116. člen
(skupni PIP glede varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami - varovanje pred požarom)
(1)
Varstva pred požarom mora biti zasnovana na naslednjih protipožarnih zahtevah za varnostne ukrepe:
(2)
Ukrepi aktivne požarne in eksplozijske zaščite morajo glede na potencialne nevarnosti omogočati hitro gašenje začetnih požarov ter že razvitega požara z zunanjimi hidrantnimi priključki ob ustrezni pomoči gasilcev.
(3)
Cilji požarne zaščite temeljijo na:
(4)
Določijo se organizacijski ukrepi varstva pred požarom in sicer mora pozidava zagotavljati pogoje za varen umik ljudi in premoženja, zadostne prometne in delovne površine za intervencijska vozila ter zadostne vire za oskrbo z vodo za gašenje. Zagotovljeni morajo biti potrebni odmiki med objekti oziroma ustrezna ločitev objektov, s čimer bodo zagotovljeni pogoji za omejevanje širjenja ognja ob požaru. Za preprečevanje nastanka požara je pomembno, da se odstranijo ali pa vsaj zmanjšajo na najmanjšo možno mero vsi vzroki za požar in se usposobi prebivalstvo ter zaposlene v poslovnih objektih za preventivno delovanje pred požarom in varno evakuacijo iz objekta.
(5)
Zagotavlja se pogoje za varen umik ljudi in premoženja in dovozne poti za gasilsko intervencijo v skladu s predpisi in veljavnimi standardi, pri čemer se upoštevajo minimalno pogoji, naveden v naslednjih točkah tega člena.
(6)
Pri gradnjah objektov in pri urejanju prostora je treba upoštevati prostorske, gradbene in tehnične predpise, ki urejajo varstvo pred požarom. Za primer požara je treba zagotoviti:
(7)
Na območjih brez hidratnega omrežja in na območjih, kjer pretoki na omrežju ne zagotavljajo ustrezne preskrbe s požarno vodo, je treba zagotoviti požarne bazene ali druge ureditve, ki zagotavljajo treba požarno varnost.
(8)
Gradnje in ureditve v prostoru morajo zagotavljati dovoz do vodotokov, hidrantov in požarnih bazenov.
(9)
Dostopne in dovozne poti ter postavitve in delovne površine za gasilska vozila morajo ustrezati standardu SIST DIN 14090.
(10)
V območjih velike požarne ogroženosti gozdov se praviloma ne načrtujejo dejavnosti ali prostorske ureditve, ki bi pomenile dodatno tveganje za življenje ljudi ter za materialne dobrine in naravo.