TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se delno zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Postopek se glede odločitve pod II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi členov 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2025.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pritožbi je za pritrditi, da Direktiva ni neposredno uporabljiva, vendar pa to ne pomeni (kot zmotno zaključuje pritožba), da sodišče pri odločanju določb direktive in sodne prakse SEU, ki tolmači določbe direktive, ne sme upoštevati (kot zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sta materijo potrošniških kreditnih pogodb v času sklepanja sporne kreditne pogodbe (oktobra 2007) v prvi vrsti urejala ZPotK in ZVPot. Z njima je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) Direktiva, ki je od vstopa Slovenije v EU maja 2004 zavezovala tudi našo državo.
Res je sicer, da direktive (za razliko od uredb ali primarnega prava EU - pogodb) nimajo neposrednih horizontalnih učinkov. Kajti tretji odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) določa, da je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča (le) glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod (nacionalna procesna avtonomija). To pomeni, da so naslovniki direktiv države članice, ne pa posamezniki (za razliko od uredb, ki se uporabljajo neposredno in imajo horizontalen neposredni učinek), zaradi česar imajo direktive v prvi vrsti neposredni zavezujoč učinek le za države članice, ki so dolžne v predpisanem roku direktivo ustrezno implementirati v nacionalni pravni red. V nobenem primeru pa nima direktiva neposrednih horizontalnih učinkov, kar pomeni, da ni neposredno uporabljiva v razmerjih med posamezniki. Glede na to, da direktive, za razliko od uredb, niso neposredno uporabljive (nimajo horizontalnih neposrednih učinkov), zanje načelo primarnosti prava EU (prednost prava EU v primerjavi z nacionalnim pravom) ne velja (izjema velja za vertikalna razmerja posameznika z državo, kjer lahko imajo direktive izjemoma, izjeme pa se razlagajo ozko, neposreden učinek), temveč je treba uporabiti določila nacionalne zakonodaje, s katerimi je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red.

To pa ne pomeni, da nacionalno sodišče določb direktive in sodne praske SE, ki podaja razlago direktive, ne sme upoštevati. V horizontalnih razmerjih (tj. v zasebnopravnih razmerjih) je treba pri razlagi nacionalnih določb, s katerimi je direktiva implementirana v nacionalni pravni red, uporabiti načelo skladne (oziroma lojalne) razlage (angl. consistent interpretation), kar pomeni, da je treba narediti vse, da se zagotovi polni učinek direktive in se dosežejo rešitve, ki so v skladu z njenim ciljem (t.i. posredni učinek direktiv kot sopomenka načela skladne razlage), pri čemer mora nacionalno sodišče v okviru metode skladne razlage (ne pa "mehanicistično" neposredno) upoštevati tudi tolmačenje direktiv, ki ga v postopku predhodnega odločanja poda SEU. Zlasti je nacionalno sodišče pri razlagi nacionalne zakonodaje (ZVPot), s katero je bila direktiva implementirana v nacionalni pravni red, dolžno slediti razlagi avtonomnih pravnih pojmov pravnega reda EU (npr. pojem potrošnika, pojem pojasnilne dolžnosti), katerih razlago v postopkih predhodnega odločanja poda SEU, pri čemer je treba te pojme razlagati enotno, in sicer ne glede na to, ali je država članica v skladu z 8. členom Direktive zagotovila višji nivo varstva potrošnikov ali ne. Pri razlagi nacionalnih določb je treba zasledovati cilj direktive, to je visok nivo varstva potrošnikov.

V skladu z načelom skladne (lojalne) razlage je nacionalno sodišče za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, kar vključuje tudi morebitno spremembo ustaljene sodne prakse. Če torej predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU, da se zagotovi polni učinek direktive. Vendar ima metoda skladne razlage (t.i. posredni učinek direktiv) tudi svoje meje. In sicer, prvič, skladna razlaga ne sme biti v nasprotju z razlagalnimi metodami nacionalnega prava, drugič, sodišče nacionalnega prava ne sme razlagati contra legem, in tretjič, mejo skladni razlagi postavljajo tudi splošna pravna načela EU (načelo pravne varnosti, načelo legitimnih pričakovanj, načelo prepovedi retroaktivnosti, načelo zakonitosti v kazenskem pravu in načelo pravnomočnosti).