(1)
Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori kaznivega dejanja.
(2)
Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če se je med prestajanjem kazni toliko poboljšal, da se da utemeljeno pričakovati, da se bo v prostosti dobro obnašal, zlasti pa da ne bo delal kaznivih dejanj. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upošteva njegovo obnašanje med prestajanjem kazni, izpolnjevanje delovnih dolžnosti, glede na njegovo delovno zmožnost in druge okoliščine, ki kažejo, da je namen kaznovanja dosežen.
(3)
Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni zapora, če so podani pogoji iz drugega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, očitno kažejo, da je namen kaznovanja dosežen.
(4)
Z zakonom se določi organ in postopek za odločanje o pogojnem odpustu.