TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep (I. točka izreka izpodbijane odločbe) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper III.1., III.2., III.6. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se sodba v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (III.3., III.4. in III.5. točka izreka) potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen, saj ne gre za naključje. Odvetnik tožeče stranke je vnaprej vedel, da ima istega dne, tri ure prej, razpisan narok v drugi zadevi pred sodiščem v Kranju. Zato bi moral računati na možnost, da se bo le-ta zavlekel in ne bo pravočasno prispel na narok v obravnavani zadevi, ki je bil razpisan ob 12. uri pred sodiščem v Ljubljani. Kot skrben strokovnjak bi si moral poiskati substituta, za kar je imel nedvomno dovolj časa. Če bi torej odvetnik ravnal s skrbnostjo, ki se od njega pričakuje, bi zamudo lahko predvidel in jo tudi preprečil.

Izpodbojna so lahko tudi plačila, ki so nujna za redno poslovanje družbe, če so izpolnjeni pogoji za izpodbojnost.

Odločilna je običajna zamuda s plačilom v praksi med konkretnima strankama, ne pa v (gradbeni) panogi na splošno.

Ker je za vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika bistveno, da je bil le-ta v času oprave izpodbijanih dejanj insolventen, bi se sodišče prve stopnje do vprašanja nastopa insolventnosti moralo opredeliti. Brez takšne ugotovitve tudi ni mogoče govoriti o tem, da je tožena stranka takrat, ko je bilo izpodbijano dejanje opravljeno, vedela za insolventnost tožeče stranke oziroma bi vsaj morala vedeti.