Članica univerze daje doktorskemu kandidatu pomoč za pripravo disertacije.
Senat članice univerze določi kandidatu visokošolskega učitelja (mentorja), ki bo kandidatu dajal navodila za delo. Če je tema interdisciplinarna, se praviloma imenuje dodatni mentor – komentor.
Mentor oziroma komentor kandidatu za pridobitev doktorata znanosti je lahko visokošolski učitelj v nazivu docent, izredni profesor, redni profesor in zaslužni profesor, če je znanstveno aktiven na področju z disertacijo povezane discipline.
Mentor oziroma komentor je dolžan omogočiti kandidatu občasne stike zaradi izvajanja svetovalnih funkcij.
Znanstveno aktivnost predlaganega mentorja ugotavlja senat članice univerze.
Kriterije iz tretjega odstavka tega člena lahko na predlog članic univerze s splošnim aktom določi senat univerze.