Resolucija o strategiji regionalnega razvoja Slovenije za obdobje 2026–2050 (ReSRR26–50)

2026-01-0736

Na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Uradni list RS, št. 20/11, 57/12, 46/16, 18/23 – ZDU-1O in 14/26) in 109. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17, 46/20, 105/21 – odl. US, 111/21, 58/23 in 35/24) je Državni zbor na seji 13. marca 2026 sprejel

Resolucijo o strategiji regionalnega razvoja Slovenije za obdobje 2026–2050 (ReSRR26–50)

Slovenija že več kot petdeset let sistematično spodbuja skladen regionalni razvoj. Na tem področju je bilo doseženih veliko pozitivnih premikov, ki so prispevali k razvoju lokalnih skupnosti in dvigu kakovosti življenja v vseh delih države. Prav tako so bili vzpostavljeni institucionalni pogoji za programiranje in izvajanje regionalne politike na nacionalni in regionalni ravni. Institucije na državni in regionalni ravni so organizacijsko in kadrovsko relativno močne, deležniki na ravni razvojnih regij (v nadaljnjem besedilu: regije) pa sodelujejo pri pripravi in izvedbi projektov ter uspešno kandidirajo na razpisih za pridobitev sredstev Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) (nacionalna raven, raven EU). Na nacionalni ravni je za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja odgovorno Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj.¹ Na drugi strani so regionalne razvojne agencije v preteklih desetletjih razvile zmogljivosti za vodenje razvojnih procesov na regionalni ravni in kot take jih prepoznava vse več resorjev (priprava regionalnih razvojnih programov (RRP), regionalnih prostorskih planov (RPP), regionalnih celostnih prometnih strategij (RCPS), centri mobilnosti). Po letu 2004 se je obseg finančnih sredstev za regionalno politiko povečal, programski pristop (sredstva EU, problemska območja) je zagotovil večjo stabilnost in predvidljivost financiranja, deležniki pa so z leti pridobili dragocene izkušnje z izvajanjem programskega pristopa.

Kljub pozitivnim premikom so se regionalne razlike v Sloveniji zaradi delovanja tržnih sil in nezadostnih ukrepov regionalne politike povečale. To se kaže tako v povečevanju razlik v bruto domačem proizvodu (v nadaljnjem besedilu: BDP) na prebivalca² med najbolj razvito in najmanj razvitimi regijami in v povečevanju teh razlik znotraj regij samih. Tako je leta 2024 najbolj razvita Osrednjeslovenska regija dosegla 149,8 % povprečne razvitosti Slovenije, Zasavska regija, ki je najmanj razvita, pa 54,1 % slovenskega povprečja. Povprečne razvitosti Slovenije ne presega nobena izmed regij z izjemo Osrednjeslovenske. Pri tem so posamezne regije k skupni bruto dodani vrednosti (v nadaljnjem besedilu: BDV) prispevale zelo neenakomerne deleže. Osrednjeslovenska regija je ustvarila 39,9 % skupne BDV, ustvarjene v Sloveniji (v letu 2022 38,3 %, v letu 2023 39,4 %), sledili sta Podravska z 12,8 % in Savinjska z 10,5 %. Preostalih devet regij je k skupni BDV prispevalo precej manj, in sicer od 1,5 % do 8,2 % (Statistični urad Republike Slovenije (SURS), 2025³). Medtem ko se regionalne razlike v daljšem obdobju povečujejo z vidika ustvarjenega BDP na prebivalca, pa so se razlike v produktivnosti in razpoložljivem dohodku v enakem obdobju zmanjšale. Ključni razlog za povečevanje regionalnih razlik tiči v večji privlačnosti Osrednjeslovenske regije kot zaposlovalnega središča, kar je vodilo v centralizacijo Slovenije. Pri tem Osrednjeslovenska regija ni bila niti med 20 % najbolj razvitih EU regij na ravni NUTS 3⁴ (NUTS - skupna statistična klasifikacija teritorialnih enot). Podobni trendi so značilni tudi za številne druge članice EU, kar je razvidno iz Osmega kohezijskega poročila (Evropska komisija, 2022), ki ugotavlja, da se razlike med državami zmanjšujejo, medtem ko se regionalne razlike v hitro rastočih državah povečujejo. Podobno velja tudi za članice OECD, kjer je rast metropolitanskih regij povzročila rast regionalnih razlik (OECD, 2025a⁵). Pri tem je treba omeniti znatne razlike znotraj posameznih regij, vključno z Osrednjeslovensko.

V zadnjih tridesetih letih slovenske regije niso bile prepoznane kot potencial razvoja Slovenije, zato tudi regionalna politika ni bila prepoznana kot razvojna politika. Dosedanja regionalna politika tako ni uspela v celoti aktivirati razvojnih možnosti regij, saj se je osredotočala predvsem na izboljševanje infrastrukturne opremljenosti na ravni občin (gradnja cest, komunalne infrastrukture in vodovodov, poslovnih con itd.), manj pa na celovito in strateško premišljeno krepitev zaposlitvene in gospodarske strukture regij na podlagi usklajenih javnih politik in skupne razvojne vizije (Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (v nadaljnjem besedilu: UMAR), 2025⁶; Kavaš, Zavodnik, Nared, 2025⁷ ). To se je med drugim odrazilo v centralizaciji Slovenije, premalo izkoriščenih gospodarsko-razvojnih možnosti ostalih regij, prostorsko razpršenem in neusklajenem razvoju, neugodnih demografskih trendih ter neučinkovitih mrežah storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena, še zlasti pa v krčenju storitev splošnega gospodarskega pomena brez strateškega premisleka.

Nadaljevanje obstoječe politike, ki temelji na omejenih ukrepih endogene regionalne politike in neusklajenih sektorskih politikah na ravni regij, ki se pripravljajo in izvajajo brez ustrezne koordinacije in teritorialnega pristopa, bo vodilo v nadaljnje poglabljanje obstoječih trendov in posledično v povečevanje regionalnih razlik. K povečanju regionalnih razlik bodo prispevali tudi negativni regionalni vplivi megatrendov, kot so demografske spremembe, podnebne spremembe, tehnološki razvoj in (sub)urbanizacija.

Slovenija ima tako na področju spodbujanja regionalnega razvoja izbiro med dvema scenarijema prihodnjega regionalnega razvoja (Kavaš, Zavodnik, Nared, 2025⁸):

Scenarij 1: Koncentracija razvoja v Osrednjeslovenski regiji. Zaradi tržnih sil, ki stremijo k ekonomiji obsega in kritični masi ljudi, znanja, kapitala, infrastrukture in tržišča, ter značilnosti tehnološkega napredka se delovna mesta in gospodarska rast koncentrirata v večjih mestih in metropolitanskih regijah. V slovenskem kontekstu je to Osrednjeslovenska regija. Ta nadalje krepi vlogo glavnega slovenskega središča naprednih storitev in visokih tehnologij, v regiji pa so skoncentrirane tudi neposredne tuje investicije. Nekaterim preostalim regijam ne uspe najti mesta v sodobnem gospodarstvu, za katerega je značilen prehod iz tradicionalnega industrijskega gospodarstva v gospodarstvo, ki temelji na digitalizaciji, globalnih mrežah in storitvah z visoko dodano vrednostjo, zato posledično izgubljajo delovna mesta. Migracije prebivalstva so znotraj Slovenije nizke, vendar starostno in izobrazbeno selektivne, saj zaradi pomanjkanja možnosti ustrezne zaposlitve odhajajo predvsem mladi terciarno izobraženi prebivalci, kar je za regije velika izguba. Tako bo ob nespremenjeni regionalni politiki v večini regij vzpostavljen začarani krog nizke produktivnosti, v vseh regijah pa se bo začel proces slabšanja javnih in tržnih storitev. Tak razvojni model ima na ravni države negativne družbene, prostorske in okoljske učinke in na srednji rok tudi negativne gospodarske učinke zaradi neizkoriščenih regijskih potencialov.

Scenarij 2: Policentričen (prostorsko uravnotežen) razvoj s krepitvijo regijskih središč. Ta scenarij predvideva upoštevanje veljavnih strateških dokumentov, predvsem Strategije prostorskega razvoja Slovenije 2050 (v nadaljnjem besedilu: ReSPR50)⁹. Ta razvojni model temelji na krepitvi regijskih središč, ki pozitivno vplivajo na bližnja podeželska območja, brez negativnih razvojnih vplivov na Osrednjeslovensko regijo. Ostale regije ostanejo privlačne za bivanje, saj so v regiji delovna mesta z višjo dodano vrednostjo ter javne in tržne storitve, kar na eni strani prispeva k manjšemu odseljevanju in na drugi vodi v manjšo delovno migracijo. Pri tem omogoča razbremenitev Osrednjeslovenske regije (delovne migracije, pritisk na javne storitve, dvig cen nepremičnin, prometni zastoji …) in prispeva k zmanjšanju negativnih družbenih, prostorskih, okoljskih učinkov na ravni države. Na srednji rok policentrični razvoj prinaša tudi pozitivne gospodarske učinke, saj omogoča izkoristek regionalnih potencialov. Policentrični razvoj je bistven tudi za socialno pravičnost in enake razvojne priložnosti, saj zagotavlja dostop do kakovostnih javnih storitev, preprečuje depopulacijo in krepi regionalno in lokalno identiteto. Prav tako omogoča trajnostno rabo naravnih virov in zmanjšuje pritiske na urbana središča, s čimer prispeva k varovanju okolja in prilagajanju podnebnim spremembam. Ta razvojni model ima na ravni države pozitivne družbene, javno-zdravstvene, prostorske, okoljske učinke in na srednji rok tudi pozitivne gospodarske učinke, saj omogoča mobilizacijo regijskih potencialov. Policentrični pristop terja odločnejšo regionalno politiko, ki bi uresničila/nadgradila scenarij policentričnega razvoja. To vključuje spodbujanje razvoja gospodarstva in regij (uskladitev nacionalnega in regionalnega razvoja), kar zahteva horizontalno regionalno politiko, torej teritorialno uskladitev sektorskih politik. Policentrični scenarij prav tako kliče po večji samostojnosti, odgovornosti in institucionalni zmogljivosti regij, dobri regionalni in medregionalni infrastrukturi ter investicijah v izobraževanje, raziskave, razvoj in inovacije na ravni regijskih središč.

Scenarija ponujata različne poti razvoja. Centralizacija omogoča kratkoročno gospodarsko učinkovitost, saj podpira nadaljevanje obstoječega modela razvoja, vendar prinaša tveganja za socialno kohezijo in trajnostni razvoj. Policentrični pristop zagotavlja dolgoročno stabilnost in bolj enakomerno porazdeljene koristi, a zahteva večjo vlogo države, regionalne politike ter vlaganja v povezljivost in institucije.

Slovenija se je s pripravo Strategije regionalnega razvoja za obdobje 2026–2050 odločila za načrtovanje in izvedbo drugega scenarija in za bistveno odločnejšo regionalno politiko. Močnejša regionalna politika bo prispevala k zmanjšanju regionalnih razlik, in sicer s krepitvijo konkurenčnosti regij, katerih razvoj bo temeljil predvsem na izkoriščanju regionalnih potencialov. S tem se bo tudi okrepila odpornost slovenskega gospodarstva na krize, saj je koncentracija razvoja v pretežno eni regiji za državo zelo tvegana. Reševala se bo predvsem problematika pomanjkanja delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, kar bo omogočilo zaposlovanje prebivalcev v regiji bivanja, hkrati pa se bo zagotavljala mreža kakovostnih javnih storitev, kar bo skupaj zagotavljalo visoko kakovost življenja v vseh regijah. S strategijo se daje pozornost tudi območjem s posebnimi razvojnimi izzivi, ki so vsebinsko in teritorialno smiselno zaokrožena območja, znotraj ene ali več regij, v katerih se zaradi strukturnih, gospodarskih, demografskih, prostorskih, kulturnih ali drugih razvojnih dejavnikov pojavljajo izraziti razvojni zaostanki. Obmejna območja, ki niso pomembna le zaradi neizkoriščenih (gospodarskih, prostočasnih) potencialov, temveč tudi zaradi komunikacijske, identitetne in varnostne funkcije (Lampič idr., 2016¹⁰⁾, bodo predmet celovite obravnave. Zato je pomembno, da ta območja ostanejo čim bolj poseljena, kar zahteva ustrezno dostopnost storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena na eni strani in programski pristop na drugi. Posebna pozornost bo namenjena tudi območjem v prehodu, ki se soočajo z izzivi prestrukturiranja gospodarstva in socialnimi in gospodarskimi posledicami teh procesov. V Sloveniji to trenutno zadeva premogovni regiji Zasavje in Savinjsko-Šaleška (SAŠA), v preteklosti pa so takšno podporo potrebovala območja z visoko stopnjo brezposelnosti ter območja, prizadeta zaradi naravnih nesreč (na primer Posočje). Za uspešno izvajanje je treba okrepiti institucionalne zmogljivosti organizacij na ravni regij, s poudarkom na regionalnih razvojnih agencijah. Strategija regionalnega razvoja Slovenije za obdobje 2026–2050 je usklajena s strateškimi dokumenti, in sicer s cilji in strateškimi usmeritvami Strategije razvoja Slovenije 2030¹¹ in ReSPR50¹² ter z ostalimi nacionalnimi strateškimi dokumenti (Nacionalni energetski in podnebni načrt, Strategija razvoja prometa in druge).

Strategija regionalnega razvoja za obdobje 2026–2050 omogoča uskladitev sektorskih in teritorialnih pogledov, hkrati pa zagotavlja usklajeno delovanje pristopov od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol pri uresničevanju razvojnih prioritet regij (OECD, 2025a)¹³. To bo omogočilo večjo skladnost politik in zagotovilo okvir za regionalne ukrepe, ki podpirajo učinkovitejšo rabo omejenih javnih sredstev, tudi z zmanjšanjem trenutne namenske in finančne razdrobljenosti regionalnih spodbud.

Da je za strateško usmerjanje skladnega regionalnega razvoja potrebna strategija regionalnega razvoja Slovenije, sta opozorila Računsko sodišče (2020¹⁴) v okviru revizije regionalnega razvoja za obdobje od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2017 in Evropski parlament v Poročilu o evropskem semestru 2024¹⁵.

Slovenija nima državnega strateškega dokumenta, ki bi sistemsko in celovito urejal skladen regionalni razvoj, opredelil cilje in usmeritve, določil (sektorsko in prostorsko) usklajene ukrepe regionalne politike ter dal regionalnemu razvoju potrebno težo in podlago za učinkovitejše spremljanje in vrednotenje. Pri pripravi strategije bi bilo treba po mnenju Evropske komisije bolj upoštevati razvojne potrebe regij, intenzivneje vključiti deležnike (podjetja, nevladne organizacije, občine in ministrstva ter druge deležnike) ter zagotavljati stalen in stabilen vir financiranja regionalnega razvoja iz nacionalnega proračuna skupaj z različnimi vrstami podpore EU. Evropska komisija predlaga tudi, da bi v okviru sprememb Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja¹⁶ regionalne razvojne agencije imele dejavnejšo vlogo oziroma bi bilo njihovo sodelovanje v regionalni politiki intenzivnejše.

Strategija regionalnega razvoja za obdobje 2026–2050 je bila oblikovana na podlagi analize stanja, scenarijev regionalnega razvoja (verzija brez sprememb, verzija z okrepljeno regionalno politiko), analize slovenske regionalne politike, analize okvira prihodnjega razvoja (megatrendi), opredeljene vizije, poslanstva, vodilnih načel ter ciljev (krovni, splošni) in temeljne razvojne usmeritve s ključnimi področji slovenske regionalne politike skupaj z opisom izvajanja ter sistemov spremljanja in vrednotenja.

Priprava strategije je temeljila na naslednjih strokovnih podlagah:

dokumenti projekta OECD Reinforcing strategic planning in Slovenia for balanced regional development and a just transition¹⁷.

Wostner, P. (2025). Strategija skladnega regionalnega razvoja: Konceptualna izhodišča.

Kavaš, D., Zavodnik Lamovšek, A., & Nared, J. (2025). Strokovna pomoč pri pripravi Strategije regionalnega razvoja Slovenije za obdobje 2026–2050. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja; Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo; ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika.

V obdobju po osamosvojitvi je Slovenija doživela hiter razvoj na številnih področjih, ki je bil tesno povezan z globalnimi procesi (obdobja konjunkture in kriz, demografske spremembe, podnebne spremembe, digitalizacija), kar se je odražalo tudi na ravni regij.

Slovenija ostaja gospodarsko stabilna srednje razvita država EU, a beleži precejšen zaostanek za EU pri produktivnosti dela. V letih 2023 in 2024 je Slovenija dosegala 85 % povprečne produktivnosti dela v EU, kar je največ doslej (slika 1). Nadaljnji dvig produktivnosti ostaja ključ do gospodarskega dohitevanja razvitejših držav, saj so ob doseženi visoki stopnji delovne aktivnosti prebivalstva in manjšanju deleža delovno sposobnega prebivalstva (demografske spremembe) možnosti za nadaljnjo rast zaposlenosti omejene. Trg dela se zaradi tega sooča s pomanjkanjem delovne sile. K pospešitvi rasti produktivnosti in hkrati skladnejšemu regionalnemu razvoju bi lahko prispevala tudi boljša izraba razvojnih potencialov regij, predvsem s pospešitvijo rasti produktivnosti dejavnosti, ki nimajo tendence h koncentraciji¹⁸.

Slika 1: Produktivnost (BDP na zaposlenega) v standardu kupne moči

Vir: UMAR, 2025¹⁹.

V zadnjem desetletju so se regionalne neenakosti, merjene v BDP na prebivalca, povečale (slika 2). Regionalne razlike so se poglabljale predvsem zaradi hitrega razvoja Osrednjeslovenske regije, ki je na splošno prehitevala preostali del države (OECD, 2025a²⁰; Wostner, 2025²¹).

Razlika med najuspešnejšo in najmanj uspešno regijo je leta 2023 znašala 93,2 odstotne točke in je dosegla drugo najvišjo vrednost po letu 2000, višja je bila le leta 2021 (94,7 odstotne točke). Poleg tega so z izjemo Posavske regije ostale regije v zadnjih 20 letih poslabšale relativni položaj v BDP na prebivalca v primerjavi s slovenskim povprečjem in tudi v primerjavi z Osrednjeslovensko regijo (SURS, 2024²²). Tako ostale regije že od osamosvojitve povečujejo razvojni zaostanek za Osrednjeslovensko regijo.

Slika 2: BDP na prebivalca glede na slovensko povprečje, 2003 in 2023

Vir: OECD, 2025a²³.

Med slovenskimi regijami obstajajo velike razlike tako v površini, številu prebivalstva, kakor tudi v ekonomski moči. Posamezne statistične regije so k skupni BDV v letu 2023 prispevale precej različne deleže. Osrednjeslovenska regija je ustvarila 39,3 % skupne BDV, ustvarjene v Sloveniji (v letu 2022: 38,3 %). Sledili sta Podravska z 12,6 % in Savinjska z 10,7 %. Preostalih devet regij je k skupni BDV prispevalo precej manj, in sicer od 1,5 % do 8,6 %²⁴.

Regionalne razlike v BDP pa se niso odrazile tudi v produktivnosti, razpoložljivem dohodku (v nadaljnjem besedilu: RD) in zadovoljstvu z življenjem. Medtem ko je bilo razmerje med gospodarsko najmanj in najbolj razvito regijo (merjeno z BDP) leta 2023 1 : 2,7, je bilo razmerje pri produktivnosti 1 : 1,4 in razpoložljivem dohodku 1 : 1,2, kar je razvidno iz slike 3. Še manjše so razlike pri samooceni zadovoljstva z življenjem. Po tem kazalniku so bili najbolj zadovoljni prebivalci Gorenjske regije, regija z najmanj zadovoljnim prebivalstvom pa je Pomurska. Samoocena splošnega zadovoljstva z življenjem se sicer od leta 2012 izboljšuje v vseh regijah, pri čemer se je najbolj zvišala v Posavski, Zasavski in Podravski regiji ter v Jugovzhodni Sloveniji (UMAR, 2025²⁵).

Slika 3: Obseg regionalnih razlik, merjen z BDP na prebivalca, RD na prebivalca ter samooceno zadovoljstva z življenjem

Vir: UMAR (2025)²⁶ na podlagi podatkov SURS (2025a)²⁷, prikaz Wostner, 2025²⁸.

Opomba: »zadovoljstvo« je samoocena zadovoljstva z življenjem, merjena na lestvici od 0, povsem nezadovoljen, do 10, zelo zadovoljen. Podatki se nanašajo na povprečje obdobja 2021–2023. RD se nanaša na leto 2023, enako BDP na prebivalca.

Razlike v razpoložljivem dohodku med regijami so bistveno manjše kot razlike v BDP, ker BDP meri kraj ustvarjanja vrednosti, razpoložljivi dohodek pa dohodek prebivalcev po kraju bivanja. V Sloveniji ta razkorak še posebej zmanjšujejo institucionalni in strukturni mehanizmi, kot so močna fiskalna prerazporeditev (razmeroma progresiven davčni sistem in obsežen sistem socialnih transferjev), delovne migracije, enotna plačna lestvica v javnem sektorju. Pomemben dejavnik so dohodki iz tujine, zlasti iz čezmejnega dela v Avstriji, ki imajo izrazit prostorski učinek. Posledično lahko regije z relativno nizko ravnjo ustvarjene dodane vrednosti dosegajo primerljiv življenjski standard prebivalcev. Z vidika regionalne politike to pomeni, da v Sloveniji prihaja do dohodkovne konvergence brez razvojne konvergence.

Povečevanje regionalnih razlik v BDP na prebivalca ob hkratnem zmanjševanju regionalnih razlik v produktivnosti in razpoložljivem dohodku je moč pojasniti predvsem s krepitvijo Osrednjeslovenske regije z glavnim mestom Ljubljana kot zaposlovalnega središča. Neskladen regionalni gospodarski razvoj bolj kot iz produktivnosti izhaja iz razlik v stopnji zaposlenosti, do katerih prihaja zaradi delovnih migracij, zlasti v Osrednjeslovensko regijo, delno pa tudi v tujino. Osrednjeslovenska regija čez celotno obdobje povečuje svojo zaposlovalno privlačnost. Na veliko potrebo po delovnih migracijah kaže podatek, da ima Mestna občina Ljubljana več delovno aktivnega prebivalstva kot vse ostale mestne občine skupaj²⁹ , kar se kaže v zelo visokem indeksu delovne migracije. Število delovno aktivnega prebivalstva tako že za tretjino presega število delovno aktivnih, ki imajo v Osrednjeslovenski regiji tudi stalno prebivališče. Pretežni del teh prihaja iz ostalih regij, tako da je na delo v Osrednjeslovensko regijo leta 2024 migriralo že 109.000 ljudi (slika 4). V Sloveniji približno 22,5 % vseh zaposlenih prebiva in dela v različnih regijah. Vendar pa je v manjših regionalnih gospodarstvih, kot sta Zasavska in Primorsko-Notranjska, ki ležita blizu Ljubljane, ta delež bistveno višji, in sicer 53,5 % oziroma 44,6 %³⁰.

Slika 4: Delovne migracije v Osrednjeslovensko statistično regijo leta 2024

Vir: SURS, 2025b³¹

Razvojne možnosti so se zaradi slabših (slabše dostopnih) zaposlitvenih možnosti v zadnjih letih na obmejnih območjih in v večini regij še poslabšale. To vpliva na odseljevanje prebivalstva, predvsem terciarno izobraženih prebivalcev. Tako je za večino regij sicer značilna padajoča registrirana stopnja brezposelnosti v regijah in naraščajoče stopnje delovne aktivnosti, srečujejo pa se s težavami pri privabljanju visokoizobraženega oziroma usposobljenega kadra, odlivom kadrov iz manj razvitih regij in obmejnih območij in naraščajočimi delovnimi migracijami.

Slovenija se spoprijema s pomanjkanjem usposobljene delovne sile in enim največjih pomanjkanj strokovnjakov za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo v EU. To stanje še poslabšuje ena najvišjih stopenj zaposlenih na delovnih mestih, ki ne ustrezajo njihovemu področju študija v EU. Dodaten vidik so tako notranje kot meddržavne migracije. Med letoma 2014 in 2023 se je v povprečju približno 2–3 % prebivalstva posameznih regij vsako leto preselilo v drug del Slovenije (OECD, 2025a³²). Poleg tega se je v Slovenijo v letu 2024 priselilo 33.023 prebivalcev, največ iz Bosne in Hercegovine³³. V obdobju 2013–2023 se je v Slovenijo priselilo 81.000 oseb več, kot se jih je odselilo (pozitivni neto selitveni prirast), kar je zlasti v letih 2023 in 2024 omogočalo rast zaposlenosti. Za zagotavljanje delovne sile sta čedalje pomembnejša privabljanje in zaposlovanje kadrov iz tujine, saj lahko le visok selitveni prirast kratko- in srednjeročno omilita demografske pritiske. Ker se struktura povpraševanja po delovni sili iz tujine zaradi obstoječe strukture slovenskega gospodarstva nagiba k zaposlovanju v manj plačanih in bolj delovno intenzivnih dejavnostih, je materialna vrzel med tujimi in domačimi državljani velika. Povečuje se tudi število oseb, ki se preselijo v Slovenijo zaradi združitve z družino. Ker so priselitve geografsko koncentrirane, integracija priseljencev pa je pogosto neuspešna, to povzroča nezadovoljstvo lokalnega prebivalstva. Število delovnih migrantov v tujino se po letu 2019 zmanjšuje. V Italijo se je zaradi umirjanja tamkajšnje gospodarske aktivnosti med letoma 2019 in 2023 zmanjšalo za okoli četrtino, v Avstrijo pa za 4 % (UMAR, 2025³⁴).

Z razvojnimi izzivi se še posebej srečujejo obmejna območja, za katera so značilni izrazito neugodni demografski kazalniki, kot so negativna naravna rast, visoka stopnja staranja in odseljevanje mlajših generacij, poleg tega pa se spoprijemajo s slabšo dostopnostjo ključnih storitev javnega pomena (zdravstvo, šolstvo, promet, pošta), nizko stopnjo izobrazbe in dolgotrajno brezposelnostjo, kar vodi v socialno izključenost, zmanjšano osebno mobilnost ter nizko gospodarsko konkurenčnost, pri čemer pomanjkanje investicij dodatno poglablja razvojni razkorak med obmejnimi in osrednjimi območji države. Z razvojnimi izzivi se srečujejo tudi regije v prehodu (prestrukturiranju), kjer sta trenutno izpostavljeni Zasavska in Savinjsko-Šaleška premogovna regija, ki s sredstvi Sklada za pravični prehod pospešeno uresničujeta prehod iz premoga v obdobje zelenih tehnologij, nizkoogljične proizvodnje in energetske učinkovitosti. V preteklosti so bila takšna območja z visoko brezposelnostjo, kot tudi območja, ki so bile žrtev naravnih nesreč (na primer Posočje).

Gospodarsko rast Osrednjeslovenske regije poganjajo predvsem storitvene dejavnosti (slika 5), razlika v rasti zaposlenosti glede na druge regije pa je še posebej velika v dejavnostih s tendenco h koncentraciji, kot so finančne in zavarovalniške dejavnosti. V Osrednjeslovenski regiji se je zaposlenost med letoma 2000 in 2023 povečala za 133.000 oseb, pri čemer je bilo kar 94 % oziroma skoraj 126.000 novih delovnih mest ustvarjenih v storitvenih dejavnostih. Temu pritrjujejo tudi podatki o kumulativni rasti zaposlenosti v storitvah v drugih regijah (za 33 %). Na drugi strani je povečevanje zaposlenosti v dejavnostih, ki nimajo takšne tendence h koncentraciji (na primer predelovalne dejavnosti), v drugih regijah skromno. Gospodarstvo izven Osrednjeslovenske regije raste prepočasi ter beleži relativno nizko dodano vrednost in prenizko inovacijsko dejavnost. Za večino regij je značilna omejena kritična masa virov razvoja, vključno z omejenimi regionalnimi trgi dela. Neenakomerna je tudi izkoriščenost potencialov za razvoj turizma.

Slika 5: BDV po standardni klasifikaciji dejavnosti leta 2024, statistične regije; struktura po dejavnostih v odstotkih

Vir: SURS, 2025³⁵

Za Slovenijo so značilna zelo centralizirana sredstva za raziskave in razvoj. Slovenija je v letu 2024 ostala zmerna inovatorka, skupni inovacijski indeks je znašal 91 % povprečja EU 27. Leta 2025 je država napredovala za 3,4 odstotne točke in dosegla 94,7 % povprečja EU, kar jo še vedno uvršča v vrh skupine zmernih inovatork. Slovenija je še vedno zelo oddaljena od skupine vodilnih inovatork (skupni inovacijski indeks vsaj 125), kar je cilj Strategije razvoja Slovenije 2030 (Evropska komisija, 2025³⁶). Osrednjeslovenska regija ima največji delež celotnih izdatkov za raziskave in razvoj v Sloveniji (58,4 %) (slika 6) in najvišje število raziskovalcev, saj ima največji delež raziskovalnih inštitutov in fakultet, ki izvajajo raziskave in razvoj v Sloveniji (Univerza v Ljubljani, javne raziskovalne organizacije). Največji delež bruto domačih izdatkov za raziskovalno-razvojno dejavnost (odstotek od regionalnega BDP) ima Jugovzhodna regija, kjer za razliko od Osrednjeslovenske in Podravske regije med viri prevladujejo gospodarske družbe, kar velja tudi za ostale regije.

Slika 6: Bruto domači izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost (odstotek glede na Slovenijo) po statistični regiji, Slovenija, 2023

Vir: SURS, 2025³⁷

Na drugi strani so ostale regije v dejavnostih, ki nimajo tako močne tendence h koncentraciji, torej predelovalne dejavnosti, rudarstvo in druga industrija (dejavnosti B-E po SKD, zmanjšale zaposlenost za 12 % oziroma 27.000 oseb (Wostner, 2025³⁸ ), medtem ko se je zaposlenost v teh dejavnostih v Osrednjeslovenski regiji celo povečala, in sicer za 11 % oziroma 5.600 oseb. Navedeno kaže na slabo izkoriščanje razvojnih potencialov ostalih regij (UMAR, 2025³⁹), kar velja obravnavati kot znatno neizkoriščeno razvojno priložnost Slovenije. Zaostanek v produktivnosti se posledično odraža tudi v nižjih plačah, ki v teh dejavnostih v Sloveniji dosegajo 84 % povprečja EU oziroma 57 % povprečja vodilnih evropskih inovatork (Danska, Nizozemska, Finska in Švedska).

V Osrednjeslovenski regiji je bila po podatkih Banke Slovenije (2025⁴⁰ ) tudi največja koncentracija vrednosti tujih neposrednih naložb, kjer je bilo konec leta 2024 kar 64,7 % vseh naložb. Pomembnejši deleži so bili zabeleženi še v Gorenjski (7,4 %), Obalno-Kraški (5,4 %) Podravski (5,2 %) in Savinjski regiji (4,2 %). Preostalih osem statističnih regij je skupaj prispevalo zgolj 13,1 % k skupni vrednosti tujih neposrednih naložb, kar dodatno potrjuje izrazito osredotočenost investicij na nekaj ključnih območij. Regionalna razporeditev tujih neposrednih naložb je skozi čas relativno stabilna. Najvišji pritok je v letu 2024 zabeležila Osrednjeslovenska regija, ki je prejela 610 milijonov evrov, kar predstavlja 4,3-odstotno rast in dvig skupne vrednosti na 14,9 milijarde evrov. Opaznejše pritoke je zabeležila tudi Podravska regija, ki je prejela 127 milijonov evrov oziroma 11,3 % več kot v letu 2023.

Eno od področij, ki odraža ekonomske neenakosti in pretekle dolgoročne strateške odločitve, so demografske spremembe, ki jih OECD (2025⁴¹) opredeljuje kot strukturni izziv. Na tem področju je poleg občutnega staranja prebivalstva zaznati tudi velike regionalne razlike, z ugodnejšo demografsko sliko v suburbanem zaledju večjih mest in ob avtocestnem križu ter manj ugodnim demografskim stanjem v posameznih mestih in zlasti v bolj robnih, pogosto obmejnih območjih (Nared idr., 2023⁴²).

Regionalne razlike na področju demografije se bodo v prihodnje še poglabljale (slika 7). Glede na projekcijo prebivalstva za obdobje 2018–2038 naj bi se število prebivalcev povečalo samo v Osrednjeslovenski in Obalno-Kraški statistični regiji, in sicer za 8 oziroma 2,5 %. Najredkeje poseljene regije bi ostale Goriška, Koroška, Jugovzhodna Slovenija in Primorsko-Notranjska statistična regija (Nared idr., 2023⁴³ ). Projekcije EUROPOP 2023 (SURS, 2023⁴⁴ ) pa kažejo, da se skupno število prebivalcev do leta 2050 v Sloveniji naj ne bi bistveno zmanjšalo, vendar so z vidika načrtovanja tako razvoja kot storitev splošnega pomena pomembnejše projekcije po starostnih skupinah, ki kažejo precej bolj skrb vzbujajočo sliko. Predvsem delež starih 65 let in več bo narasel povsod, najbolj pa v Pomurski, Koroški, Zasavski, Podravski in Goriški statistični regiji, kjer bo presegel 30 % celotnega prebivalstva. Od ostalih statističnih regij odstopa Osrednjeslovenska, saj naj bi po projekciji delež starejšega prebivalstva v skupnem predstavljal okrog 25 %. Projekcije dodatno kažejo, da naj bi po scenariju status quo prišlo do nadaljnjega praznjenja odmaknjenih območij, ki so najbolj izpostavljena staranju prebivalstva. To za preobrat razvojnih trendov predstavlja še dodatno oviro (Nared idr., 2023⁴⁵ ). Demografske spremembe bodo tako imele vpliv ne le na medregionalne, temveč tudi na razvojne razlike znotraj posameznih regij.

Slika 7: Demografske projekcije za slovenske občine do leta 2038

Vir: Nared idr. 2023⁴⁶.

Razlike med regijami so, razen števila prebivalcev in starostne strukture, zlasti velike na področju izobrazbene strukture prebivalstva, kar poleg samega deleža delovno aktivnega prebivalstva kaže tudi na njegovo usposobljenost.

Med regijami sta imeli najnižji delež prebivalcev s terciarno izobrazbo Pomurska (17,0 %) in Zasavska regija (18,2 %), medtem ko je imela Osrednjeslovenska regija najvišjega (28,2 %). Pričakuje se, da se bodo ti deleži sčasoma povečali, saj je približno polovica mladih v starosti od 19 do 24 let vključenih v terciarno izobraževanje. Razlike v doseženi terciarni izobrazbi delno izravnavajo višji deleži poklicnih kvalifikacij. Na splošno velja, da je v razvojnih regijah s podpovprečnimi deleži terciarno izobraženih dosežena raven poklicne izobrazbe na prebivalca nadpovprečna. To nakazuje, da je skupni razkorak v spretnostih med regijami morda nekoliko manjši, kot se zdi na prvi pogled (OECD, 2025a⁴⁷). Največji izziv za prebivalce s terciarno izobrazbo je dobiti zaposlitev v regiji bivanja. Dodatni vidik pri merjenju regionalnih razlik v izobrazbi je tudi razširjenost digitalnih veščin, ki lahko dopolnjujejo formalne terciarne in poklicne kvalifikacije ter povečujejo produktivnost. Na ravni Slovenije se je z digitalnimi spretnostmi nad osnovno ravnjo lahko pohvalilo le 18,9 % prebivalcev v starostni skupini 16–74 let. V nekaterih regijah pa je bil delež odraslega prebivalstva z dobro razvitimi digitalnimi veščinami še precej nižji (v Posavski in Primorsko-Notranjski regiji je imelo dobro razvite digitalne spretnosti le 9,2 % odraslih), kar omejuje zaposljivost njihovih prebivalcev. Nasprotno je v Osrednjeslovenski regiji, kjer je raven digitalne pismenosti najvišja, delež prebivalstva z nadpovprečnimi digitalnimi spretnostmi znašal kar 22,7 % (OECD, 2025a⁴⁸).

Zelo zgovorni so podatki o vse nižjem številu študentov v posamezni regiji, kar bo v prihodnje, še bolj kot danes, omejitveni dejavnik razvoja. Bodisi ne bo dovolj delovne sile ali pa ta ne bo ustrezno izobražena za potrebe potencialnih zaposlovalcev. Poleg tega se v zadnjih letih stopnja registrirane brezposelnosti znižuje, kar kaže analiza podatkov stopnje registrirane brezposelnosti po regijah⁴⁹.

Gospodarska neravnovesja med regijami se kažejo tudi v družbenem vidiku med regijami, predvsem v stopnji tveganja revščine in pričakovanem trajanju življenja. Leta 2023 sta najnižje tveganje revščine beležili Osrednjeslovenska in Gorenjska regija (9,6 %), Obalno-Kraška regija pa najvišjo, 18,5-odstotno stopnjo; slovensko povprečje je sicer leta 2023 znašalo 12,7 % (OECD, 2025a⁵⁰), podobna razmerja pa so se ohranila tudi v letu 2024. Zelo podobno je stanje pri stopnji tveganja socialne izključenosti, ki je bila po podatkih SURS leta 2024 najvišja v Obalno-Kraški regiji (20,4 %), sledili sta ji Podravska in Koroška regija z 19,1 %, najnižja stopnja tveganja socialne izključenosti je bila v Osrednjeslovenski regiji z 9,7 %. Leta 2023 so najvišje pričakovano trajanje življenja ob rojstvu imele ženske v Gorenjski regiji (86 let) in moški v Goriški regiji (80,8 leta). Razlika med regijama z najvišjim in najnižjim pričakovanim trajanjem življenja ob rojstvu je bila pri ženskah 2,8 leta, pri moških pa 3,8 leta. (NIJZ, 2025)⁵¹.

Prezgodnja umrljivost se je glede na leto 2021 v večini regij zmanjšala, izrazito glede na preostale regije pa se je povečala v Zasavski in Posavski regiji, kjer je bila tako kot v Jugovzhodni Sloveniji najvišja med moškimi (23 %). Tudi med ženskami je bila najvišja v Zasavski in Posavski regiji, a za okoli polovico nižja kot med moškimi. Najnižja je bila v Goriški regiji (5,9 %) (UMAR, 2024⁵²). Razlike v zdravih letih življenja so med regijami precejšnje. Predvsem regije iz kohezijske regije Vzhodna Slovenija dosegajo nižje število let zdravega življenja, kar je predvsem posledica slabšega socialno-ekonomskega položaja, slabše zdravstvene pismenosti, večje razširjenosti za zdravje bolj tveganega vedenjskega sloga, slabše skrbi za zdravje pri udeležbi v preventivi in morda tudi slabši dostopnosti zdravstvenih storitev (Zaletel et. al, 2024⁵³). Med regijami so razlike tudi v zdravstvenem absentizmu, kar se kaže predvsem v bolniški odsotnosti. Tako največ izgubljenih koledarski dni zaradi bolniške odsotnosti beležijo v Pomurski in Zasavski regiji, najmanj pa v Osrednjeslovenski regiji (NIJZ, 2025⁵⁴).

Priložnosti, ki jih ima posamezna regija, so vplivale tudi na cene stanovanj in preference ljudi glede bivalnega okolja. V skladu z izsledki raziskave (Hočevar idr., 2019⁵⁵) si je v letu 2018 na podeželju želelo živeti 59 % oseb, kar je zgolj minimalno manjši delež kot leta 2004. Preference ljudi glede lokacije bivališča se torej ne spreminjajo toliko na osi mestno–podeželsko okolje, temveč v večji meri prihaja do premikov znotraj obeh skupin. V primeru mest se je premik zgodil predvsem stran od manjših mest proti obrobju mesta, v primeru podeželja pa od večjih podeželskih krajev k manjšim vasicam. Nekoliko nižje, a še vedno zelo visoke odstotke v prid podeželju ugotavlja tudi novejša anketa Hafner Fink idr. (2024⁵⁶), katere izsledki kažejo, da naj bi si na podeželju želelo živeti 49 % vprašanih. K temu lahko prištejemo še kulturne in identitetne razlike med regijami, saj se ljudje pogosto identificirajo z regijo, v kateri prebivajo (Prešeren, Golob, 2019⁵⁷).

Kakovostna stanovanja in podporna infrastruktura so ključni za ohranjanje konkurenčnosti in privlačnosti vsake regije, zlasti za tuje vlagatelje in visoko usposobljeno delovno silo. Čeprav je splošna raven infrastrukturne oskrbe v Sloveniji dobra, so regionalne razlike jasno vidne, zlasti na področju stanovanj (Evropska komisija, 2025b⁵⁸). Stanovanjska in infrastrukturna opremljenost posamezne regije predstavlja dodatno omejitev za skladen regionalni razvoj v Sloveniji (OECD, 2025a⁵⁹). Za plačilo 100 m² stanovanja povprečno gospodinjstvo na Koroškem potrebuje 5,9 leta povprečnega letnega dohodka (razmerje med ceno stanovanjske nepremičnine in dohodkom), medtem ko v Obalno-Kraški regiji razmerje med ceno stanovanjskih nepremičnin in dohodkom dosega 16,7 leta. V skladu z vseevropskim trendom so cene nepremičnin v obalnih regijah običajno veliko višje kot v preostalem delu države, razen v Osrednjeslovenski regiji (13,7 leta povprečnega letnega dohodka). Poslabšala se je tudi cenovna dostopnost stanovanjskih nepremičnin, saj rast njihovih cen v večini regij presega rast dohodkov. Čeprav so stopnje lastništva stanovanj še vedno visoke, je pomanjkanje cenovno dostopnih stanovanjskih nepremičnin, zlasti na mestnih območjih in območjih z velikim povpraševanjem, vse večji izziv, ki kaže na potrebo po ciljno usmerjenih odzivih politike (Evropska komisija, 2025b⁶⁰ ). Velika težava je tudi pomanjkanje cenovno dostopnih najemniških stanovanj.

Ogrodje policentričnega urbanega sistema so središča različnih ravni. Umestitev središč v hierarhično urejen in strukturiran policentrični urbani sistem je ključna za uresničevanje uravnoteženega prostorskega razvoja. Omogoča enakomernejši razvoj omrežja storitev splošnega pomena (šolstvo, zdravstvo, javna uprava, kultura in podobne) in s tem prispeva k njihovi dostopnosti ter skladnemu regionalnemu razvoju. Na nacionalni, regionalni in lokalni ravni spodbuja usklajeno načrtovanje in uresničevanje projektov s področja organizacije in delovanja mrež storitev splošnega pomena, javnih služb in gospodarstva. Središča prve ravni so Ljubljana (kot glavno mesto in središče mednarodnega pomena), Maribor in Koper (kot središči mednarodnega pomena). Med središča druge ravni spadajo Celje, Kranj, Novo mesto, Nova Gorica, Murska Sobota, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje. Kot središče druge ravni je kot oskrbno središče v Primorsko-Notranjski regiji opredeljena Postojna. Kot središče druge ravni se upoštevajo funkcijsko povezana in dopolnjujoča se središča, somestja na posavskem (Brežice-Krško-Sevnica) in zasavskem (Hrastnik-Trbovlje-Zagorje ob Savi) širšem mestnem območju. Središča tretje ravni so Črnomelj, Domžale, Dravograd, Idrija, Izola, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Ravne na Koroškem, Škofja Loka in Tolmin (ReSPR50)⁶¹. Gospodarski pomen središč na drugi in tretji stopnji centralnosti slabi. S šibitvijo posameznih središč izgubljajo tudi njihova zaledja. Pomanjkanje storitev in delovnih mest se odraža v čedalje daljših potovanjih na delo ali za namen oskrbe ter prispeva k časovnim izgubam, prometnim zastojem in onesnaževanju (Nared idr., 2016⁶² ). To bi deloma lahko zmanjšal javni prevoz, s katerim se je kljub razmeroma razvejani mreži leta 2022 opravilo le 13,9 % potniških kilometrov (Benčina, 2025⁶³). Druga potencialna rešitev bi bila digitalizacija storitev, a so tudi tu predpogoji, upoštevaje dostop do širokopasovnega omrežja, med regijami zelo različni. Po podatkih Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije je bilo leta 2024 v Sloveniji 100.360 gospodinjstev brez zelo visokozmogljivega širokopasovnega omrežja. Večina teh gospodinjstev je na podeželju.⁶⁴ Mreže storitev splošnega in splošnega gospodarskega pomena so vse bolj neučinkovite, kar se kaže zlasti v krčenju storitev splošnega gospodarskega pomena brez upoštevanja prostorskih vidikov. Odsotnost strategije regionalnega razvoja, ki bi bila podprta s konkretnimi in prepričljivimi ukrepi, vse bolj zmanjšuje interes za zagotavljanje tržnih storitev splošnega pomena, še posebej na redkeje poseljenih in odmaknjenih območjih, kar v kontekstu demografskih trendov lahko hitro vodi v začarani krog nazadovanja. Težave so z dostopnostjo (osnovne) zdravstvene dejavnosti in nujne medicinske pomoči. Predvsem na obmejnih območjih in na podeželju se ukinjajo pošte, banke, trgovine, bankomati. Slovenija dostopnosti predvsem javnih storitev sicer namenja relativno veliko pozornosti in tudi sredstev, kar se odraža tudi v ReSPR50⁶⁵. Koncept policentričnega razvoja ubranega omrežja (slika 8) ohranja vlogo mest in drugih središč policentričnega urbanega omrežja.

Slika 8: Koncept prostorskega razvoja Slovenije⁶⁶

Vir: Resolucija o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije 2050 (2023).

Koncept izpostavlja 4 ključne elemente: policentrični urbani sistem (opisan zgoraj) skupaj s širšimi mestnimi območji, razvojne koridorje in vstopne točke, podeželje in zeleno infrastrukturo. Za delovanje policentričnega urbanega sistema je ključnega pomena, da so središča povezana s prometno infrastrukturo ustreznega ranga. Koncept poleg tega izpostavlja vlogo širših mestnih območij, ki predstavljajo jedrna območja poselitve v državi. Natančneje opredeljuje razmerje med širšimi mestnimi območji in funkcionalnimi urbanimi območji, ki predstavljajo funkcionalno povezana gravitacijska območja večjih mest (središč policentričnega urbanega omrežja). Ta vključujejo ozemlje več občin, v katerih je zgoščena poselitev in koncentracija delovnih mest, ki jih zaznamujejo intenzivni vsakodnevni migracijski tokovi (SPRS, 2004⁶⁷ ; ReSPR50⁶⁸ ). S funkcionalnimi urbanimi območji so opredeljena ključna razvojna območja znotraj policentričnega urbanega omrežja, preko katerih je mogoče obravnavati tudi ključne vsebine na regionalni ravni, tako z vidika obvladovanja podnebnih sprememb, naravnih nesreč, ki so vse bolj nepredvidljive in različne po pojavu in jakosti (najpogostejši so potresi, neurja in požari), kot tudi z vidika reševanja raznih vprašanj, kot so oskrba s pitno vodo (predvsem na vododeficitarnih območjih, ki so posledično tudi požarno ogrožena), ravnanje z odpadki, oskrba z energenti, upravljanje z vodami.

Obsežni dnevni tokovi na delo ob navezanosti na avtomobilski promet in avtocestno omrežje ovirajo prehod na nizkoogljično gospodarstvo (angl. net-zero economy), prav tako ne omogočajo zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, zlasti zaradi zaostanka v prometnem sektorju, ki prispeva največji del izpustov (UMAR 2024⁶⁹). Javni promet sam ne more pokriti vseh potreb po mobilnosti, zato je potreben celovitejši in bolj usklajen pristop, ki bo z usklajevanjem lokacij bivanja, dela, storitev in rekreacije manjšal potrebo po mobilnosti, tudi ob upoštevanju pristopa alternativnih goriv in rabe goriva. To kliče k bolj povezanemu in celovitemu prostorskemu razvoju, ki bi zmanjševal razlike med območji, pomembno pa bi vplival tudi na prilagajanje na podnebne spremembe.

V Sloveniji sicer lahko govorimo o pozitivnih trendih vsaj na nekaterih področjih stanja okolja, kar je posledica boljšega poznavanja virov onesnaževanja in pritiskov na okolje, celovite okoljske politike in celovite okoljske zakonodaje, sistemskega uvajanja okoljskih ciljev v procese načrtovanja in izvajanja drugih politik, ki vplivajo na okolje (energetske, prometne, prehranske, industrijske in druge). Pomembno so se zmanjšali izpusti onesnaževal v zrak, vode in tla. Kljub temu se s slabšo kakovostjo zraka srečujejo vse slovenske regije. Država ne sme zanemariti prihodnjih okoljskih izzivov in vplivov na zdravje ljudi, kot so čezmerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti (na primer zgornja Mežiška dolina, Celjska kotlina), potencialno onesnažena območja, nedoseganje ciljev glede zmanjšanja izpustov glavnih onesnaževal v zunanjem zraku do leta 2030, nedoseganje ciljev kakovosti zraka zlasti glede zmanjševanja koncentracij delcev PM2,5 in PM10, benzo(a)pirena, dušikovega dioksida (NO₂) ter prizemnega ozona, skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter obvladovanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje (primeri poplav, suš, ekstremnih vremenskih dogodkov). Najbolj zaskrbljujoči so trendi kazalnikov okolja, ki prikazujejo stanje podnebja, za katere je glede doseganja ciljev ocenjen neugoden (65 %) oziroma nezadosten trend razvoja (35 %)⁷⁰.

Med slovenske regije, ki so najbolj izpostavljene zaradi podnebnih sprememb, spadajo Pomurska, Podravska, Osrednjeslovenska, v nekaterih primerih, odvisno od sektorja, tudi Savinjska, Zasavska ter Goriška in Obalno-Kraška regija. Prilagoditvena sposobnost je zaradi dobrih družbeno-gospodarskih kazalnikov ugodna edino v Osrednjeslovenski regiji. Pri načrtovanju ukrepov je treba upoštevati, da se vplivi med sektorji mešajo, na primer prepletenost nacionalne varnosti, migracij in zdravja ali pa infrastrukture, voda in prostora, in da je določen vpliv pomemben za več sektorjev oziroma da je za en sektor lahko pozitiven, za drugega pa negativen (Kajfež-Bogataj idr., 2014⁷¹).

Stanje ohranjenosti narave, biotska raznovrstnost in krajinska pestrost upadajo. Večji del Slovenije obsega naravna in kulturna krajina, za katero je značilen preplet gozdov, vodotokov in vodnih zemljišč, sveta nad gozdno mejo, kmetijskih zemljišč in naselij. Visoka stopnja ohranjenosti naravnih procesov omogoča raznovrstne ekosistemske storitve, ki jih družba potrebuje za zdravo in kakovostno življenje. Ključni izzivi na tem področju so ohranjanje in obnova narave, povečanje odpornosti naravnih ekosistemov na podnebne spremembe, ohranitev obsega in proizvodne sposobnosti kmetijskih tal, skrb za ohranjanje krajinske pestrosti, izboljšanje kakovosti zraka na urbanih območjih (in zagotavljanje, da se ta ne poslabša na podeželju), varstvo in ohranjanje vodnih virov s poudarkom na zagotavljanju kakovostne pitne vode ter preudarna raba naravnih virov. Poseben izziv je pomen in namen zavarovanih območij in opolnomočenje lokalnega prebivalstva, da bi naravne vrednote, biotsko raznovrstnost, krajino in kulturno dediščino pravilneje uporabili za trajnostni lokalni razvoj, temelječ na kakovosti, ne številčnosti. Izziv je tudi preprečevanje nadaljnje fragmentacije krajine, zlasti v nižinskih predelih in na območjih pomembne infrastrukture, predvsem zaradi krepitve učinkovite ekološke povezanosti kot osnove za ekosistemske storitve, ter ohranjanje krajinskih značilnostih, ki so pomembne za biotsko raznovrstnost in pestrost krajine (ReSPR50⁷²).

Slovenija ima že več kot 50 let izkušenj s politiko skladnega regionalnega razvoja. Analiza slovenske regionalne politike je pokazala, da je bilo doseženih veliko pozitivnih premikov, vendar pa trenutni pristop ni več ustrezen (Kavaš idr., 2025⁷³, Wostner, 2025⁷⁴):

Pretežni del financiranja je bil in je še vedno namenjen krepitvi infrastrukturne opremljenosti regij, kjer prevladujejo infrastrukturni projekti lokalnih skupnosti. To je posledica delitev regionalnih sredstev, ki se v pretežni meri dodeljujejo lokalno, brez strateške koordinacije na regionalni ravni, saj imajo lokalne skupnosti prevladujočo vlogo pri odločanju o porabi regionalnih spodbud. Primanjkuje pripravljenih celostnih regionalnih projektov (manjkajoča finančna podpora, kadrovski deficit, manjkajoča strokovna podpora države). Zaradi premajhne osredotočenosti na ključne probleme regij se financira preveč podobnih projektov na (pre)majhnem teritoriju.

Prostorsko razpršen in neusklajen razvoj je posledica drobljenja finančnih sredstev ter premajhne osredotočenosti na ključne probleme regionalnega razvoja in posameznih regij. Zaradi osredotočenja na lokalne projekte niso bili podprti celoviti regionalni projekti, ki bi se osredotočili na širša mestna območja (na primer poslovne cone). Tako niso bile upoštevane usmeritve k policentričnemu (urbanemu) razvoju, kar je bila prioriteta Slovenije vse od leta 1974 (Zavod SRS za regionalno prostorsko planiranje, 1974⁷⁵) in usmeritev Strategije prostorskega razvoja Slovenije iz leta 2004⁷⁶. Ker država ni v zadostni meri uresničevala strateškega pristopa h krepitvi, še posebej znanja in poslovnega okolja regij, hkrati pa je izgradila avtocestni križ, se je znatno izboljšala dostopnost Osrednjeslovenske regije. To je še dodatno povečalo privlačnost in olajšalo izkoriščanje ne samo aglomeracijskih ekonomij, ki jih ima Osrednjeslovenska regija, ampak tudi dodatno pospešilo razvoj njenih storitvenih dejavnosti. Navedeno je najprej vodilo v koncentracijo prebivalstva v središču Slovenije, rastoče cene (na primer stanovanj) kot posledica procesa koncentracije pa so še pospešila močno suburbanizacijo ter krepitev poseljevanja ob koridorjih. Zapostavljanje gospodarsko-razvojnih potencialov s stihijskim, lokaliziranim pristopom k razvoju na eni strani ter krepitev dostopnosti centra na drugi strani sta vodila v šibitev policentričnega razvoja Slovenije in njeno centralizacijo. To je dodatno pospešilo neugodne demografske trende na obmejnih problemskih območjih in nekaterih drugih odmaknjenih podeželskih območjih.

Dogovori za razvoj regij⁷⁷ v praksi temeljijo na razdelitvi sredstev na lokalni ravni (ne po vsebini oziroma vplivu na regijo kot celoto), zato je fokus na financiranju lokalnih projektov. Posledično je za državo značilna (prostorsko) razpršena infrastruktura brez skupnih konceptov ali upravljanja. Vsebina projektov praviloma izhaja iz prioritet sektorjev (sektorski projekti), ki pogosto niso skladni s prioritetami regij (Računsko sodišče, 2020)⁷⁸, kar je tudi posledica dejstva, da spodbujanje skladnega regionalnega razvoja ni bilo prepoznano kot del nacionalnih razvojnih (sektorskih) politik. Tudi pri dogovorih za razvoj regij se uporablja enoten pristop za vse regije oziroma občine.

Umanjkanje strateškega pristopa in povezovanja med regionalno, prostorsko in urbano (celostni teritorialni načrti) politiko ter politiko razvoja podeželja; tudi INTERREG (predvsem čezmejno sodelovanje) ni bil dovolj povezan z regionalno politiko.

Ukrepi za krepitev poslovnega okolja v smislu vzpostavljanja infrastrukturnih pogojev (poslovne cone in inkubatorji) in še posebej podpore podjetjem v okviru regij so na razpolago, a se praviloma izvajajo brez strateške koordinacije (bodisi lokacijsko bodisi v smislu razvoja potrebnih komplementarnih storitev oziroma specializacij), torej po pristopu enakega pristopa za vse (angl. one-size-fits-all).

Sektorske politike na ravni regij so neusklajene, saj se pripravljajo in izvajajo brez učinkovite koordinacije in teritorialnega pristopa. Zaradi tega sektorski projekti pogosto niso skladni s potrebami regij, kar velja tudi za sektorske projekte, vključene v dogovore za razvoj regij (Računsko sodišče, 2020⁷⁹ ). Ukrepe regionalne politike pretežno sestavljajo bodisi lokalni infrastrukturni ukrepi bodisi individualizirane sheme po načelu enotne rešitve za vse (angl. one-size-fits-all). Pravih regionalnih ukrepov, ki bi se izvajali strateško na ravni regij (teritorialni pristop z obravnavanjem gospodarskih, družbenih, zdravstvenih, okoljskih in prostorskih vidikov razvoja), Slovenija skoraj ne izvaja, razen prestrukturiranja premogovniških regij (priprava območnih načrtov za pravični prehod), ki se financirajo s sredstvi EU. Posledično tudi ni mogoče pričakovati, da bi prišlo do sistemskih sinergijskih učinkov med različnimi teritorialnimi in sektorskimi politikami, saj za to niso bili vzpostavljeni osnovni predpogoji v smislu vzpostavitve instrumentov, ki bi skupaj oziroma komplementarno zasledovali strateške cilje vsake od regij. Zato tudi ni usklajenosti pri pripravi različnih dokumentov na lokalni, regionalni in državni ravni in, posledično, medsebojne usklajenosti. Tak pristop je pripeljal do premalo izkoriščenih gospodarsko-razvojnih potencialov ostalih regij, kar zaradi delovanja tržnih sil krepi centralizacijo Slovenije.

Obseg financiranja regionalne politike, ne glede na vsebinsko usmerjenost, je na sistemski ravni trenutno premajhen. Financiranje je nestabilno in nepredvidljivo, s prevelikim poudarkom na sredstvih EU.

Neustrezno spremljanje in vrednotenje projektov, programov in institucij na regionalni ravni ter pomanjkanje kakovostnih in rednih strokovnih podlag zelo otežuje pripravo in izvajanje regionalne politike, ki temeljita na dejstvih in sta prilagojena posameznemu območju (angl. place-based regional development) (OECD, 2025b⁸⁰).

Poleg izzivov sedanjosti, ki so prikazani v analizi, je pri pripravi ukrepov regionalne politike nujno treba upoštevati tudi izzive prihodnosti. Ti so predvsem globalni (megatrendi) in predstavljajo dolgoročne, obsežne in prelomne spremembe tako v tehnologijah, gospodarstvih, našem odnosu do okolja kot v človeški družbi nasploh. Razumevanje megatrendov je osnova, da se lahko pravočasno pripravimo in prilagodimo spremembam, ki prihajajo. Številni viri, ki se ukvarjajo z opredelitvijo t. i. megatrendov, ki spreminjajo naš svet, našo družbo, naša življenja, imajo predvsem eno očitno skupno lastnost – niti dva vira ne naštevata enakega seznama megatrendov (Bešter, 2024⁸¹). Največkrat so izpostavljeni naslednji megatrendi (Kavaš idr., 2025⁸²):

demografske spremembe,

tehnološki razvoj (s poudarkom na digitalizaciji in avtomatizaciji),

podnebne spremembe,

geopolitične spremembe,

urbanizacija,

nove oblike dela.

Tako v procese priprave in izvedbe regionalne politike zadnja leta vse bolj vstopajo demografski, tehnološki, okoljski in drugi megatrendi, saj je/bo njihov učinek na regije, tudi znotraj države, zelo različen. Ti megatrendi niso prostorsko slepi in teritorialni vpliv je prispeval k utrditvi neenakosti in nastanku t. i. regionalnih razvojnih pasti (Ferry, Downes, 2020⁸³). Njihovi pozitivni in negativni vplivi bodo od držav zahtevali, da so ukrepi prilagojeni razmeram v posamezni regiji (Garcilazo in Martins, 2020⁸⁴).

Demografske spremembe bodo imele pomemben vpliv na regionalni razvoj v Sloveniji, saj demografske projekcije kažejo na povečanje neenakomernosti staranja prebivalcev po regijah. Ob nadaljevanju obstoječih teritorialnih trendov in upoštevanju najverjetnejših demografskih spremenljivk, bi se skupno število prebivalcev povečalo zgolj v Osrednjeslovenski regiji (za 6 %), približno ohranitev sedanjega števila prebivalcev pa projekcije do leta 2050 napovedujejo še Obalno-Kraški, Jugovzhodni Sloveniji ter Primorsko-Notranjski regiji. V ostalih regijah naj bi se število prebivalcev do leta 2050 zmanjšalo, in sicer za 2 % v Savinjski regiji, medtem ko naj bi bile najbolj občutnega upada števila prebivalcev deležne Zasavska (12 %), Koroška (13 %) ter Pomurska regija (16 %). Število najbolj aktivnega prebivalstva (20–64 let) pa se bo zmanjšalo v vseh regijah, in sicer med 5 % v Osrednjeslovenski regiji do 27 % v Pomurski regiji (Sambt, Istenič, Cirman, 2025⁸⁵). Projekcije na ravni demografsko homogenih območij, ki so bile narejene do leta 2038 (Nared idr., 2023⁸⁶), dodatno kažejo, da bi po scenariju status quo prišlo do nadaljnjega praznjenja odmaknjenih območij in posledično ne samo povečevanja medregionalnih razlik, ampak tudi razvojnih razlik znotraj posameznih regij.

Tehnološke spremembe različnim območjem prinašajo tako nove priložnosti kot izzive (OECD, 2019⁸⁷). Za Slovenijo je z vidika skladnejšega regionalnega razvoja še posebej pomemben njihov vpliv na redkeje poseljena območja z manjšimi aglomeracijskimi ekonomijami, ki se spopadajo z dodatnimi izzivi, kot so višji transportni stroški v povezavi z nižjim tržnim potencialom, (ne)dostopnost specializiranega znanja ali otežen dostop do učinkov prelivanja znanja (OECD, 2019⁸⁸). Avtomatizacija in robotizacija omogočata učinkovitost, a zmanjšujeta potrebo po nizkokvalificirani delovni sili. Internet stvari (IoT) in digitalna infrastruktura omogočata decentralizacijo. 3D-tisk podpira lokalno proizvodnjo. Pametna omrežja in razpršena energetska proizvodnja omogočajo bolj trajnostne modele v oddaljenih območjih. Samovozeča vozila spreminjajo prometne vzorce in širijo dnevne migracijske radije. Poleg demografije in globalizacije bo imel predvsem tehnološki razvoj odločilen vpliv na potrebe na trgu dela v prihodnosti tako na nacionalni kot na regionalni ravni. Tveganje je odvisno predvsem od značilnosti regionalnega gospodarstva, zato so učinki avtomatizacije porazdeljeni asimetrično znotraj posameznih držav. Čeprav je napovedovanje vpliva tehnoloških sprememb v prihodnje zaradi velikih negotovosti nehvaležno, je ob upoštevanju dejstva, da se nova Strategija regionalnega razvoja Slovenije za obdobje 2026–2050 sprejema za daljše časovno obdobje, treba nujno upoštevati tudi ta vidik. Pod predpostavko, da bo država izvajala ustrezne v prihodnost usmerjene politike in zagotovila ustrezne predpogoje, na primer digitalno dostopnost, bi lahko tehnološke spremembe na srednji rok potencialno okrepile privlačnost območij, ki ne uživajo aglomeracijskih ekonomij. To bi lahko v povezavi s pomanjkanjem delovne sile pri ljudeh dodatno spodbudilo interes za bivanje na določenih območjih, v primeru Slovenije (tudi) za podeželje. K temu bi lahko prispevale spodbude v delovnih razmerjih, kot sta delo na daljavo in ekonomija delitve.

Slovenija je močno izpostavljena posledicam podnebnih sprememb. Na podlagi študij sta predvsem ogroženi Podravska in Savinjska regija (ESPON, 2022)⁸⁹ . Preliminarna ocena izpostavljenosti in ranljivosti slovenskih regij je pokazala, da so med najbolj izpostavljenimi slovenskimi regijami Pomurska, Podravska, Osrednjeslovenska, v nekaterih primerih in odvisno od sektorja, tudi Savinjska, Zasavska ter Obalno-Kraška in Goriška regija. Prilagoditvena sposobnost je zaradi dobrih družbeno-gospodarskih kazalnikov ugodna edino v Osrednjeslovenski regiji (Kajfež Bogataj idr., 2014⁹⁰).

V Sloveniji proces urbanizacije ni tako izrazit kot v številnih ostalih članicah EU, kjer smo priča praznjenju podeželja in večanju števila prebivalstva na urbanih območjih, še posebej v bližini največjih mest in na obalnih območjih (Raziskovalna služba Evropskega parlamenta, 2019⁹¹). V Sloveniji je bilo leta 2020 po podatkih SURS 6.035 naselij, od tega le 211 naselij z do 10.000 prebivalci in le 16 naselij z več kot 10.000 prebivalci. Primerjava s podatki iz leta 2014 kaže na majhne spremembe v številu naselij po posameznih velikostnih razredih in tudi po številu prebivalcev v naseljih. Vzorec poselitve se v preteklih letih ni spremenil, značilni ostajata velika razpršenost in veliko število manjših naselij. Večja mesta so omejena na mestne občine s številom prebivalcev pod 50.000. Več prebivalcev imata samo Ljubljana in Maribor. Prebivalstvo se zgošča v naseljih ob središčih nacionalnega pomena (MOP, 2021⁹²).

Kavaš (2019⁹³ ) ocenjuje, da bo potencialni vpliv demografskih, tehnoloških in podnebnih sprememb neenakomerno porazdeljen med slovenske razvojne regije. Najbolj bodo potencialno prizadete regije, ki so že sedaj po večini kazalnikov (BDP na prebivalca, bruto plača na zaposlenega, registrirana stopnja brezposelnosti, stopnja delovne aktivnosti, kvalifikacijska in izobrazbena struktura zaposlenih in prebivalstva, inovacijska aktivnost) pod slovenskim povprečjem. To so predvsem Pomurska, Podravska in Zasavska regija. Zaradi geostrateških tveganj so se v zadnjem desetletju tudi okrepila varnostna tveganja. V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo zaradi vplivov megatrendov regionalne razlike v Sloveniji le še dodatno povečale, če se ne bo spremenila regionalna politika.