najdeta nek kompromis. Izkazalo se je seveda v desetletjih v Sloveniji, da je ta mediacija lahko izredno uspešna, in to v vseh vrstah sporov, ne samo na gospodarskem področju.

Včasih seveda mediacija tudi ni uspešna. Potem imaš naslednjo možnost in jo lahko kombiniraš še z drugimi postopki, vključno z arbitražo. In recimo, če vam navedem samo en primer: pri PMAC-u smo celo arbitražo naredili kot možnost, da je to bodisi postopek, ki se konča z zavezujočo odločbo, tako kot sodba, izdana s strani sodišča, bodisi je arbitražna odločba nezavezujoča in deluje samo kot priporočilo arbitrov strankam, v kateri smeri naj še naprej iščejo kompromis, potem pa se usedejo nazaj za pogajalsko mizo.

Skratka, ta kombinacija postopkov, ta pahljača različnih možnosti, je tisto, kar se danes lahko s pridom izkoristi. Zato so pri nas danes seveda odvetniki že zelo dobro usposobljeni za te razmisleke, ni pa morda še dovolj splošnega zavedanja v družbi, da ni treba čisto vsake zadeve peljati na sodišče.