26. ČLEN
Enako obravnavanje
(1)
Državljani države pogodbenice ne smejo biti v drugi državi pogodbenici zavezani kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te druge države v enakih okoliščinah, zlasti glede rezidentstva.
(2)
Osebe brez državljanstva, ki so rezidenti države pogodbenice, ne smejo biti v nobeni državi pogodbenici zavezane kakršnemu koli obdavčevanju ali kakršni koli zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve za državljane te države v enakih okoliščinah, zlasti glede rezidentstva.
(3)
Obdavčevanje stalne poslovne enote, ki jo ima podjetje države pogodbenice v drugi državi pogodbenici, ne sme biti manj ugodno v tej drugi državi, kot je obdavčevanje podjetij te druge države, ki opravljajo enake dejavnosti.
(4)
Razen kadar se uporabljajo določbe prvega odstavka 9. člena, sedmega ali osmega odstavka 11. člena, šestega ali sedmega odstavka 12. člena, tretjega ali četrtega odstavka 21. člena te konvencije, se obresti, licenčnine in avtorski honorarji ter druga izplačila, ki jih plača podjetje države pogodbenice rezidentu druge države pogodbenice, pri določanju obdavčljivega dobička takega podjetja odbijejo pod istimi pogoji, kot če bi bili plačani rezidentu prve omenjene države. Podobno se tudi kakršni koli dolgovi podjetja države pogodbenice, ki so dolgovani rezidentu druge države pogodbenice pri določanju obdavčljivega premoženja takega podjetja odbijejo pod istimi pogoji, kot če bi bili dolgovani rezidentu prve omenjene države.
(5)
Podjetja države pogodbenice, katerih kapital je v celoti ali delno, neposredno ali posredno v lasti ali pod nadzorom enega ali več rezidentov druge države pogodbenice, ne smejo biti v prvi omenjeni državi zavezana nobenemu obdavčevanju ali nobeni zahtevi v zvezi s tem, ki je drugačna ali bolj obremenjujoča, kot so ali so lahko obdavčevanje in s tem povezane zahteve do podobnih podjetij prve omenjene države.
(6)
(a) Prispevki posameznika, ki izvaja zaposlitev v državi pogodbenici, za pokojninski načrt, priznan za davčne namene v drugi državi pogodbenici, se v prvi omenjeni državi odbijejo pri določanju obdavčljivega dohodka tega posameznika ter obravnavajo enako ob upoštevanju istih pogojev in omejitev kakor prispevki za pokojninski načrt, ki ga za davčne namene priznava ta prva omenjena država, pod pogojem, da:
(7)
Nobena določba v tem členu se ne razlaga tako, kot da zavezuje katero koli državo pogodbenico, da prizna posameznikom, ki niso rezidenti tiste države, kakršne koli osebne olajšave, druge olajšave in znižanja za davčne namene, ki jih prizna posameznikom rezidentom.
(8)
Določbe tega člena se uporabljajo za davke iz te konvencije.