8. člen
(načrtovanje primernih lokacij polnilnih parkov visokih moči za hitro polnjenje ob omrežju javnih cest ter za polnilno infrastrukturo v občinah)
(1)
Distribucijski operater in izvajalec gospodarske javne službe iz 12. člena tega zakona v sodelovanju z upravljavci javnih cest ter pristojnimi državnimi in lokalnimi organi pripravita državni načrt primernih lokacij polnilnih parkov, kjer priključne zmogljivosti omogočajo delovanje polnilnih parkov visokih moči za hitro polnjenje ob omrežju javnih cest. Državni načrt vsebuje tudi načrt lokacij za polnilno infrastrukturo mestnih občin iz prvega odstavka 9. člena tega zakona, lahko pa tudi ostalih občin, če izrazijo interes za sodelovanje in pri načrtovanju primernih lokacij upoštevajo določbe 9. člena tega zakona. Občine so dolžne na poziv izvajalca gospodarske javne službe iz 12. člena tega zakona ali distribucijskega operaterja pravočasno posredovati potrebne podatke za pripravo lokalnega načrta za polnilno infrastrukturo. Ministrstvo pripravi vsebinske usmeritve za pripravo lokalnih načrtov za polnilno infrastrukturo.
(2)
Strokovna podlaga za pripravo državnega načrta primernih lokacij polnilnih parkov je načrtovalsko orodje izvajalca gospodarske javne službe iz 12. člena tega zakona. Primerne lokacije polnilnih parkov visokih moči se načrtujejo tako, da se najprej v največji mogoči meri izrabi že obstoječa podporna energetska, cestna in druga obstoječa infrastruktura ter znižajo stroški naložb v javno infrastrukturo ob hkratni zadovoljitvi potreb prometnega sektorja.
(3)
Upravljavci javnih cest pripravljavcema državnega načrta primernih lokacij polnilnih parkov na njun poziv predložijo podatke oziroma seznam vseh lokacij obstoječih ter načrtovanih počivališč in parkirišč za težka in lahka vozila, ki jih upravljajo, enako velja za vse uvoze na ceste in izvoze z njih. Za navedene načrtovane objekte se štejejo objekti, kot izhaja iz naložbenih načrtov upravljavca javne ceste.
(4)
Ministrstvo koordinira in usmerja delo za pripravo državnega načrta primernih lokacij polnilnih parkov ob omrežju državnih cest.
(5)
Distribucijski operater načrtuje lokacije polnilnih parkov do 3 MW skupne izhodne moči, razen v posebnih primerih, če na lokaciji že obstaja zadostna priključna moč ali sta ojačitev in razširitev omrežja na tem območju že načrtovani v razvojnem načrtu distribucijskega sistema zaradi priključitve novih uporabnikov sistema oziroma naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije. Distribucijski operater v sodelovanju z upravljavci javnih cest pripravi nabor primernih lokacij in priključnih moči ter jih vključi v desetletni razvojni načrt distribucijskega sistema na področju, ki se nanaša na elektrifikacijo prometa.
(6)
Izvajalec gospodarske javne službe iz 12. člena tega zakona načrtuje lokacije polnilnih parkov 3 MW ali več skupne izhodne moči v bližini prenosnega omrežja, lahko pa tudi za nižje izhodne moči, kadar v neposredni bližini lokacije ni zadostnih priključnih zmogljivosti na distribucijskem omrežju ter je takšen ukrep ekonomsko bolj ugoden, ker bi stroški ojačitve in širitve distribucijskega omrežja za potrebe priključitve polnilnih parkov presegli stroške neposredne priključitve na prenosno omrežje. Lokacije polnilnih parkov v bližini prenosnega omrežja se načrtujejo tako, da se prednostno omogoči priključitev polnilnega parka na prenosno omrežje z vzankanjem v obstoječe omrežje.
(7)
Državni načrt primernih lokacij polnilnih parkov po predhodni odobritvi ministra, pristojnega za prometno politiko (v nadaljnjem besedilu: minister), in ministra, pristojnega za energijo, objavita distribucijski operater in izvajalec gospodarske javne službe iz 12. člena tega zakona na digitalni platformi iz 41. člena tega zakona. Državni načrt v delu, ki se nanaša na lokalne načrte občin, pred posredovanjem ministru v odobritev potrdi tudi občina. Iz načrta morajo biti za posamezno lokacijo razvidni maksimalna priključna moč, stroški priključitve na omrežje ter maksimalno število polnilnih in parkirnih mest za lahka in težka vozila. Načrt se posodablja glede na razvoj trga in spremenjene okoliščine.
(8)
Identificirane lokacije v potrjenem državnem načrtu iz prejšnjega odstavka so pogoj za priključitev javno dostopnih polnilnih mest na sistem, razen če je vlagatelj v polnilno infrastrukturo (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj) pripravljen sam nositi nesorazmerne stroške priključitve zaradi povečanja zmogljivosti sistema.
(9)
Priključitev javno dostopnih polnilnih parkov skupne izhodne moči vsaj 3 MW na prenosni ali distribucijski sistem je ob omrežju TEN-T dopustna za polnilne parke, ki jih vzpostavi izvajalec gospodarske javne službe iz 12. člena tega zakona.