TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Razmerje med solastniki glede uporabe, ki ga oblikuje sodišče s svojo odločbo, je po svoji naravi začasnega značaja, saj ga solastniki lahko kadarkoli sporazumno uredijo drugače. Če ne prej, način uporabe, kot je oblikovan s sklepom, neha veljati z delitvijo. Vendar pa takšen začasen značaj ne more pomeniti, da ima solastnik, če se okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo, ko je uredilo način uporabe, bistveno spremenijo in do sporazuma ne pride, možnost predlagati le delitev. Tako stališče bi pregloboko poseglo v pravico do (so)uporabe in (so)uživanja stvari, ki je eno od temeljnih upravičenj, ki izvirajo iz (so)lastninske pravice. Novo odločanje je zato dopustno, če udeleženec izkaže, da so se okoliščine, ki so bile upoštevane ob prvem odločanju, bistveno spremenile.

Sodišče pri izbiri načina uporabe, čeprav ZNP v tem pogledu nič ne določa, ni povsem prosto. Pri odločanju mora namreč upoštevati, da 66. člen SPZ pravico do posesti in uporabe solastne stvari daje vsem solastnikom in da denarnega nadomestila ni mogoče izenačevati s (so)uporabo solastne stvari. Za konkreten primer to pomeni, da odločitev, da sporno stanovanje uporablja izključno predlagateljica, nasprotnemu udeležencu pa pripada (le) denarno nadomestilo, v položaju, če bi se za njegovo uporabo morebiti potegoval tudi slednji, ne pride v poštev. Taka odločitev bi namreč nasprotovala 66. členu SPZ in kršila pravico nasprotnega udeleženca do posesti in uporabe. Velja seveda tudi obratno. Če bo torej sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da uporaba na način, da stanovanje udeleženca souporabljata ali da vsak od njiju uporablja del, ki ustreza njegovemu solastnemu deležu, ni mogoča, oba pa bi pri svoji pravici do posesti in uporabe vztrajala, bo njuno nesoglasje (glede posesti in uporabe) rešljivo le z razdrtjem skupnosti, to je z delitvijo stvari.