Preskus vzdržljivosti se izvede praviloma s tekočino, za katero je merilni sistem namenjen, ali s tekočino s podobnimi značilnostmi. Če je merilni sistem namenjen za več tekočin, se za preskus vzdržljivosti uporabi tista, ki po svojih lastnostih najbolj odstopa.
Pred preskusom vzdržljivosti se opravi preskus točnosti.
Preskus vzdržljivosti mora praviloma trajati 100 ur (s prekinitvami ali brez njih). V posebnih primerih (nove tehnologije, nove zlitine, nove tekočine) se preskus vzdržljivosti lahko podaljša (do 200 ur).
Preskus vzdržljivosti se opravi s pretokom med 0,8 Qmax in Qmax.
Po preskusu vzdržljivosti se ponovno opravi preskus točnosti. Pri tem noben pogrešek ne sme po absolutni vrednosti presegati največjega dovoljenega pogreška, določenega v 15., 16. in 17. členu tega pravilnika.