TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je:

- v 1. točki izreka v delu, v katerem so bile razveljavljene v tej točki navedene znamke tožene stranke za registrirane proizvode in storitve v razredih 38 in 42 Nicejske klasifikacije,

- v 2. točki izreka v delu, v katerem je bila toženi stranki prepovedana vsakršna uporaba znakov, navedenih v tej točki, v gospodarskem prometu za označevanje blaga in storitev v razredih 38 in 42 Nicejske klasifikacije, ter

- v 3. točki izreka

razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Slaba vera prijavitelja je izkazana, če je ta vedel, da nekdo drug že uporablja določen znak za označevanje identičnega ali podobnega blaga z namenom posega v položaj drugega brez utemeljenega razloga ali z namenom pridobitve možnosti, da se drugemu prepreči nadaljnja uporaba tega znaka.

Pojem prijave znamke v slabi veri zajema prijavo, ki pomeni zlorabo ali je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, pomeni omejitev konkurence na področju uporabe znakov. Za slabo vero pa ne gre že, če prijavitelj ve za okoliščino, da tretji uporablja določen znak, ne da bi pridobil pravico do znamke, temveč takrat, ko bi šlo za dejanje nelojalne konkurence zaradi posnemanja znaka z znamko in posledično povzročanja zmede na trgu ali onemogočanja tuje konkurence.

Presoja o verjetnosti zmede mora biti celovita. Izhajati mora iz celostne primerjave spornih znakov, pri tem pa mora zlasti upoštevati razlikovalne in prevladujoče elemente. Vsebovati mora oceno verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko, ki je vključena v verjetnost zmede ter služi določitvi njenega obsega.

Nesporno sicer je, da registracija za blago ali storitve, ki spadajo v različne razrede po Nicejski klasifikaciji, nujno ne pomeni, da si blago ali storitve niso podobne. Vendar pa je oceno o podobnosti mogoče podati le upoštevaje okoliščine posameznega primera.