11. člen
Obresti
(1)
Obresti, nastale v državi pogodbenici in izplačane dejanskemu upravičencu rezidentu druge države pogodbenice, se smejo obdavčiti v tej drugi državi.
(2)
Obresti smejo biti obdavčene tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo v skladu z zakoni te države, vendar tako odmerjeni davek ne sme presegati 10 odstotkov bruto obresti.
(3)
Izraz »obresti«, uporabljen v tem členu, pomeni dohodek od državnih vrednostnih papirjev, obveznic ali obligacij, ne glede na to, ali so zavarovane z zastavo ali ne, in ali se na njihovi podlagi uveljavlja udeležba pri dobičku, dohodek od vseh vrst terjatev ter od vsakega drugega dohodka, ki je po davčnem pravu države, v kateri nastaja dohodek, izenačen z dohodkom od posojenega denarja.
(4)
Prvi in drugi odstavek tega člena se ne uporabljata za obresti, ki jih prejme dejanski upravičenec kot rezident države pogodbenice, ki ima v drugi državi pogodbenici stalno poslovno enoto in iz njene terjatve v tej državi nastajajo obresti. Tedaj se uporabijo določbe 7. člena.
(5)
Obresti nastajajo v državi pogodbenici, če je izplačevalec ta država sama, njena družbenopolitična skupnost ali njen rezident.
(6)
Če ima izplačevalec obresti, naj si bo rezident države pogodbenice ali ne, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto, na katero se nanaša terjatev, od katere se plačujejo obresti, in jih ta plačuje, se ne glede na peti odstavek tega člena šteje, da obresti, nastajajo v državi, kjer je stalna poslovna enota.
(7)
Če zaradi posebnega razmerja med plačnikom in prejemnikom obresti ali med njima in kom drugim plačane obresti iz kateregakoli vzroka presegajo znesek, določen s pogodbo med plačnikom in prejemnikom, se uporabljajo določbe tega člena le za znesek, ki bi bil s pogodbo določen, če takšnega razmerja ne bi bilo. Tedaj se presežek plačila obdavči v skladu z zakonom vsake države pogodbenice, pri tem pa upoštevajo tudi druge določbe tega sporazuma.