TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica zmotno povezuje pogoje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (ker zakon kot pogoj določa tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka) z razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča iz 118. člena ZDR-1, pri čemer gre za dva različna instituta delovnega prava, ki sta različna in nista neposredno medsebojno povezana. Odnosi med strankama so tako močno načeti, da bi bilo onemogočeno medsebojno zaupanje, pri čemer niti ni bistveno, katera od strank je za poslabšanje odnosov odgovorna, kot to navaja že sodišče prve stopnje. Vrsta sodnih postopkov s strani obeh strank narekuje, da ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica je vložila predlog za izvršbo zaradi vzpostavitve delovnega razmerja, tožena stranka pa zoper tožnico predlaga izvršbo zaradi vrnitve prejetih denarnih sredstev.

Sodišče prve stopnje je dne 23. 1. 2017 odločilo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločilo, da tožnici delovno razmerje še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo, Vrhovno sodišče RS pa delno razveljavilo sodbo. Tako je sodišče prve stopnje prvič odločalo glede sodne razveze in je pravilno odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 21. 6. 2018, to je z dnem zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.