Krajevne skupnosti imajo lahko lastno premoženje, ki ga sestavljajo nepremičnine, premičnine, denarna sredstva, pravice, in premoženje v upravljanju.
Krajevne skupnosti morajo s svojim premoženjem in premoženjem v upravljanju ravnati kot dober gospodar. Za ravnanje s premoženjem krajevnih skupnosti se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo ravnanje s premoženjem občine, in določbe tega statuta.
Če krajevna skupnost preneha obstajati ali če ji preneha pravna subjektiviteta, preidejo vse njeno premoženje, pravice in obveznosti na občino.