TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Nasprotna udeleženka trenutno nima uvida in ne razume, da so starševska skrb ne le pravice, marveč tudi obveznosti, ki v okviru dolžnostnega ravnanja nalagajo staršu, da otroku omogoči zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (drugi odstavek 137. člena DZ v zvezi s 135. in 136. členom DZ). Njena odgovornost, da izvaja starševsko skrb v skladu z največjimi koristmi otroka, je toliko večja, ker je bil otrok dodeljen njej v varstvo in vzgojo.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so samo omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava, s tem, da je iz besedila tretjega odstavka 51. člena Ustave, ki vsebuje pridržek, razvidno, da ne gre za absolutno pravico, ampak jo je mogoče omejevati. Varstvo druge človekove pravice ali temeljne svoboščine vselej pomeni ustavno dopustni cilj, ker zagotavlja možnost sorazmernega in s tem ustavno dopustnega postavljanja meja ustavno varovanim pravicam. V koliziji dveh ali več enakovrednih pravic, je treba presoditi, kateri dati prednost. Nobena ustavna pravica ne sme izključevati enakovredne druge ustavne pravice, pravna presoja konkretnih okoliščin pa odloča o (ne)dopustnosti takšnih posegov oziroma kateri ustavni pravici dati prednost. V konkretnem primeru so si v navzkrižju ustavne pravice udeležencev iz 35. in tretjega odstavka 51. člena Ustave in ustavna pravica otroka do posebnega varstva (56. člen Ustave). Okoliščine konkretnega primera prepričljivo potrjujejo, da je poseg sodišča prve stopnje z izpodbijano odločitvijo v ustavne pravice udeležencev dopusten, ker zasleduje ustavno utemeljen/dopusten cilj - varstvo koristi otroka, ki mu nastaja škoda, ki je povezana z ravnanji in opustitvami njegovih staršev. Taka omejitev ustavnih pravic udeležencev je torej dopustna, ker je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi. Taka so tudi stališča sodne prakse, ki poudarja, da je terapija dragocen pripomoček za reševanje medsebojnih razmerij, ne zgolj zaradi izboljšanja odnosov, temveč zaradi konkretnega ogrožanja otroka, oziroma ko je potrebna zaradi zavarovanja pomembnejše koristi - dobrobiti otrok.