TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na domnevno preteklo prakso med pravdnima strankama o zapiranju terjatev tožeče stranke s storitvami tožene stranke ter izpostavlja, da teh njenih trditev tožeča stranka naj ne bi prerekala. S tem tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in sodišču prve stopnje očita kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter tako uveljavlja pritožbena razloga, ki v sporih majhne vrednosti nista dovoljena (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tožeča stranka te pavšalne trditve o domnevni praksi med strankama zanikala in pojasnila, da je tožena stranka že posojilo po predhodni posojilni pogodbi z dne 23. 11. 2017 vrnila z nakazilom dolžnega zneska na TRR tožeče stranke, pri čemer slednje med strankama ni sporno. Sicer pa se je (drugače od pavšalno zatrjevane pretekle prakse strank) tožena stranka s podpisom zadevne pogodbe z dne 5. 12. 2017 izrecno zavezala, da bo prejeto posojilo vrnila v denarju na TRR tožeče stranke najkasneje do 11. 12. 2017 in očitno tudi tožena stranka sama šteje, da bi bil zato vsekakor potreben ekspliciten naknaden dogovor o spremembi zapadlosti ter načina izpolnitve zadevne terjatve, ki ga je (ravno iz tega razloga) zatrjevala, vendar (ob njegovem izrecnem zanikanju s strani tožeče stranke) konkretnih navedb o času in načinu njegovega sklepanja, pri tem udeleženih osebah ter mehanizmu oziroma poteku kompenziranja terjatev ni podala. Ker torej tožena stranka glede spornega dogovora o spremembi zapadlosti in načina izpolnitve vtoževane terjatve že trditvenega bremena ni zmogla, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo