8. člen
(dostopi brez ovir)
(1)
Na poti po zunanjem prostoru železniške postaje, ki vodi do postajnega poslopja, je potrebno poskrbeti, da ni višinskih razlik med nivoji pohodnih površin oziroma se višinsko razliko reši z umestitvijo klančine.
(2)
Če se višinski razliki iz opravičljivih razlogov ni mogoče izogniti, je potrebno predvideti pločnike s poglobljenimi robniki.
(3)
Na pohodnih površinah, kjer so nameščeni usmerjevalni pasovi, ki služijo za vodenje slepih in slabovidnih oseb, se je potrebno vedno izogniti različnim višinam med nivoji pohodnih površin.
(4)
V zunanjem prostoru železniške postaje se po nepotrebnem ne smejo predvideti količki in betonski stebri, ki za funkcionalno ovirane osebe predstavljajo grajene ovire.
(5)
Vsi dostopi brez ovir, stopnice, nadhodi in podhodi imajo svetlo širino najmanj 1600 mm in svetlo višino najmanj 2300 mm po celotni širini 1600 mm. V zahtevani najmanjši širini ni upoštevana dodatna širina, potrebna za pretok potnikov. Ta zahteva ne velja za tekoče stopnice, tekoče klančine in dvigala.
(6)
Dostopi brez ovir morajo biti čim krajši.
(7)
Potnikom se mora zagotoviti varno gibanje po postajnem področju tako, da se na poteh komunikacijskih tokov ne postavlja ovir. Ovire, ki lahko otežujejo varno gibanje potnikov, so npr. telefonske govorilnice, poštni nabiralniki, cvetlična korita, sedežni elementi, prostostoječe informacijske table in vozni redi, posode za odpadke, bančni avtomati in podobno. Na poteh komunikacijskih tokov se ne nameščajo stopnice. Če se izvedbi stopnic ni mogoče izogniti, se mora predvideti zavarovanje območja pod njimi in ob njih.
(8)
Če se na poteh komunikacijskih tokov ni mogoče izogniti oviram, morajo biti le-te primerno oblikovane in postavljene tako, da potnika čim manj ovirajo, ter poudarjene z barvo.