(1)
Vsaka škoda mora biti dokazana z ustreznimi listinami, ki jih preskrbi in predloži oškodovanec, izpolni pa komisija za oceno škode ali pooblaščeni cenilec. Dokumentiranje škode se izvede na obrazcih 1 do 8, ki so sestavni del te uredbe. Komisija za oceno škode ali cenilec morata s podpisom potrditi cenitev škode, zapisnik o ogledu oziroma podatke, na podlagi katerih se bo škoda ocenila. Oškodovanec s podpisom potrdi, da je bil seznanjen s cenitvijo škode, zapisnikom o ogledu oziroma podatki na podlagi katerih se bo škoda ocenila. Uprava po potrebi lahko obrazce določene s tem členom dopolni.
(2)
Na podlagi ogleda in zbrane dokumentacije se ugotavljajo tudi kriteriji, ki se uporabljajo pri presoji. Pri ogledu je potrebno identificirati kraj in poškodovano stvar, izdelati zapisnik, ki obsega po potrebi vsebuje fotografije zatečenega stanja, skice in izmere, opis poškodb, izmerjene ali ocenjene količine, stopnjo obrabe in dokumentacijo o stanju poškodovane stvari pred škodnim dogodkom.
(3)
Oškodovanec lahko ne glede na prvi odstavek tega člena v šestih mesecih po izvršeni cenitvi škode zahteva ponovno cenitev škode, ki je ob prvi cenitvi ni bilo mogoče v celoti ugotoviti glede na vrsto poškodb (ob potresu poškodovane nosilne stene, pa so vidne le razpoke in podobno), oškodovanec pa je škodo prijavil oziroma storil vse, da bi bila škoda ocenjena.
(4)
Ponovne cenitve škode pri posameznem oškodovancu ali skupini oškodovancev, ne glede na razlog, ni mogoče uveljavljati po preteku šestih mesecev od dneva, ko je škodo, ki jo povzročila določena naravna nesreča, potrdila Vlada Republike Slovenije. Ponovno oceno škode pri posameznem oškodovancu lahko zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka izjemoma zahteva ministrstvo, ki skrbi za izvajanje programa odprave posledic škode, vendar najkasneje v enem letu od sprejema programa odprave posledic škode in ob pogoju, da je škodo še mogoče oceniti.