(1)
Cenovne osnove so merila, izračunana v obliki povprečnih ali enotnih cen, s katerimi se izračuna škoda po enem od načinov iz 9. člena te uredbe.
(2)
Povprečne ali enotne cene so izračunane po splošnih kalkulativnih osnovah, normativih ter standardih glede na značilnosti in vrsto poškodovane stvari.
(3)
Cenovne osnove so izračunane kot cene na enoto za posamezno delo ali storitev, ki jo je potrebno opraviti za enostavno obnovo poškodovane stvari ter kot cene za prostorsko enoto, s katerimi se izračuna nabavna vrednost poškodovane stvari.
(4)
Cenovna osnova, ki pa se ne uporablja za stavbe, je tudi knjigovodska ocenjena ali nabavna vrednost in vrednost po odpisu amortizacije v letu, v katerem se ocenjuje škoda.
(5)
Cenovne osnove za ocenjevanje škode po tej metodologiji določi uprava na podlagi statističnih podatkov v sodelovanju s pristojnimi ministrstvi oziroma drugimi službami in organizacijami ter jih objavi na svoji spletni strani. Uprava lahko po potrebi za ocenjevanje škode ob določeni vrsti nesreče določi posebne cenovne osnove, če že objavljene cenovne osnove niso zadostne. Uprava pri določanju cenovnih osnov praviloma upošteva regijsko primerljive cene glede na kraj nesreče.
(6)
Cenovne osnove iz prejšnjega odstavka uprava praviloma objavlja v začetku leta, vendar le, če so se cene po posameznih področjih v preteklem letu povečale ali zmanjšale za več kot 10 odstotkov.