(1)
Končna ocena škode se opravi na podlagi cenitev ter z uporabo izhodišč, metod, osnov, meril in kriterijev, določenih s to uredbo. V končni oceni škode morata biti ločeno izkazani primarna in sekundarna škoda.
(2)
Ocenjevanje se lahko opravi tudi kombinirano z raziskovalnim ocenjevanjem znotraj posamezne dejavnosti z namenom, da se sprejmejo ustrezne odločitve o ukrepih za odpravo posledic nesreče. V postopku ocenjevanja se mora ugotoviti stopnja poškodovanosti, značilnosti nesreče in poškodb ter druga dejstva, ki so pomembna za odpravo posledic nesreče. Ugotoviti je potrebno tudi nevarnosti ponovitve nesreče, primernost objektov za uporabo, nosilnost, ekološke in druge vplive. Tudi pri kombiniranem ocenjevanju mora biti škoda izkazana ločeno na primarno in sekundarno škodo.
(3)
V škodnih primerih, kjer osnove, merila in kriteriji niso določeni s to uredbo, se upošteva načelo podobnosti po namenu in vsebini ter primerljivosti in ekonomičnosti glede na prostor, vrsto nesreče in čas.
(4)
Končna ocena škode se praviloma izdela v dveh mesecih po nesreči, v kmetijstvu pa pred spravilom oziroma najkasneje v enem mesecu po spravilu pridelka. Če se škoda ocenjuje zaradi enakih ali različnih vrst nesreč v daljšem časovnem obdobju, določenem z zakonom, rok za izdelavo končne ocene škode začne teči z iztekom obdobja, določenega z zakonom.