(1)
Kdor zaradi izpuščanja v zrak večjih koncentracij škodljivih snovi, kot je to dovoljeno po predpisih o varstvu zraka, ali kako drugače povzroči onesnaženje kmetijskega zemljišča ali gozda tako, da se zmanjša kmetijska oziroma gozdna proizvodnja, ali tako, da vsebujejo kmetijski pridelki več škodljivih snovi, kot je to normalno, plača ne glede na pravice oškodovancev po načelih odškodninskega prava še posebno odškodnino v sorazmerju z zmanjšano kmetijsko oziroma gozdno proizvodnjo oziroma v sorazmerju z zmanjšano vrednostjo kmetijskih oziroma gozdnih proizvodov.
(2)
Če sta kmetijsko zemljišče ali gozd tako onesnažena, da mora kmet oziroma kmetijska ali gozdnogospodarska organizacija na tem zemljišču opustiti svojo proizvodnjo, je povzročitelj onesnaženja dolžan oškodovancu plačati odškodnino, ki bo zadoščala po izbiri kmeta oziroma kmetijske ali gozdnogospodarske organizacije bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da ne bosta prikrajšana pri svojem dohodku, bodisi da si lahko pridobita drugo enakovredno zemljišče. Kmetu, ki mora zaradi onesnaženja v celoti opustiti kmetijsko ali gozdno proizvodnjo, je povzročitelj onesnaženja zemljišča dolžan zagotoviti socialno varnost in stabilnost.
(3)
Predpise o ugotavljanju onesnaženosti kmetijskega zemljišča in gozda izda Izvršni svet Skupščine SR Slovenije v enem letu po uveljavitvi tega zakona.
(4)
Odškodnino po prvem odstavku tega člena odmerja v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, odškodnino po drugem odstavku pa pristojno temeljno sodišče.