(1)
Za kmeta po tem zakonu se šteje občan, ki z osebnim delom obdeluje kmetijsko zemljišče, na katerem ima kdo lastninsko pravico, je za to obdelovanje ustrezno usposobljen, ter mu kmetijska dejavnost pomeni glavno oziroma dopolnilno dejavnost.
(2)
Za kmeta se šteje tudi občan:
(3)
Če lastnik kmetijskega zemljišča tega ne obdeluje z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost, ker je v delovnem razmerju ali je obrtnik in podobno, se poleg njega štejejo za kmete tudi njegov zakonec ali oseba, ki je po predpisih o zakonski zvezi izenačena z zakoncem, njegovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, njegovi bratje in sestre ter nečaki in nečakinje, ki to zemljišče obdelujejo z osebnim delom kot glavno ali dopolnilno dejavnost. Ti lahko zahtevajo, da se to dejstvo, da se štejejo za kmete, zaznamuje v zemljiški knjigi.
(4)
Kot glavna oziroma dopolnilna dejavnost po prvem odstavku tega člena se šteje dejavnost, ki daje tako vrednost proizvodnje, dosežene z osebnim obdelovanjem kmetijskih zemljišč, ki dosega najmanj dve tretjini povprečnega osebnega dohodka na zaposlenega v občini ali pa tolikšna vlaganja v kmetijsko proizvodnjo, ki bodo omogočila doseganje take vrednosti proizvodnje. V gorskih in hribovitih predelih se v vrednost proizvodnje všteva tudi vrednost gozdarske proizvodnje ter vrednost, ustvarjena v dejavnostih, ki so s kmetijstvom povezane (domača obrt, kmečki turizem, delo na domu ipd.), če občan opravlja te dejavnosti z osebnim delom. Na drugem območju kmetijskih zemljišč lahko občinska skupščina glede na razvojne usmeritve posameznih ožjih območij, z odlokom določi tudi podrobnejša oziroma drugačna merila za vrednost proizvodnje in vlaganj.
(5)
Šteje se, da je občan, ki je mlajši od 25 let, ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča, če ima končano najmanj dveletno srednjo kmetijsko šolo (vzgojnoizobražovalni program - kmetovalec) oziroma drugo ustrezno šolo za kmetovalce. Če želi postati kmet občan, ki je mlajši od 25 let, pa nima končane predpisane šole, se presoja ustrezne usposobljenosti tega občana za tri leta odloži. Po izteku tega roka občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, po uradni dolžnosti ugotovi, ali je občan ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskih zemljišč.
(6)
Šteje se, da je občan, ki je starejši od 25 let, ustrezno usposobljen za obdelovanje kmetijskega zemljišča, če izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:
(7)
Kmetijske organizacije so po tem zakonu organizacije združenega dela, kmetijske zadruge in druge oblike združevanja kmetov, ki so družbene pravne osebe, kazenski poboljševalni zavodi in njihove gospodarske enote ter šole, če se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo ali če jim je kmetijsko zemljišče sicer potrebno za opravljanje njihove dejavnosti, ter pod pogoji, ki jih določa zakon, tudi lovske organizacije in društva, če jim kmetijsko zemljišče služi za opravljanje namenov, zaradi katerih so bila ustanovljena.
(8)
Če nastane dvom, ali je občan kmet oziroma ali je organizacija iz prejšnjega odstavka kmetijska organizacija in v primeru iz 2. alinee drugega odstavka tega člena, odloča o tem, ko dobi mnenje kmetijske zemljiške skupnosti, v upravnem postopku občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo tiste občine, v kateri je pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga občan obdeluje oziroma ga bo obdeloval oziroma ga organizacija uporablja.
(9)
Podrobnejše navodilo o opravljanju preizkusa znanja iz 3. alinee šestega odstavka tega člena izda republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.